Lani je predsednik Jacques Chirac prosil Régisa Debraya, naj preuči razmere na Bližnjem vzhodu. 15. januarja 2007 je Debray francoskim oblastem poslal naslednji dokument o Palestini. Je pomemben ključ do razumevanja dolgega premikanja politike, katerega rezultati so zdaj očitni.
Dennis Ross, nekdanji odposlanec ZDA za Bližnji vzhod, je že leta 2000 priznal, da so bile v sporazumih iz Camp Davida iz leta 1978 storjene napake: diplomatski proces ni dovolj upošteval dogajanja na terenu, zlasti naselbin. Število judovskih naseljencev na palestinskih ozemljih se je od leta 1994 do leta 2000 podvojilo. Od sporazumov iz Osla leta 1993 se je na Zahodnem bregu naselilo toliko Izraelcev kot v zadnjih 25 letih. Ob ponovni razpravi o mednarodni konferenci bi bilo napačno še naprej ignorirati dejansko stanje. Ni potrebe po preiskovalni komisiji. Poročilo je že sestavljeno, večkrat. Noben konflikt na svetu ni tako dobro dokumentiran, kartografiran in zabeležen.
OCHA (Urad za koordinacijo humanitarnih zadev), agencija Združenih narodov, hrani posodobljene podrobne zemljevide spornih ozemelj s fotografijami, štetjem prebivalstva in grafi. Potrebujete eno uro, da jih pogledate, vendar bi to lahko preprečilo nekatere neskončne izjave o dobrih namenih.
Zemljevidi kažejo, da fizična, gospodarska in človeška osnova za obstojno palestinsko državo izginja. Rešitev z dvema državama in 'poštena ločitev' izraelskega pisatelja Amosa Oza (ozemlje, ki si ga delita dva nacionalna domova, eden manjši od drugega in demilitariziran, a suveren, sposoben preživetja in neprekinjen) sta zdaj prazna fraza, ki spada v področje možnih- bil. Nekateri bi morda trdili, da še nismo dosegli točke brez vrnitve in da so Izraelci morda zmagali v ozemeljski bitki (samo 22 % Palestine pod britanskim mandatom je zdaj zunaj njihovega nadzora), toda Palestinci bodo zagotovo zmagali v demografski bitki. Sklicujejo se na odpornost lokalnega prebivalstva pred parnim valjem, ki počasi, a vztrajno uresničuje Allonov načrt iz leta 1968 in 'Cestni načrt 1984' iz leta 50.
Iz dogajanja na terenu je razvidno, da:
o namen varnostnega zidu ni, kot se domneva, začrtati mejo, ki bo, četudi nezakonita (ker zajema več kot 10 % Zahodnega brega), služila vsaj kot črtkana črta za prihodnjo mednarodno mejo;
o res je (kot je dejal Ehud Omert na radiu izraelske vojske 20. marca 2006), da izraelska strateška meja leži na Jordanu: celotna dolina je bila razglašena za prepovedano območje, vmesno območje pa je bilo odvzeto (čezrečni tranzit je možno le na določenih točkah);
o nove obvozne ceste vzhod-zahod, zgrajene na račun stare osi sever-jug, jasno začrtajo ozemlje v procesu priključitve s prostorom za tri ali štiri arabske bantustane (Jenin, Ramala in Jeriho). Izčrpanost naravnih virov v teh prenatrpanih enklavah bo sčasoma privedla do množičnega izseljevanja (velik del elite, zlasti krščanske, je že odšel); in
o z gradnjo ločevalnega zidu, tekočo judaizacijo Vzhodnega Jeruzalema in rekonfiguracijo jeruzalemske občine ponavljajoče se, a povsem formalne obsodbe ZN nimajo nobenega vpliva na izraelski vpliv na celotno mesto (1).
Obstaja ogromen razkorak med tem, kar je povedano, ker to želimo slišati (lokalni umiki, omilitev omejitev potovanja, odstranitev ene kontrolne točke od 20, sprememba tona) in tem, kar se dela na terenu, česar ne ne želim videti (medsebojno povezovanje naselij, gradnja mostov in predorov, obkrožanje palestinskih mest, razlastitev zemlje, uničenje hiš). Nekateri bi to vrzel opisali kot dvoličnost, drugi kot dvoumnost. Postopno poseganje se zgodi izven vidnega polja kamer, ne da bi povzročilo razburjenje in brez eksplicitnega kolonialnega diktata. Nihče se uradno ne pritoži, tudi če bi lahko ugotovil, kaj se dogaja – težko, če nisi odrasel lokalno. Izraelski zemljevidi in šolski učbeniki omenjajo Zahodni breg kot Judejo in Samarijo in po nedavni zavrnitvi predloga laburističnega ministra za izobraževanje s strani kneseta je izbris zelene črte iz leta 1967 zdaj pravna fait accompli.
Ne gre le za razkorak med de facto in de jure stanjem. Odseva metodo in tradicijo, ki segata v najzgodnejše dni Yishuva (2): strategija dopolnjenega dejstva. Ta strategija se je vedno obrestovala: judovska država je obstajala, preden je bila razglašena in priznana leta 1948, prav tako vojska. Kar imamo, je gledališče z dvema odrom: na mednarodnem odru poslušamo ponavljajoče se nejasne in spodbudne govore o umiku, sobivanju in palestinski državi, toda stvari, ki štejejo (naselbine, ceste, predori, podzemne vode), se dogajajo na operativnem odru. soseda, kjer se o izidu odloča zunaj pogleda javnosti.
Če razumemo, kako javno mnenje deluje v demokraciji, zaporedne izraelske vlade levice in desnice skrbijo za redno dajanje protibolečinskih tablet, načrte za enostranski umik ali delno razgradnjo naselbin in spodbudne napovedi, ki so vedno pogojne in neuspešne. Mediji živijo iz dneva v dan, brez poskusov spominjanja. Kdo se zdaj spomni, da naj bi načrt (3) pomenil „dokončno in celovito rešitev izraelsko-palestinskega spora do leta 2005“?
Proces iz Osla ni ostal le mrtva črka na papirju: z vojaško ponovno okupacijo con A in B (4) aprila 2002 je šel v obratno smer.
Ozemeljska razdrobljenost lokalne oblasti ločuje od morebitne osrednje palestinske uprave in med seboj, medtem ko sistematično fizično uničevanje nacionalnih institucij, palestinske infrastrukture in političnih voditeljev s strani izraelske vojske zagotavlja notranjo anarhijo in širjenje nasilja klanov in tolp: kaos brez dna. Jasno je, da pot, ki je bila ubrana, ni izgradnja države, ampak dekonstrukcija vsega možnega upravljanja onkraj ločevalnega zidu. Gre za logično protipostavko 30-letnega procesa priključitve, ki bo podprt, ko bo prišel čas, „glede na novo realnost na terenu“.
V teh okoliščinah je nenehno sklicevanje na načrt s strani vseh strani bolj povezano z avtosugestijo kot s treznim pogledom na dosledno preoblikovanje realnosti. Ta resničnost morda ni vidna iz Ženeve, Pariza ali New Yorka, vendar je takoj očitna vsakomur, ki po nekajletni odsotnosti potuje po državi. To je dežela, ki jo je razrezala vojaška sila, kjer izraelske naselbine niso več oblike na palestinskem ozadju – namesto tega se palestinska območja pojavljajo kot oblike na trdno infrastrukturno izraelskem ozadju: dežela, kjer so zaplenjene zaloge vode in začasna omejitev potovanja je zelo blizu trajne prepovedi.
Nekateri se lahko tolažijo s temi idejami:
o ker je bilo mogoče umakniti naselja iz Gaze, bi moralo biti to mogoče v bližnji prihodnosti na Zahodnem bregu. To pomeni, da zanemarimo dejstvo, da je umiku 8,000 naseljencev iz enega kraja v Gazi kmalu sledila neobjavljena namestitev 20,000 naseljencev v drugem (Zahodni breg/Jeruzalem). Gaza ni del obljubljene dežele, medtem ko sta Judeja in Samarija njena hrbtenica. Šaron ni skrival dejstva, da bo umik na obrobju nadomestil krepitev izraelske prisotnosti drugje (438,000 naseljencev do danes, vključno s 192,910 v vzhodnem Jeruzalemu);
o razpustitev štirih majhnih naselbin na severu (1,000 naseljencev) in predlagana koncentracija 60,000 naseljencev v najbolj naseljenih blokih, Maale Adumim, Ariel in Gush Etzion, bo ustvarila prost prostor. Toda z naselji, povezanimi v neprekinjen niz pod okriljem varnostnega zidu, je bil Zahodni breg dejansko prerezan na dvoje. Zid ločuje Palestince med seboj celo bolj kot od Izraelcev.
Kar se oblikuje, ni vsi napovedana in želena palestinska država: je še neopaženo izraelsko ozemlje, ki obsega tri samoupravne palestinske enklave.
Vse strani imajo lasten interes za ohranitev mednarodne pretvarjanja (5). Za Izraelce se zgodovina ustvarja pod pretvezo. Palestincem ni mogoče povedati resnice – so pod okupacijo, vendar upajo na boljše življenje in ne na samouničenje; željno razmišljanje uglednim, izvoljenim predstavnikom in uradnikom omogoča preživetje, status, dostojanstvo in raison d'être. Evropejci so se odločili rešiti svojo vest z zagotavljanjem finančne in humanitarne pomoči, da bi se opravičili za svojo politično pasivnost in prostovoljno slepoto. Razmišljanje Američanov dolguje več Stari zavezi kot Novi; njihova povezava z Izraelom je odnos med staršem in otrokom brez kritike. Ta skupna iluzija samozaščite izhaja iz sovpadanja nasprotnih interesov.
Je to stanje vzdržno do konca stoletja? Zdi se dvomljivo glede na izraelsko obsedenost z varnostjo, zaradi katere je manj varen, in neupoštevanje demografskih in verskih trendov v regiji (6). Ali ne bi vsaj ena evropska vlada našim izraelskim prijateljem mogla sporočiti, da nismo vsi zavedeni v prevaro in da tisti, ki zavajajo, morda niso njene prve žrtve – zagotovo pa bodo njene zadnje? ___________________________________________________________
Régis Debray je pisatelj in filozof ter častni predsednik IESR (Evropski inštitut za verske študije), Pariz
(1) Glej Dominique Vidal in Philippe Rekacewicz, Jeruzalem: čigavo lastno in zlato mesto?, Le Monde diplomatique, angleška izdaja, februar 2007.
(2) Hebrejski izraz, ki ga je cionistično gibanje uporabljalo pred nastankom države Izrael za označevanje judovskih prebivalcev Palestine in novih priseljencev.
(3) Načrt, predlog za končanje izraelsko-palestinskega konflikta, je sprejela četverica (ZN, ZDA, EU in Rusija) 30. aprila 2003.
(4) Palestinska ozemlja obsegajo Zahodni breg, vzhodni Jeruzalem in območje Gaze (45 km dolgo in 10 km široko). Sporazumi iz Osla so jih razdelili na tri območja:
– Cona A, ki od leta 1994 obsega Gazo in mesta Jericho, Jenin, Qalqilya, Ramallah, Tulkarem, Nablus, Betlehem (Hebron je bil januarja 1997 predmet ločenega sporazuma), v kateri ima palestinska oblast civilno jurisdikcijo in policijo pooblastila; – cona B, ki obsega preostala območja Zahodnega brega, kjer ima palestinska oblast civilno jurisdikcijo, vendar si deli odgovornost za notranjo varnost z izraelsko vojsko;
– Cona C, ki obsega izraelske naselbine, ki se ustanavljajo na Zahodnem bregu, v Gazi (odkar so jo razstavili) in Vzhodnem Jeruzalemu, ki ostajajo pod nadzorom judovske države.
(5) Glej Alain Gresh, 'Palestine wrecked', Le Monde diplomatique, angleška izdaja, julij 2007.
(6) Glej poročilo (PDF), ki ga je 5. maja generalnemu sekretarju ZN predložil Alvaro de Soto, posebni koordinator ZN za bližnjevzhodni mirovni proces.
Prevedla Wendy Kristianasen
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate