09/17/06 “Al-Ahram” — — “Poglejte moja dela, vi mogočni in obupani!” se glasi napis istoimenskega kipa v pesmi Ozymandias Percyja Byssheja Shelleyja. Toda spomenik hvalisavemu tiranu, ne samozavest njegovih sovražnikov, leži razdrobljen v pesku.
Pet let po grozodejstvih 11. septembra 2001 je Georgeu W. Bushu in neokonservativcem uspelo velik del Afganistana in Iraka spremeniti v puščavo, polno zdaj brezživljenjskih stvari.
Sredi tega pokola leži še ena, neobžalovana žrtev - ogromna razbitina ameriške in britanske zunanje politike. Avtorji te razbitine ne morejo trditi, da niso bili opozorjeni na nesreče, ki bi jih sprožile.
Milijoni izmed nas so jim povedali, kaj bi se zgodilo, če bi izkoristili dogodke izpred petih let in sprožili to, kar Pentagon zdaj imenuje "dolga vojna". Štiri dni po napadih v New Yorku in Washingtonu sem govoril na zasedanju odpoklicanega britanskega parlamenta. Opozoril sem, da če bodo ZDA in njihovi zavezniki napačno ravnali z odgovorom, bodo ustvarili tisoč, deset tisoč Bin Ladnov.
PO PET LET SE NI TO ZGODILO?
V Iraku in Afganistanu je bilo ubitih več deset tisoč ljudi - večinoma žensk in otrok. Ali si končni storilci umorov, ko sedijo za svojimi mizami iz mahagonija v Beli hiši in na Downing Streetu, predstavljajo, da ostali nismo opazili, kako se jim ti arabski in muslimanski mrtvi ne zdijo vredni enake žalosti, kot spremlja njihova lasten?
Ali mislijo, da nismo opazili, kako nočejo niti prešteti števila ubitih v Iraku? Ali so verjeli, da bodo pornografske slike Abu Ghraiba popustile? Ali sta se George Bush in Tony Blair zavajala, da sta lahko zmočila nož, ki ga je Izrael zaril v Libanon, ne da bi ju obravnavali kot sostorilca vojnih zločinov?
Blair je zagotovo dal videti, da je izgubil ves stik z realnostjo, ko je prejšnji konec tedna odletel v Tel Aviv. Ker so njegovi lastni poslanci načrtovali, da bi ga odstavili zaradi škodovanja njihovim možnostim za ponovno izvolitev, je odšel v okupirani Jeruzalem in objel Ehuda Olmerta, čigar vojni v Libanonu je velika večina ljudi v Veliki Britaniji nasprotovala.
Kar zadeva Busha, se je vedno trudil dati celo vtis, da ima povezavo z realnostjo. Kljub temu realnost zadnjih petih let trmasto ostaja. Svet ni varnejši kraj; je bolj nasilen, bolj nevaren.
Džihadistov Bin Ladnovega kova je več in ne manj. Grenkoba v arabskem in muslimanskem svetu je globlja, širša in bolj podžigajoča.
V Afganistanu je Blair, ki se ne zaveda zgodovine vojaške katastrofe svojega naroda v tej ponosni državi, vrgel svoje vojake na najbolj neizprosen teren, proti divjemu in naraščajočemu vojaškemu odporu, v delu sveta, ki ga niti Aleksander Veliki ni mogel zasesti .
V Iraku so okupatorji prelili dovolj krvi, da so obe veliki reki obarvali rdeče. Da bi vztrajali, podpihujejo sektaške in verske spore, ki – in to je morda njihovo poslovilno darilo – tragično grozijo, da bodo razdelili državo. Ali lahko z odkritim obrazom trdijo, da je Irak zdaj boljši, kot je bil pred invazijo?
ZAPOMNITE SE, KAJ SO REKLI, DA BO NJIHOVA VOJNA DOSEGLA: SVOBODO IN DEMOKRACIJO, SPOŠTOVANJE ŽENSK, BLAGINO IN DOSTOJANSTVO.
V resnici je šlo za svobodo ameriške podjetniške kulture, demokracijo dolarja in arabski svet, ki mu vladajo pokvarjeni kralji in marionetni predsedniki, ki so prav tako prilagodljivi, a malo manj nesramni in so lahko ponaredili volitve, kot to počne Bush na Floridi, namesto netaktno zapiranje opozicije.
Tudi teh, lastnih sebičnih ambicij, niso uresničili. To vse bolj izstopa kot najpomembnejša značilnost realnosti, ki so jo ustvarili v zadnjega pol desetletja. Nikjer ga ne simbolizira bolj kot Libanon.
Marca lani sta ameriško zunanje ministrstvo in britansko zunanje ministrstvo neprimerno igrala vlogo revolucionarnega pamfleta. »Cedrova revolucija« v Libanonu je bila, kot so nam zagotovili, tik pred tem, da začne neustavljivo gibanje za »Novi Bližnji vzhod«.
Petnajst mesecev kasneje vemo, kako to izgleda: izraelska vojska se zavezuje, da bo Libanon bombardirala dve desetletji nazaj, in se podaja v invazijo, katere uspeh je bil odvisen od ponovnega prižiganja plamena državljanske vojne, za pogasitev katere so Libanonci naredili toliko.
LIBANON
Vojna to poletje ni bila le še ena epizoda v krvavi zgodovini Izraela, ki je napadel mejne države. To je bila bitka v širši vojni Washingtona proti terorizmu. To je bila fronta, ki se je odprla, ironično, ravno zato, ker so ZDA obtičale in izgubljale na iraški fronti. Napad na Libanon naj bi utrl pot nadaljnji agresiji proti Siriji in Iranu.
Zaradi tega je odziv tistih arabskih voditeljev, ki so obsodili libanonski odpor, še toliko bolj bruhajoč. Njihove lažne trditve, da je to zgolj šiitski problem ali da so grožnje z bombardiranjem Irana perzijski problem, bi morali sprejeti le s prezirom.
S podporo Izraelu proti Hezbolahu in libanonskemu odporu so se postavili na stran sovražnika, ki uničuje Palestince v Gazi. Medtem ko so se ti voditelji ponižali pred Washingtonom in Tel Avivom, je bilo ime šejk Sayed Hassan Nasrallah na ustih milijonov od Rabata do Riada.
Poraz Izraela v rokah Hezbolaha in odpora v Libanonu je poraz tudi za Washington in London. Odprla je novo možnost za konec nočne more zadnjih petih let.
Zaupanje, da obstaja alternativa prevladi ZDA, globalnih korporacij in njihovih lokalnih mlajših partnerjev, ne narašča le v arabskem in muslimanskem svetu. Enako se dogaja v Latinski Ameriki, kjer venezuelski predsednik Hugo Chavez pooseblja novo radikalno generacijo, tisto, ki se je srečala s svojimi kolegi na Bližnjem vzhodu in starejšo generacijo velikega Fidela Castra na vrhu neuvrščenih ta teden.
VERJAMEM, DA BO TO TRAJNA DEDIŠČINA ZADNJIH PET LET:
prenovljeno globalno gibanje v neposrednem nasprotju s Pentagonom in multinacionalkami, v imenu katerih deluje kot izvajalec. Vložki so izredno visoki. Tako kot je slepa ulica v Iraku prisilila ZDA, da so podprle izraelsko avanturo v Libanonu, tako lahko poraz pospeši priprave za napad na Iran.
To bi bila ena najdražjih napačnih izračunov v zgodovini. Opozorjeni so. Vendar so bili opozorjeni na svojo noro reakcijo na 11. september, zato nihče ne bi smel podcenjevati njihove sposobnosti, da zabredejo globlje v reko krvi.
ZDA se kljub izgubam ne bodo umaknile. To bi pomenilo, da bi ameriški establišment sprejel, da sta bila njegova moč in prestiž vrnjena nazaj v obdobje pred letom 1989, ko se je soočil s tekmecem.
Potreboval bo moč ljudskega odpora od Caracasa do Kaira, da vrže nazaj tega velikana in obračuna z vsemi kvizlingi, od katerih je odvisen, a ki so bistveno odvisni tudi od njega.
George Galloway je član Respect britanskega parlamenta za londonsko volilno enoto Bethnal Green and Bow.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate