»People in Need (PIN) je češka organizacija, ki nudi humanitarno in razvojno pomoč, hkrati pa si prizadeva za zaščito človekovih pravic in demokratične svoboščine … PIN je ena največjih tovrstnih organizacij v postkomunistični Evropi in je upravljala projekte v sedemintrideset držav v zadnjih štirinajstih letih.« - Ljudje v stiski (2007)
People In Need, prej znano kot Fundacija Epicentrum, so leta 1992 ustanovili »konfliktni novinarji« ter »disidenti in voditelji češkoslovaške žametne revolucije«, preimenovali pa so se v People in Need (PIN) šele leta 1994, ko so začeli delovati v partnerstvo s češko javno televizijo. Za tiste bralce, ki se že zavedajo 'demokratičnega' ozadja tako imenovane žametne revolucije (iz leta 1989), ne bo presenečenje, če bodo slišali, da PIN trenutno tesno sodeluje z glavno organizacijo ZDA za manipuliranje z demokracijo, National Endowment for Democracy ( NED).
Pisanje iz Češkoslovaške kmalu po uspešni žametni revoluciji – revoluciji, ki je odnesla komunizem in Vaclava Havla – Stephen Engelberg (1990) ugotovil, da: \ t
»Ameriški poskus spodbujanja demokracije tukaj obsojamo kot nepošteno vmešavanje v korist političnih strank, ki so najbližje predsedniku Vaclavu Havlu.
"Gre za 400,000 dolarjev, ki jih je National Endowment for Democracy v Washingtonu namenila Civic Forumu [ki ga je Havel vodil, preden je postal predsednik] in Public Against Violence, organizacijama, ki sta se novembra lani združili, da bi vodili revolucijo proti komunistični vladavini."
Razumevanje pomena tega 'demokratičnega' financiranja za progresivno gibanje po vsem svetu je ključnega pomena za razumevanje posledic trenutnega dela PIN-a, zato je vredno na kratko povzeti izvor NED-a.
NED, ki je bil ustanovljen leta 1983 z dvostransko podporo, je ob velikem pompu ustanovil predsednik Reagan, ki je izjavil, da bo ZDA omogočil, da "spodbujajo infrastrukturo demokracije - sistem svobodnega tiska, sindikatov, političnih strank, univerz". po vsem svetu. Glede na nedvomno morilsko naravo Reaganovega režima je bilo njegovo sprejetje retorike demokracije zares zvito in do danes je bilo medijsko malo pozornosti posvečeno manipulativnemu delu NED in je številne kohorte. Tako neovirano tako s strani mainstream kot alternativnih medijev, Jonah Gindin in Kirsten Weld (2007) opazite, da:
»… NED in druge vladne in nevladne institucije, ki spodbujajo demokracijo, so uspešno posredovale v imenu 'demokracije' – pravzaprav zelo posebne oblike demokracije nizke intenzivnosti, priklenjene na protržno ekonomijo – v državah od Nikaragve do Filipinov, Ukrajine do Haitija, strmoglavljenje neprijaznih 'avtoritarnih' vlad (mnoge od njih so ZDA že podpirale) in njihovo zamenjavo z ročno izbranimi protržnimi zavezniki.«
Učitelj William I. Robinson je bil eden prvih raziskovalcev, ki je opozoril na hinavščino, ki je bila protidemokratična praksa NED, in njegovo temeljno delo na to temo je bilo Spodbujanje poliarhije, knjiga, ki je preučevala ugrabitev demokratičnih prehodov v Nikaragvi, na Haitiju, na Filipinih in v Čilu. Robinson ugotavlja, da je glavni cilj takšnih skupin, ki spodbujajo demokracijo, spodbujanje poliarhije ali demokracije nizke intenzivnosti nad vsebinskimi oblikami demokratičnega vladanja, kar omogoča "zamenjavo prisilnih sredstev družbenega nadzora s konsenzualnimi". Ključno je, da je Robinson zaključil, da je uspeh tujih intervencij mogoče »razumeti le, če jih vidimo v celoti – kot spretno kombinacijo vojaške agresije, ekonomskega izsiljevanja, propagande Cie, političnega vmešavanja NED, prisilne diplomacije in mednarodnih pritiskov«.
Vaclav Havel kot glavni 'promotor demokracije'
Glede na to, da je Havel pomagal preprečiti komunizem s pomočjo NED, je primerno, da bi Havel – ki je obdržal svoj predsednik do leta 2003 – postal ključni zaveznik skupnosti, ki spodbuja demokracijo, in “dolgoletni partnerljudi v stiski«. Začetek te zaljubljenosti v 'demokracijo' je seveda zaznamoval njegov uspešen vzpon na oblast leta 1989, a je od takrat zorela.
Leta 1990 'demokratično' povezani Inštitut Franklin in Eleanor RooseveltHavlu podelili nagrado štirih svoboščin. Dve leti pozneje je Havel prejel letnik NED Nagrada za demokracijo, in Nagrado za demokracijo W. Averella Harrimana National Democratic Institute (drugi prejemnik te nagrade je bil Lane Kirkland, ki je bil takrat predsednik AFL-CIO – eden od osrednjih štipendistov NED). Na žalost za Havla so takšne "demokracijske" nagrade nato usahnile do leta 2003, ko je prejel Mednarodni odbor za reševanjeje svoboda Nagrada. Naslednje leto je bil drugič nagrajen z nagrado W. Averella Harrimana za demokracijo, nadaljnja tri leta pozneje pa je Havel prejel tudi zelo iskano nagrado NED. Medalja za služenje demokraciji.
Glede na Havlove močne 'demokratične' povezave je to primerno Edward S. Herman in David Peterson (2005)označujejo Havla kot pripadnika skupine vojnih apologetov, ki jih skupaj imenujejo Novi humanitarci. Pišejo, da:
»Opredelitvene značilnosti novih humanitarcev so, da (1) se postavijo na stran in so to storili vzporedno s politiko Nata [to je politiko Nata v Jugoslaviji]; (2) zavračajo tradicionalna humanitarna načela nevtralnosti, nepristranskosti, neodvisnosti, nenasilja in zagotavljanja oskrbe; in (3) zagovarjajo 'humanitarno' pravico do posredovanja z državnim nasiljem, da se prekinejo zlorabe človekovih pravic.”[1]
Glede na to ni presenetljivo, da je Havel pokrovitelj Nova atlantska pobuda, mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1996 očitno za oživitev in razširitev atlantske skupnosti demokracij. Seveda je vrsta demokracije, ki jo promovira Nova atlantska pobuda, demokracija nizke intenzivnosti, kar pojasnjuje, zakaj ima pobuda sedež v Washingtonu, DC, na desni strani American Enterprise Institute. Drugi pomembni pokrovitelji New Atlantic Institute so Henry Kissinger, George Schultz in Margaret Thatcher.
Havlova druga 'demokratična' pripadnost izhaja iz njegovega članstva v internacionali svetovalni odbor NED-jev Časopis za demokracijo, in s svojim delom v svetovalnih odborih obeh Projekt o pravičnosti v času tranzicijeIn Mednarodna kampanja za Tibet, ki jo financira NED (skupina, ki je leta 2005 svojo letno Luč resnice podelila predsedniku NED). Nazadnje, Havel je tudi član Mednarodnega komiteja za demokracijo na Kubi, skupine, katere pomen za 'promotorje demokracije' bomo razpravljali kasneje.
Vrnitev k People in Need, njihov trenutni direktor in soustanovitelj Simon Panek je neposredno povezan s Havlom Ker: "Bil je eden od študentskih voditeljev 'žametne revolucije', kasneje pa je postal član državljanskega foruma in aktivno sodeloval v Havlovi ekipi, ki se je pogajala o vzpostavitvi demokratične vlade." Na vsakoletnem PIN-ovem mednarodnem filmskem festivalu o človekovih pravicah One World je celo posebna nagrada Vaclav Havel za film. ocenil, da bi »najpomembnejši prispevek k ozaveščenosti o človekovih pravicah«. Glede na močne povezave, ki obstajajo med Havlom in NED, je torej razumljivo, da NED tako močno podpira delo PIN-a.
Ljudje, ki [ne] potrebujejo 'demokratičnega' financiranja
Na povezave People in Need z NED sem bil prvič opozorjen prek spletne strani slednjega Baza podatkov o projektih demokracije ko sem raziskoval Izobraževanje nepovratna sredstva, ki so jih pred kratkim zagotavljali iraškim skupinam (podatkovna baza vsebuje podrobnosti o nepovratnih sredstvih od leta 1990 naprej). Ta začetna preiskava je razkrila, da je leta 2004 PIN prejel 75,000 dolarjev, da bi jim omogočil "pomoč nastajajočim iraškim nevladnim organizacijam pri izgradnji njihovih tehničnih in vodstvenih zmogljivosti". Naslednje leto je PIN prejel nadaljnjih 100,000 $ od NED, kar jim je omogočilo nadaljevanje tega projekta.[2] Ko sem pridobil mojo pozornost, sem nato v zbirki podatkov NED preiskal druge primere, ko je PIN prejel sredstva NED, tako da sem iskal nepovratna sredstva, razdeljena tako »People in Need (PIN)« kot »People in Need Foundation (PINF)«. Vendar z uporabo teh izrazov nisem mogel najti niti nepovratnih sredstev, ki sem si jih pravkar ogledal, in zbirka podatkov je preprosto prikazala sporočilo »Ni mogoče prepoznati kot pravilno oblikovane poizvedbe«. Nato sem v zbirki podatkov iskal z izrazom »People in Need«, ki je vrnil isto sporočilo, nato pa sem poskusil iskati z izrazom »People in Need Foundation«, ki mi je tokrat zagotovil podrobnosti o nadaljnjih štirih Štipendije NED, tri za delo v regiji srednje in vzhodne Evrope (med letoma 1999 in 2002) in eno za delo na Kubi (leta 2003).[3]
Na tej stopnji sem odkril, da je NED med letoma 1999 in 2005 podjetju PIN zagotovil šest nepovratnih sredstev v vrednosti nekaj več kot 300,000 USD, vendar sem želel izvedeti več o njihovem delu drugih financerjev, zato sem pregledal finančne dele njihovih šestih najnovejša letna poročila (vsa so na priročnem mestu na njihovi spletna stran). Takrat sem ugotovil, da PIN prejme veliko več denarja od NED, kot sem verjel, ko sem pogledal zbirko podatkov o projektih NED. Dejansko je glede na njihova letna poročila PIN v zadnjih šestih letih od NED prejel neverjetnih 1 milijon dolarjev. Poleg tega je bilo očitno, da PIN-ovo delo financira množica organizacij za "spodbujanje demokracije", saj so prejeli dve štipendiji Westminstrske fundacije za demokracijo (britanska različica NED), ki sta bili skupaj vredni 17,000 $, enotna dotacija od Freedom Housev vrednosti 19,000 $, enkratna donacija od Novinarji brez meja, povezani z NEDv vrednosti 3,600 $, pomembno pa je, da so prejeli tudi letne štipendije Centra za svobodno Kubo, ki ga je financiral NED, kar je skupaj znašalo ogromnih 389,000 $. [4] Povezave PIN-a do zadnje kubanske skupine so omembe vredne, ker Novinarji brez meja “brezmejna obsedenost s Kubo” prav tako financirajo, zato bo zadnji del tega dokumenta na kratko preučil 'demokratične' verodostojnosti Centra za svobodno Kubo in Mednarodnega komiteja za demokracijo na Kubi – skupine, ki je bila ustanovil Havelv 2003.
Izvoz "demokracije" na Kubo
»Češka je v središču prizadevanj ZDA za zagotovitev večstranske podpore za pospešitev tranzicije za demokracijo na Kubi ... Na vsakem koraku so se držali svojih načel. Hvala Gospodu za Češko.” – republikanski predstavnik Miamija Ileana Ros-Lehtinen citirano v Bachelet (2006) podnapisi - zvlecite podnapise
Tako kot mnoge organizacije, ki spodbujajo demokracijo, tudi Center za svobodno Kubo (CFC), ki je bil ustanovljen novembra 1997, zveni kot neškodljiva skupina, ki ljubi demokracijo, in opisuje samega sebe kot »neodvisna, nestrankarska ustanova, namenjena spodbujanju človekovih pravic ter prehodu v demokracijo in pravno državo na otoku [Kuba]«. Vendar pa izbira Franka Calzona za izvršnega direktorja Centra olajša razumevanje vrste demokracije, ki jo želijo spodbujati, kar velja za deset let pred začetkom dela v CFC. Calzon je delal kot Washingtonski predstavnik za neokonservativno Freedom House. Calzon je tudi nekdanji direktor zloglasne kubansko-ameriške nacionalne fundacije CANF – še ene neprofitne skupine, ki je bila ustanovljena leta 1981 za pospeševanje »svobode in demokracije na Kubi«.
Pri tem je ključnega pomena omeniti, da je nekdanji predsednik CANF, Jose S. Sorzano, prej delal kot direktor Centra za mednarodno zasebno podjetništvo [5] – ki je eden od štirih osrednjih prejemnikov štipendij NED – in je prej deloval kot pomočnik nekdanjemu direktorju CFC, pokojnemu veleposlaniku Jeane J. Kirkpatrick. CANF je tudi neposredno povezan s CFC prek upokojenega izvršnega direktorja Bacardija Manuela J. Cutillasa, ki je nekdanji predsednik upravnega odbora CANF in je trenutno direktor CFC[6] (Cutillas je trenutno tudi skrbnik družbe Free Enterprise Foundation, kjer sedi poleg 'demokratske' opazne Edwin Meese III.)
Drugi zanimivi 'demokratični' direktorji CFC so Nestor T. Carbonell (ki je tudi a Direktor od Svet Amerik, je član odbor nadzornikov od Mednarodni odbor za reševanje, in služi na Svetovalni odbor kubanskega arhiva – organizacije, ki je podpira Freedom House), Jeronimo Esteve-Abril (ki je član svetovalnega odbora kubanskega arhiva in je nekdanji direktor CANF) in Susan Kaufman Purcell (ki je podpredsednica Sveta Amerik in Društva Amerik, deluje na svetovalni svet pri International Executive Service Corps, deluje v svetovalnem svetu Medameriška fundacija (vsaj leta 2004), je nekdanji skrbnik Freedom House in nekdanji član uredniškega odbora NED's Časopis za demokracijo).
Končno trije posebej 'demokratični' člani raziskovalnega sveta CFC so Luis E. Aguilar (ki je član svetovalnega odbora kubanskega arhiva), Irving Louis Horowitz (ki je bil član uredniškega odbora Kitajska perspektiva, ki jo financira NED v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je bil član Ameriški odbor za mir v Čečeniji), In Georges A. Fauriol (ki je višji podpredsednik Mednarodnega republikanskega inštituta, je nekdanji direktor programa za Ameriko pri Centru za strateške in mednarodne študije, delal pa je tudi za Ameriško informacijsko agencijo in Medameriško razvojno banko).
Po ponazoritvi, kako tesno je delo CFC povezano s skupnostjo, ki spodbuja demokracijo (zlasti skupnostjo demokratov v ZDA), je primerno, da bi moral tudi Vaclav Havel ustanovljenMednarodni odbor za demokracijo na Kubi (ICDC) septembra 2003 – skupina, katere spletna stran trdi, da »pomaga tistim, ki se borijo za demokracijo na Kubi«. Tako kot CFC, ki izjavlja svojo neomajno zavezanost izvozu/podpori demokracije, imajo člani te skupine močne vezi z 'demokratično' skupnostjo. Tako poleg Havla med 'demokratične' člane ICDC spadajo Jeane J. Kirkpatrick, Urban Ahlin (ki je usmerjevalnik Svetovnega gibanja za demokracijo), Madeline Albright (ki je rojena na Češkem in je predsednica National Movement for Democracy). Democratic Institute, predsednica svetovalnega odbora Fundacija Evrazija, in član upravnega odbora nadzornikov Mednarodnega reševalnega odbora), Patricio Azocar Aylwin (ki je bil predsednik Čila od leta 1990 do 1994 – torej neposredno po prehodu v 'demokracijo', ki ga je podpiral NED – in tudi član od Madridski klub), Elena Bonner (ki je leta 1995 prejela nagrado NED za demokracijo, leta 1992 pa je soustanovila Ruski raziskovalni center za človekove pravice – organizacijo, ki deluje v isti stavbi kot prejemnik NED/USAID, Moskovski raziskovalni center za človekove pravice, kjer je Bonner tudi član njihovega svetovalnega odbora), Kim Campbell (ki je generalna sekretarka madridskega kluba in direktorica Mednarodna krizna skupina), Violeta Barrios de Chamorro (ki je bila predsednica Nikaragve med letoma 1990 in 1997 in je leta 1991 prejela nagrado NED za demokracijo), Adam Michnik (ki je član svetovalnega odbora Projekt o pravičnosti v času tranzicije, in je član mednarodnega svetovalnega odbora NED's Časopis za demokracijo) in Karel Schwarzenberg (ki je član strateškega odbora Projekta o pravičnosti v času tranzicije).
Zaključne misli: Onkraj Sudana
As Edward S. Herman in David Peterson (2005) zaključujejo v svojem prelomnem eseju, Morali's Avenging Angels; Novi humanitarci – k čemur bi lahko dodali Ljudje v stiski – so »služili kot politična in propagandna roka novega imperializma«, tako da so pomagali vzdrževati moralno krinko za imperialne projekte s »sankcioniranjem opustitve pravne države v domnevnem interesu človekovih pravic ”. Poleg tega v drugem ključnem članku Herman in Peterson (2007) trdijo, da medtem ko:
»Tisti na levici priznavajo ogromnost laži, ki je pomagala izolirati oblikovalce politik ZDA in Združenega kraljestva med njihovimi pripravami na zaseg iraškega ozemlja, globino ideologije, ki je potrebna za izobražene zahodnjake, da govorijo o 'vojni proti terorizmu' ali 'spopadu civilizacij'. brez smeha in tako naprej. Te laži in struktura lažnih prepričanj, ki jih podpirajo, se v zadnjem času niso najbolje obnesle – vsaj do neke mere. V tem pogledu je nasprotje s še veliko bolj nepremagljivo zgradbo laži, ki služi in ščiti zahodne intervencije v nekdanji Jugoslaviji – in ki je postavila ideološke temelje za vlogo ZDA v Iraku in za prihodnje tako imenovane humanitarne intervencije –, res oster."
To je nedvomno nevzdržna situacija, ki jo morajo nujno obravnavati vsi zadevni državljani: poleg tega je zaradi nedavnih razširjenih pozivov k „humanitarnemu“ posredovanju v Sudanu obravnava tega vprašanja še toliko bolj pereča. Res je ironično, da medtem več kot milijon iraških državljanov je ležalo zaklanih zaradi nezakonitega pokola, ki ga vodi vodilni državni terorist na svetu, številne ugledne skupine za človekove pravice po ZDA te iste teroriste pozivajo, naj ustavijo genocid v Sudanu: domnevno se ne zavedajo genocidne zunanje politike lastne vlade, ki vleče svet k na robu nove svetovne vojne – vojne, ki naj bi se začela v bližnji prihodnosti z bombardiranjem Irana.
Vijay Prashad (2007) opozarja na naftne interese ZDA v Sudanu, medtem ko nekdanji poveljnik Nata, General Wesley Clark (2007) pojasnjuje, da je leta 2001 zaupni dopis iz urada obrambnega ministra opisoval, kako so ZDA načrtovale, »da bodo v petih letih uničile sedem držav, začenši z Irakom, nato pa Sirijo, Libanonom, Libijo, Somalijo, Sudanom in, končno, Iranom«. . Poleg tega je pomembno omeniti, da so ZDA 27. julija 2004 Varnostnemu svetu ZN predložile osnutek resolucije 1556 (ki je bil sprejet tri dni pozneje), akt, ki Opisal Michel Chossudovsky kot "prvi korak pri upravičevanju 'humanitarne intervencije'". "Humanitarna" intervencija bi seveda zagotovila popoln izgovor za odstranitev sudanske vlade. Ali je poseg vendarle upravičen? Kot Stephen Gowans (2007) opozarja:
»Po mnenju komisije ZN, ki je bila imenovana za preiskavo obtožb Washingtona, da sudanska vlada vodi politiko genocida, obtožbe nimajo podlage. Res je, je ugotovila komisija, da se je Kartum nesorazmerno odzval na napade uporniških skupin na vladne sile, in res je, da je Kartum vpleten v vojne zločine, vendar komisija ni našla dokazov, da je sudanska vlada vključena v projekt iskanja odprave določljiva skupina, značilnost politike genocida. Kar zadeva humanitarne katastrofe, je katastrofa v Iraku veliko hujša. Kdo bi torej verjel povzročiteljem te katastrofe – ki so navsezadnje lagali o genocidu na Kosovu in prepovedanem orožju v Iraku –, da bodo posredovali v Darfurju in rešili tamkajšnjo humanitarno krizo? To bi bilo tako, kot da bi ključe svojega avtomobila dal znanemu tatu in patološkemu lažnivcu.«
Podobno Herman in Peterson (2007) ugotavljata, da:
»… edini 'nikoli več', okoli katerega smo opazili mobilizacijo 'humanitarne' vojne sekte, so tisti, ki spodbujajo imperialno agendo – nikoli v nasprotju z njo. Bosanski Srbi, Jugoslavija na Kosovu in Sudan v Darfurju (če naštejem tri primere).«
Izvajanje postopnih rešitev problemov, opredeljenih v tem članku, preprosto zahteva, da zaskrbljeni državljani začnejo uporabljati zdravo pamet za obravnavana vprašanja. Zagotovo bo eden od prvih korakov, ki jih bodo progresivni aktivisti morali narediti za uresničitev resnično napredne agende, vključeval pridobitev trdnejšega razumevanja zgodovinskega konteksta vzpona 'humanitarnosti' (beri: humanitarni imperializem) intervencije po vsem svetu. Potem bodo ljudje morda začeli bolj kritično gledati na trenutno sodelovanje progresivnih glasov – predvsem z liberalno filantropijo – in potem lahko začnejo ponovno graditi levico z ustvarjanjem močnega gibanja, ki ga financirajo množice in lahko predstavlja resno grožnjo protidemokratičnim elitam, ki stojijo med svetom in demokracijo (to je bolj participativnimi oblikami demokracije).
Michael Barker je doktorski kandidat na univerzi Griffith v Avstraliji. Dosežen je na naslovu Michael.J.Barker [at] griffith.edu.au in nekaj njegovih ostale članke najdete tukaj.
Endnotes
[1] »Havel je hvalil Natovo bombardiranje Jugoslavije kot prvi primer vojaške intervencije v državi s polno suvereno oblastjo, ki ni bila izvedena zaradi kakršnega koli posebnega gospodarsko-strateškega interesa, temveč zato, ker je ta država kršila osnovne človekove pravice etnične skupine. skupina. Da bi razumeli laž tega, primerjajte novi moralizem z velikimi emancipatornimi gibanji, ki sta jih navdihnila Gandhi in Martin Luther King. To so bila gibanja, ki niso bila uperjena proti določeni skupini ljudi, temveč proti konkretnim (rasističnim, kolonialnim) institucionaliziranim praksam; vključevali so pozitivno, vsevključujočo držo, ki je daleč od tega, da bi izključevala 'sovražnika' (bele, angleške kolonizatorje), apelirala na njegov moralni čut in ga prosila, naj stori nekaj, kar bi mu povrnilo lastno moralno dostojanstvo. Po drugi strani pa je prevladujoča oblika današnjega 'politično korektnega' moralizma nietzschejanski zamere in zavist: je ponarejena gesta zanikane politike, zavzemanje 'moralne', depolitizirane pozicije, da bi si ustvarili močnejši politični argument. Gre za sprevrženo različico Havlove 'moči nemočnih': z nemočjo je mogoče manipulirati kot zvijačo, da bi pridobili več moči, na popolnoma enak način, kot se je danes treba legitimizirati, da bi njegov glas pridobil avtoriteto. kot nekakšna (potencialna ali dejanska) žrtev oblasti.« Slavoj Žižek, Poskusi ubežanja logiki kapitalizma, London Review of Books, 28. oktober 1999.
[2] Natančni podatki o donaciji:
Koncedent: NED; Uporabnik: Fundacija Ljudje v stiski (PINF); Država(-e): Irak; Regija: Srednji vzhod; Zadeva (-e): Izobraževanje; Dodeljena nepovratna sredstva: 2004; Znesek: 75,000 $*; Povzetek programa: Povečati čezmejno sodelovanje s pilotnim mentorskim programom. PINF bo pomagal nastajajočim iraškim nevladnim organizacijam pri izgradnji njihovih tehničnih in vodstvenih zmogljivosti. Strokovnjaki nevladnih organizacij iz srednje-vzhodnoevropskih držav s tehničnimi veščinami, ki ustrezajo potrebam iraških skupin, bodo identificirani in dodeljeni kot mentorji ustreznim iraškim nevladnim organizacijam.
Koncedent: NED; Uporabnik: Ljudje v stiski (PIN); Država(-e): Irak; Regija: Srednji vzhod; Zadeva (-e): Izobraževanje; Dodeljena nepovratna sredstva: 2005; Znesek: 100,000 $*; Povzetek programa: Nadaljevanje programa usposabljanja nevladnih organizacij in krepitve zmogljivosti za nastajajoče iraške nevladne organizacije. PIN bo zagotovil dvotedensko usposabljanje za upravljanje nevladnih organizacij v Amanu v Jordaniji za 30 iraških nevladnih organizacij in izbral 15 prejemnikov majhnih donacij v znesku 2,500 $. Te nevladne organizacije se bodo udeležile dvotedenskega naprednega usposabljanja za vodenje projektov v Amanu, preden se vrnejo v Irak za izvajanje dejavnosti nepovratnih sredstev.
[3] Natančni podatki o donaciji:
Koncedent: NED; Uporabnik: Fundacija Ljudje v stiski; Država(-e): Zvezna republika Jugoslavija Kosovo; Regija: Srednja in Vzhodna Evropa; Zadeva (-e): Mediji in založništvo; Dodeljena nepovratna sredstva: 1999; Znesek: 21,000 $ (posebna sredstva USIA za Balkan in Slovaško); Povzetek programa: Sodelovati z Radiem Free Europe/Radio Liberty pri organizaciji enomesečnega programa usposabljanja v Pragi za 15 mladih kosovskih novinarjev. Program bo vključeval seminarje in predavanja o temeljnih načelih novinarstva ter praktično usposabljanje na najsodobnejši radiodifuzijski opremi in internetu.
Koncedent: NED; Uporabnik: Fundacija Ljudje v stiski; Država(-e): Zvezna republika Jugoslavija Kosovo; Regija: Srednja in Vzhodna Evropa; Zadeva (-e): Mediji in založništvo; Dodeljena nepovratna sredstva: 2000; Znesek: 23,240 $*; Povzetek programa: Dvigniti strokovno in vodstveno usposobljenost neodvisnih novinarskih organizacij v pokrajini ter spodbujati svobodne in demokratične medije.
Koncedent: NED; Uporabnik: Fundacija Ljudje v stiski; Država(-e): Srednja in Vzhodna Evropa Regional; Regija: Srednja in Vzhodna Evropa; Zadeva (-e): Mediji in založništvo; Mladina; Dodeljena nepovratna sredstva: 2002; Znesek: 27,500 $*; Povzetek programa: Novinarski akademiji Faik Konica omogočiti izvedbo serije tečajev o profesionalnem novinarstvu in vodenju medijev za več kot 200 mladih novinarjev. Financiranje bo uporabljeno tudi za kritje stroškov infrastrukture Akademije.
Koncedent: NED; Uporabnik: Fundacija Ljudje v stiski; Država(-e): Kuba; Regija: Latinska Amerika in Karibi; Zadeva (-e): Mediji in založništvo; Dodeljena nepovratna sredstva: 2003; Znesek: $ 60,000; Povzetek programa: Sodelovati z različnimi neodvisnimi skupinami na Kubi, da bi razvili njihovo zmogljivost za produkcijo in distribucijo samizdata. Fundacija bo tesno sodelovala z lokalnimi novinarji in disidentskimi skupinami ter pomagala mednarodno promovirati njihovo delo.
[4] V 2000, PIN je prejel 4,108,663 CZK (107,000 USD) od NED, 605,904 CZK (16,000 USD) od Centra za svobodno Kubo, 33,948 CZK (1,000 USD) od Westminstrske fundacije,
V 2001, PIN je prejel 105,903 € (150,000 $) od NED, 22,339 € (32,000 $) od Centra za svobodno Kubo, 11,127 € (16,000 $) od Westminstrske fundacije.
V 2002, PIN je prejel 96,032 € (136,000 $) od NED, 63,949 € (91,000 $) od Centra za svobodno Kubo, 13,422 € (19,000 $) od Freedom House, 15,951 € (23,000 $) od Saferhouse
V 2003, PIN je prejel 111,717 € (158,000 $) od NED, 109,361 € (155,000 $) od Mednarodnega reševalnega komiteja, 42,864 € (61,000 $) od Centra za svobodno Kubo,
V 2004, PIN je prejel 171,869 € (243,000 $) od NED, 127,786 € (181,000 $) od Mednarodnega reševalnega komiteja, 48.810 € (69,000 $) od Centra za svobodno Kubo,
V 2005, PIN je od NED prejel 169,454 evrov (240,000 dolarjev), zanimivo pa je tudi, da so od Americans Friends Service Committee prejeli 7,137 evrov (10,000 dolarjev), od Novinarjev brez meja 2,517 evrov (3,600 dolarjev), od organizacije 85,502 evrov (120,000 dolarjev). Center za svobodno Kubo.
Pretvorbe valut iz evrov v ameriške dolarje po trenutnih menjalnih tečajih.
[5] http://www.sourcewatch.org/index.php?title=Center_for_International_Private_Enterprise
[6] Za več osnovnih informacij o sodelovanju Manuela J. Cutillasa z Bacardijem glej Hernando Calvo Ospina, Bacardi: Skrita vojna (London: Pluto Press, 2002).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate