Leta 2019 bodo evropske in zakonodajne volitve potekale na Portugalskem v nacionalnem političnem kontekstu, ki se razlikuje od katerega koli drugega v Evropski uniji (EU), kjer še vedno prevladuje varčevalna politika, vzpon rasistične in ksenofobne desnice pa se zdi neustavljiv.
V zadnjih treh letih so vlado manjšinske socialistične stranke (PS) od zunaj podpirali Levi blok (BE), Komunistična stranka Portugalske (PCP) in Ekološka stranka – Zeleni (PEV). Z uporabo ekspanzivnih politik, ki so edinstvene v Evropi[1], so se plače in socialna pomoč zvišale (minimalna plača za 20 %), privatizacije so se ustavile (vključno s tistimi podzemne železnice), brezposelnost se je prepolovila na 6.3 %, občasni delavci v javnem sektorju več kot 700,000 revnim družinam so se zmanjšali računi za elektriko in javni prevoz. V proračunu za leto 2019 bodo najvišjo višino univerzitetnih šolnin znižali za 20 %, učbeniki bodo postali brezplačni za obdobje obveznega izobraževanja, vsi otroci pa bodo imeli dostop do vrtca.
Druge pridobitve vključujejo: ponovno vzpostavitev štirih praznikov, ki jih je ukinila prejšnja vlada; znižanje davčnih stopenj na dohodek od dela in zvišanje davka na velika podjetja; odprava presežnih davkov na plače in pokojnine ter uvedba novega davka na luksuzne nepremičnine; ponovna uvedba kolektivnega pogajanja v javnem sektorju in prenehanje prisilnih premestitev javnih uslužbencev; ustavitev deložacij starejših ali invalidnih ljudi, ki živijo v istem kraju 15 let, in revizija najemnih zakonov za zaščito najemnikov; in jamstva socialne varnosti za samozaposlene delavce, ki opravljajo storitve za različna podjetja.
Po letih apatije so se okrepili tudi sindikalni boji: letos so se delavci v zdravstvu, izobraževanju, prometu in drugih sektorjih borili za povrnitev izgubljenega v varčevanju, ki ga je vodila EU, ki ga je med letoma 2011 in 2015 izvajala desničarska vlada Socialdemokratske stranke (PSD) in Ljudske stranke (CDS-PP).
Prav tako ni znakov o ponovnem vzponu skrajne desnice na Portugalskem: njena marginalizacija je v nasprotju s sosednjo Španijo, kjer se je ksenofobna, antifeministična in ultracentralistična sila Vox pred kratkim začela beležiti v javnomnenjskih raziskavah.
PS pod pritiskom
PCP in Levi blok, ki je imel svojo enajsto nacionalno konvencijo v Lizboni 9. in 11. novembra, si lahko pripišeta veliko zaslug za ta napredek. V treh letih je njihov pritisk potisnil vlado premierja Antónia Coste v izvajanje politik, ki jih ni hotela sprejeti ali o njih niti ni razmišljala. Ta proces se je začel takoj po volitvah leta 2015, ko je morala PS, da bi pridobila podporo levega bloka, opustiti svoje predloge o zamrznitvi pokojnin, znižanju prispevkov delodajalcev v sklad za socialno varnost in zakonu, ki bi olajšal odpuščanje.
Pritiski levega bloka so celo uspeli oblikovati skupno delovno skupino s PS o bremenu portugalskega javnega in zunanjega dolga: ta je sklenila, da so proračunska pravila EU »nepravična in nevzdržna«, vendar vlada Costa ni pokazala nobenega znaka, da bi ukrepala v skladu s to diagnozo.
Pozitivna vloga stranke od leta 2015 je bila tema uvodnega nagovora nacionalne koordinatorke levega bloka Catarine Martins [2] na konvenciji. Zadela je prvo temo, ki naj bi se ponavljala skozi celotno konvencijo - grožnja družbenim pridobitvam, ki bi jo pomenila absolutna večina PS na naslednjih volitvah:
Če bi PS dosegel svoje, bi upokojenci izgubili dva meseca pokojnine. Če bi PS imela absolutno večino in bi vsiljevala te rezultate, bi bili upokojenci in delavci na slabšem. Kakšno olajšanje je imela levica toliko moči, da je izničila predloge v programu PS!
Javnomnenjske raziskave kažejo javnomnenjsko podporo pridobitvam, doseženim od leta 2015. Na volitvah leta 2015 je bil skupni glasov široke levice, vključno s stranko za pravice živali Ljudje-Živali-Narava (PAN), 52.2 %: oktobra je bil v povprečju 57.1 %. V istem času je skupna podpora PSD in CDS-PP padla z 38.6 % na 34.3 %. Zaradi upada podpore strankam desnice je Martins na konvenciji povedal, da je taktično glasovanje za PS, da bi PSD in CDS-PP obdržali zunaj vlade, postalo preteklost: »To glasovanje strahu pred desnico, glasovanje, ki je dalo prednost slabemu izidu kot zelo slabemu, je ta glas mrtev. Naj počiva v miru.”
Kljub temu se napredek, ki so ga iz vlade Costa izbili s prizadevanji PCP in levega bloka, doslej ni odrazil v povečani podpori tem strankam. Zmagovalka v anketah je bila sama vlada PS: njena podpora je leta 44 dosegla vrh pri 2017 % in zdaj znaša 40 % (glas PS na volitvah leta 2015 je bil 32.8 %).
Zaradi tega napredka so deli PS, ki jih podpirajo pomembni deli ogorčene portugalske poslovne elite, fantazirali o doseganju absolutne večine na državnih volitvah leta 2019. Če se to izkaže za nemogoče, bi lahko bil načrt B sklenitev vladajočega zavezništva s PCP, pri čemer bi bolj problematičen levi blok pustil na hladnem. Hkrati je PSD jasno povedala, da se bo pripravljena pridružiti PS pri izgradnji »sredinske vlade«, da bi obe levici marginalizirali.
Večinski predlog
V predkonvencijski razpravi levega bloka, ki se je vrtela okoli treh predlogov, ki so predlagali različne usmeritve do portugalske socialdemokracije, je neizogibno prevladoval pristop k PS, saj so volitve oddaljene manj kot leto dni. Ti predlogi so izvolili 582 od 625 delegatov konvencije, preostalih 43 delegatov pa si je razdelilo šest regionalnih platform.
Predlog A ("Močnejši blok za spremembo države") je dobil 83.7-odstotno podporo pri glasovanju delegatov veje in 523 delegatov (v razmerju en delegat proti 13 članom). Pridobila je podporo treh notranjih skupin levega bloka – alternativne levice (njena edina formalna težnja), platforme New Course in Anti-Capitalist Network.[3] Pobuda je upravičila stališče levega bloka o kritični podpori vladi PS kot alternativi desnici, označila dosežene dosežke, a tudi poudarila, koliko drugega bi lahko pridobili, če Costa vlada ne bi spoštovala direktiv EU o javnem sektorju zmanjšanje primanjkljaja in dolga.
Sprejemanje omejitev Evropske komisije s strani PS je pomenilo, da so strukturne slabosti portugalskega gospodarstva sicer še vedno obstajale pod površjem, medtem ko je obstajal prostor za obrnitev varčevanja v gospodarskem vzponu: bančni sistem je ostal ranljiv, javne naložbe še vedno zaostajajo, prestrukturiranje javnega dolga je še vedno nujna in portugalska sredstva so bila še vedno lahka tarča špekulativnih tujih naložb. Najpomembneje je, da "reforma" trga dela prejšnje konservativne vlade še vedno poteka. Naslednji gospodarski upad bi jasno pokazal ta neuspeh pri spopadanju z radikalnimi spremembami in v tem kontekstu bi bil najslabši možni rezultat na naslednjih volitvah večina PS, kar bi portugalski socialdemokraciji omogočilo, da ponovno zavzame svojo naravno držo sredinske stranke, alergične na uvajanje politik, ki se odtujujejo velik posel.
V predlogu je bila opažena tudi na splošno pozitivna vloga PCP, s katero se je Levi blok strinjal pri glasovanju v DZ o večini vprašanj. V intervjuju s portugalsko tiskovno agencijo Lusa pred konvencijo je Martins dejal, da blok "zelo ceni delo in zbliževanje s komunisti" kljub nasprotovanju PCP evtanaziji in pravici do posvojitve s strani istospolnih parov.
Evropska poslanka levega bloka Marisa Matias je v predstavitvi predloga A orisala pet front družbenega in volilnega boja: povrnitev delavskih pravic; oživitev javnih služb, predvsem državnega zdravstva; strategijo za razogljičenje gospodarstva; povečane javne naložbe; in zagotavljanje prehranske suverenosti. Javni nadzor strateških gospodarskih sektorjev, začenši z bančništvom in energetiko, bi bil potreben za zagotovitev napredka na večini teh front.
Takšni predlogi so bili najmanj potrebni za ohranitev pridobitev zadnjih treh let in nadaljevanje napada na revščino in degradacijo okolja na Portugalskem in v Evropi. Bili bi nezdružljivi s proračunskimi pogodbami EU, izpolnjevanjem dolžniških obveznosti in verjetno članstvom v evru, vendar so bili nepogrešljivi, če naj bi zgradili alternativo rasističnim in ksenofobnim programom desnice. Bili bi tudi osnova predloga levega bloka za levo vlado na Portugalskem, ki bi se kvalitativno razlikovala od »naprave«[4] pod vodstvom PS iz zadnjih treh let.
Manjšinski predlogi
Za predlog C (»Več demokracije, več organizacije«) je bila uspešnost levega bloka od njegove zadnje konvencije leta 2016 »na splošno pozitivna, čeprav je možno, da bi šla še dlje«. Kar zadeva večni problem iskanja ravnovesja med gradnjo družbenih gibanj in delom v institucijah, »nismo več povsem osredotočeni na parlamentarno delo, ampak je to pot, po kateri smo naredili šele prve korake«.
Glavna skrb gibanja C, ki je na kongresnih delegatskih volitvah (1.9 delegatov) dobilo 12 % glasov in je bilo večinoma sestavljeno iz mlajših članov, so bile strukture in notranje življenje levega bloka. To naj bi zaznamovali odločanje od zgoraj navzdol, premalo posluha za lokalno organiziranost (Levi blok se je na lokalnih volitvah leta 170 uspel uvrstiti le v 308 od 2017 občin), zametki karierizma in, kar je najbolj kritično, prevlado organizacije s strani njenih notranjih skupin. Predlog C se glasi:
Novi člani prej ali slej zaznajo protislovje med blokovskimi zmernimi predlogi in osnovnim levičarstvom tendenc. Nekateri ostanejo in se ujamejo s težnjami, večina članov, tistih najboljših, pa se umakne, ko ugotovi, da to ni blok, ki so jim ga obljubljali. Zato imamo tako visoko stopnjo abstinencije na internih volitvah, marsikdaj več kot 90-odstotno.
Predlagani načini zdravljenja teh slabosti so bili: obvezna podvrženost predlogov vodilnih organov predhodnemu nadzoru lokalnih organizacij, opolnomočenje lokalnih struktur in izogibanje kakršni koli posamezni težnji po prevzemu nadzora. Predlog se je glasil:
Elementarno pravično je poudariti, da ima vse, kar imamo, Blok, ki je relevanten in tretja največja stranka z zastopanostjo v republiškem zboru, veliko opraviti z delom, ki ga opravljata dve glavni tendenci [Alternativna levica in Antikapitalistična mreža]. Bili bi nehvaležni, če tega ne bi prepoznali. Vendar pa je, dokler se težnje ne končajo, zelo pomembno, da nobeden od njiju ne pridobi popolnega nadzora nad blokom. Če bi se to zgodilo, bi bil konec levega bloka in vrnili bi se v čase popolnoma nepomembne druščine.
V predlogu C so bili določeni tudi taktični odgovori na različne scenarije, ki bi lahko sledili državnim volitvam 2019: v primeru PS absolutna večina, opozicija; v primeru relativne večine PS, odvisne od podpore levega bloka, nadaljevanje taktike zadnjih treh let; vendar "v nobenem primeru ne privolite v vstop v ministrstvo PS". To je bilo v nasprotju s predlogom A, ki ni navajal posebnih možnosti glede pogojev, pod katerimi bi razmišljal o vstopu v vlado.
Gibanje M (»Blok, ki se ne nagiba nazaj«) je linijo, ki jo je sprejelo vodstvo, opisalo kot pomoč PS pri izvajanju »lahkega varčevanja«. Za Motion M se "vzorci izseljevanja niso obrnili, brezposelnost je še vedno visoka, delovna mesta pa so bila ustvarjena s priložnostno zaposlitvijo, predvsem z uporabo minimalne plače."
Glede na Motion M, ki je dobil 7.5-odstotno podporo na volitvah delegatov konvencije (47 delegatov), je bilo treba na pridobitve zadnjih treh let gledati le kot na rahlo ublažitev varčevanja:
Vladni pripovedi, da je bilo sramežljivo »okrevanje dohodkov« tisto, ki je pognalo gospodarsko rast, je treba nasprotovati realnosti, da je v državi, ki je izjemno odvisna od mednarodne gospodarske konjunkture, gospodarska rast v evropskem prostoru omogočila omejeno okrevanje dohodkov v okviru omejitev, ki jih sprejme vlada. Tako je vlada PS, ki je izkoristila to pozitivno mednarodno gospodarsko konjunkturo in imela podporo parlamentarne levice, izbrala varčevalno pot in se omejila na izkoriščanje manevrskega prostora, ki ga daje gospodarska rast, da bi komaj preobrnila najzahtevnejše vidike projekta socialne destrukcije, ki ga izvajata trojka[5] in desnica.
Podpora levega bloka vladi je pomenila »poglabljanje procesov medijske politike, parlamentarizma in kratkoročnosti … Podoba bloka, udobno vpetega v politični sistem, ki ga menda želi spremeniti, je lahko le ovira pri gradnji alternativnega političnega projekta. na sedanje stanje."
Inês Ribeiro Santos je ob predstavitvi Motion M dejala, da »gradnja antikapitalistične stranke, ki predstavlja spremembo status quo in ne njeno ohranjanje pomeni, da se potrdiš kot alternativa neoliberalnim politikam in da te ne vidijo kot stranko duhov, ki ni ne v vladi ne v opoziciji.« V nasprotju s petimi ključnimi prioritetami predloga A je predlog M predstavil seznam 29 zahtev kot »minimalni program za dostojno življenje«.
Za podpornika Motion M Carlosa Caruja, intervju z Expresso pred konvencijo:
Ta konvencija bi morala biti trenutek temeljnih odločitev bloka za naslednji dve leti. Toda predlog A je dvoumen glede vprašanja vlade. Govori o levi vladi, ne da bi povedal, kakšna je, v kakšnih okoliščinah bi nastala in s kom. Pri dogovorih s PS vse pušča v zraku, da se vodstvo odloči, kaj hoče, in ne bi smelo biti tako.
V bistvu je razprava med predlogom A in predlogom M nadaljevala tisto, ki je potekala v levem bloku, odkar je sklenil prvi dogovor s PS, ki je omogočil izpad desnice iz vlade. To je pomenilo, da bi levi blok in PCP lahko iztisnila dobičke iz Costine vlade, vendar je tudi pritiskalo na obe levi organizaciji, naj ji ne odstopita od podpore. [6]
Razprava
Večinski odgovor na kritiko predloga M je prišel v konferenčni razpravi. Prvič, levi blok je bil pogoj za vstop v vlado, čeprav za to še ni bilo pogojev. Poslanka in tiskovna predstavnica za finance Mariana Mortágua je dejala:
Nas sprašujejo, ali želimo v vlado? Da, želimo priti v vlado. Nas sprašujejo, ali želimo v vlado? Da, smo sila, ki je kos temu. Smo politična sila. Moč pozitivnega predloga, poguma, s ponižnostjo za razpravo s tistim, ki želi graditi levo.
Tri leta, ko je moral zapustiti PS brez razlogov za nasprotovanje njenim predlogom, je po Martinsovih besedah ustvarilo »odločnejšo, bolje pripravljeno stranko, trdnejšo v svojih analizah in predlogih. Blok je pokazal, da ima sposobne ljudi, ki vedo več kot mnogi ministri, saj probleme razumemo skozi življenje.” Levi blok, po besedah nekdanjega nacionalnega koordinatorja Francisca Louçãa, »mora zagotoviti gotovost glede tega, kaj se bo zgodilo z zdravjem, z javnim prevozom, z izobraževanjem, v vsakdanjem življenju. To je tisto, kar nam bo v prihodnosti omogočilo doseči vlado in položaje z veliko odgovornostjo.”
Glavna težava je bila ravnotežje sil s PS in to bi se spremenilo šele, ko bi v družbi obstajalo širše razumevanje potrebe po izpodbijanju omejitev, ki jih je naložila EU, če naj bi se družbene pridobitve branile in širile. Takojšnja faza bi bila torej bitka za srca in misli s PS, h kateri je poslanka Joana Mortágua prispevala tale:
PS je državi sporočila, da je možno obrniti stran varčevanja hkrati s spoštovanjem ciljev proračunskega dogovora [EU], vendar je ravno ta obljuba prisilni jopič izuma. Ko smo dosegli to, kar smo storili, nam je PS vedno stal na poti, ko smo želeli iti dlje. [Povečane] javne naložbe so meja izuma, pa ne zaradi vprašanja vzdržnosti javnih financ, temveč zaradi vprašanja vzdržnosti kampanje Mária Centena.
To je bila sarkastična omemba uspešne ponudbe portugalskega blagajnika Mária Centena, da postane predsednik evroskupine finančnih ministrov EU, ki je zamenjal nizozemskega kolega Jeroena Djisselbloema, glavnega razbojnika v brutalnem napadu evroskupine na grško vlado SYRIZA leta 2015. Drugi glavna linija napada na PS je bilo njeno zavračanje spremembe delovne zakonodaje, ki jo je odobrila EU in je bila podedovana od desnice. Za poslanca Joséja Soeira je bil to "vbod v prsa delavcev".
Druga najpogostejša tema razprav se je nanašala na stopnjo, do katere je levi blok pridobil le "drobtinice" od Costine vlade in bi lahko postal ogrožen zaradi svojega položaja kritične podpore. Poslanec Jorge Costa je bil odločen, da temu ni tako:
Gospodarske moči nam ne odpustijo, da smo izvedli boje, ki jih imamo. Nepremičninski skladi nam ne odpuščajo boja, ki smo jo vodili proti špekulacijam; [naftna multinacionalka] Galp nam ne odpusti, da smo jim preprečili vrtanje naftnih vrtin; [dostavno podjetje] CTT nam ne odpusti; [telekomunikacijski in multimedijski operater] Altice nam ne odpusti; [ultra bogata] družina Queiroz Pereira nam ne odpusti; onesnaževalci reke Tejo nam ne odpuščajo; [energetski gigant] EDP nam ne odpušča, da smo jih prisilili k uveljavitvi socialne tarife [za revna gospodinjstva]; šefovske konfederacije nam ne odpustijo dviga minimalne plače na 600€...
Ne odpuščajo nam in to lahko pomeni samo eno: zadnje čase delamo nekaj prav.
Za podpornika Motion M Francisca Pacheca pa je naprava trajala dovolj dolgo: "Z našega vidika si ne moremo privoščiti razkošja, da bi imeli še štiri leta naprave."
Konvencijska razprava je mešala ustaljene izmenjave govornikov iz treh smeri z bolj zanimivimi »bojnimi poročili« mnogih 625 delegatov. Pogosto so bili iz bolj oddaljenih regij, vključno z Azori in Madeiro, in so govorili o zapletenih vprašanjih, s katerimi se soočajo, ki gradijo družbeni odpor in levi blok v svojih oddaljenih skupnostih. Takšni prispevki so odražali pisno razpravo pred konvencijo, ki je zajemala več kot 60 tem, vključno z "novimi" vprašanji, kot je boj proti rasizmu v družbi, ki se ponaša s pomanjkanjem rasne diskriminacije, in nedavno oživitvijo feminističnega gibanja. Ti so bili združeni z dolgotrajnejšimi izzivi levega bloka, kot je njegova šibkejša uveljavitev na podeželju in nujna potreba, da razvije svoj program in podporno bazo okoli vprašanj, kot so kmetijstvo, upravljanje gozdov in ribištvo.
Kljub temu je bila glavna značilnost razprave, ki jo je sprožila odkrita Mortáguajeva izjava, da »hočemo vladati«, ugibanje o pogojih, pod katerimi bi levi blok lahko resno razmišljal o vstopu v vlado. Vendar o najbolj resničnih možnostih tukaj ni bilo mogoče razpravljati v razpravi, v kateri sta predloga M in C predlagala kategorični veto. Ni bilo denimo nobene razprave o tem, ali naj Levi blok kdaj razmišlja o tem, da bi bil manjši partner v vladi PS in pod kakšnimi pogoji. Nekateri delegatski prispevki v smislu, da »ali ne bi bilo čudovito, če bi bil X minister«, so sprožili vodstvene intervencije, ki so opozarjale, da so pogoji za vstop v vlado daleč od izpolnjenih in da je resnično obstoječa PS zvesta izvajalka direktiv Evropska komisija.[7]
Martinsova je v svojem zaključnem nagovoru spregovorila o tem vprašanju, potem ko je poudarila, da je bilo treba zadušljivi evropski proračunski dogovor razveljaviti z mobilizacijo ljudi:
Vsa politika je boj za oblast in za oblast. Tukaj je, to je naš boj za vlado: želimo ga uresničiti pred našimi ljudmi. Borili se bomo, da ta vlada pride. Ne sprašujte se, ali želimo biti del naslednje vlade, ampak ali smo prepričani, da bomo imeli moč postati del vlade, ko bodo ljudje to želeli.
Kateri je bil najkoristnejši odgovor, ki bi ga lahko dali na vsa ugibanja delegatov: višja ko je stopnja družbene mobilizacije in močnejši ko je levi blok, večja bi bila možnost leve vlade, v kateri bi lahko in bi sodeloval. .
Vse to je bilo za profesionalne politične komentatorje. Njihove ponudbe o "pomenu konvencije" so se gibale med:
To je bil kongres, na katerem je levi blok postal vladna stranka. Gre za stranko, ki zelo hitro izvaja evolucijo od stranke protesta do institucionalne stranke. (Luís Aguiar-Conraria)
v drugo skrajnost:
Se v Bloku zdi, da je PS res leva stranka? Ne gre. Ali blok meni, da je denarna integracija [evro] najprimernejši okvir za razvoj portugalskega gospodarstva? Ne gre. Toda Blok mora zaradi strahu leta 2011 [ko je izgubil polovico svojih 16 sedežev v parlamentu] in obračanja PCP leta 2015 [h kritični podpori vladi PS] svojo ritualno nepopustljivost zamenjati za »pripravljenost oditi v vlado« — z eno nogo, ne glede na to, ali je pohabljen, na oblasti. Nič od tega ni »zmernost« v smislu sprejemanja načel predstavniške demokracije, tržnega gospodarstva in evropske integracije. (Rui Ramos)
zaključek
Glasovanje o predlogih ni prineslo presenečenj, saj je predlog A dobil 90 % podpore (459 od 510 glasov), predlog M 7.8 % (40 glasov), predlog C 1.7 % (9 glasov) in 0.4 % vzdržanih (2 glasova). Predlog A je dobil tudi 70 od 80 položajev v nacionalnem odboru levega bloka (s 457 glasovi od 584 glasov delegatov). Ostalih 10 mest je šlo za predlog C (62 glasov), ker se je izkazalo, da delegati, ki podpirajo predlog M, niso mogli predložiti enotne liste. Bilo je 57 neformalnih glasovanj in osem pokvarjenih glasovnic. Predlog A je dobil tudi vseh sedem mest v nadzorni komisiji.
Na konvenciji je tako prišlo do krepitve večine in oslabitve podpore do dogovora s PS kritičnimi strujami. Podpora liniji Motion M je padla na 7.6 % z 11.4 %, ki jih je na zadnji nacionalni konvenciji pridobil njegov predhodnik Motion R, medtem ko se je podpora vodstveni večini povečala z 79.7 %, zabeleženih leta 2016. Za tega opazovalca, ki je govoril z število delegatov, se je zdelo, da je to večinoma posledica nezmožnosti podpornikov Pobude M, da začrtajo izvedljivo alternativo kritični in pogojni podpori, ki jo je Levi blok dal PS, in njihovemu vetu na kakršno koli ponovitev izuma ne glede na alternative, ki bi lahko bile možne po naslednjih državnih volitvah.
Glede na stopnjo enotnosti, zabeleženo na tem glasovanju, je levi blok v dobri poziciji, da se sooči s svojim prvim izzivom v letu 2019 — pridobiti več sedežev na majskih evropskih parlamentarnih volitvah z aktivnim sodelovanjem v koaliciji radikalnih levih strank »A zdaj pa ljudje«. iz Finske, Švedske, Danske, Francije in Španije.
To je bila tema otvoritvenega mednarodnega srečanja konvencije, osredotočenega na pojav desnice v Italiji in sadistično protibegunsko politiko njene Severne lige in vlade Petih zvezd. Poslanec italijanske levice Erasmo Palazzotto in Eleonora Forenza, poslanka Evropskega parlamenta za komunistično ponovno ustanovitev in moč ljudstva, sta razložila, kako narašča odpor proti strupeni ksenofobiji italijanske vlade. Indikativen je bil val podpore Domenicu Lucanu, županu kalabrijskega mesta Riace, ki je bil obtožen »spodbujanja trgovine z nezakonitimi osebami« zaradi svoje politike sprejemanja beguncev in njihovega naseljevanja v skupnosti.[8]
Osrednje sporočilo srečanja je bilo, da je rasistična desnica produkt »normalne« Evrope neoliberalnega varčevanja. Enajsta nacionalna konvencija levega bloka je bila pomemben korak naprej pri oblikovanju boja proti tej Evropi in proti njenemu sovražno razpihovalnemu rasističnemu in ksenofobnemu potomstvu.
Dick Nichols je Zeleni levi tednikEvropski dopisnik s sedežem v Barceloni. Udeležil se je konvencije levega bloka v imenu avstralske socialistične zveze. Krajša različica tega članka se je že pojavila na Zeleni levi tednik Spletna stran.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate