Čeprav so se poplavne vode umaknile, se prebivalci Pakistana še vedno spopadajo s smrtjo in opustošenjem, ki so ga poplave pustile za seboj. Poplave, ki med junijem septembrom zajele državo, imajo ubil več kot 1,700 ljudi, več kot 12,800 ranjenih in razseljeni milijonov od 18. novembra.
Obseg uničenja v Pakistanu je bil še vedno očiten, ko se je svet novembra odpravljal na podnebno konferenco Združenih narodov COP27 v Šarm el Šejku v Egiptu. Pakistan je bil ena od dveh držav povabljeni sopredseduje vrhu. Tudi služil kot predsedujoči skupini 77 (G77) in Kitajski za leto 2022, ki igra ključno vlogo pri zagotavljanju, da vzpostavitev sklada za izgube in škodo je bil končno na dnevnem redu srečanja po desetletjih upiranja svetovnega severa.
"Distopija je že prišla na naš prag," je pakistanska ministrica za podnebne spremembe Sherry Rehman povedal Reuters.
Čakam na pomoč
Do prvega tedna septembra so se prošnje za pomoč umaknile protesti saj so preživeli, ki so živeli pod odprtim nebom in ob straneh avtocest, umirali Lakota, bolezenin pomanjkanje zavetišče.
Deli province Sindh, ki jih je prizadela najtežje, vključno z okrožji Dadu in Khairpur ostal poplavljen do sredine november. Medtem so nekatera območja obubožanega in pretežno podeželskega Beludžistana, kjer so bile skupnosti klicati na pomoč od julija, mesece čakali na Pomoč.
"Na začetku so poplave prizadele Lasbelo, bližje Karačiju [v Sindu], tako da so ljudje lahko nudili pomoč, a ko so se poplave razširile na druge dele Beludžistana, so razmere postale hude," je dejal Khurram Ali, generalni sekretar Delavske stranke Awami ( AWP), je povedal Peoples Dispatch. "Infrastruktura Beludžistana je bila zanemarjena, ceste so poškodovane, jezovi in mostovi pa niso bili popravljeni."
Poplave so povzročile ogromen infrastrukturni kolaps, ki še naprej ovira reševanje in pomoč – več kot 13,000 kilometrov cest in 439 mostov glede na poročilo pakistanskega nacionalnega organa za obvladovanje nesreč (NDMA) z dne 18. novembra.
V pogovoru za Peoples Dispatch septembra je Taimur Rahman, generalni sekretar stranke Mazdoor Kissan (PMKP), dejal, da vlada »ni mogla učinkovito zagotoviti pomoči v velikem obsegu ali zagotoviti, da je prispela tja, kjer naj bi pojdi." To je privedlo tudi do pojava dobičkarstva, saj tolpe zasežejo pomoč iz tovornjakov in jo prodajajo, je dodal Rahman.
V teh okoliščinah so leve in napredne organizacije, kot sta AWP in PKMP, poskušale zapolniti vrzeli tako, da so poskušale ljudem zagotoviti osnovne ugodnosti za preživetje posledic te katastrofe.
Kaskadne krize
17. septembra je WHO opozorila na "druga katastrofa« v Pakistanu – »val bolezni in smrti po tej katastrofi, povezani s podnebnimi spremembami.«
WHO je ocenila, da "več kot 2,000 zdravstvenih ustanov so bili v celoti ali delno poškodovani« ali uničeni po vsej državi, v času, ko so bolezni, kot je COVID-19, malarijadenga, kolera, griža in bolezni dihal prizadenejo vse večji delež prebivalstva. Več kot 130,000 nosečnic potrebujejo nujno zdravstveno oskrbo v Pakistanu, ki je že imel visoka stopnja umrljivosti mater še pred poplavami.
Škoda v kmetijskem sektorju, z Uničenih je bilo 4.4 milijona hektarjev posevkov, je zbudil strah pred grozečo množično lakoto. V julijskem poročilu Svetovnega programa za hrano je bilo 5.9 milijona ljudi v provincah Balochistan, Khyber Pakhtunkhwa in Sindh že ocenjeni biti v "krizi" in "izrednih razmerah" faze negotovosti s hrano med julijem in novembrom 2022.
Trenutno je an ocenjeni Po podatkih Urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih zadev bo od decembra 14.6 do marca 2022 nujno pomoč v hrani potrebovalo 2023 milijona ljudi. Podhranjenost je že presežen prag za nujne primere ravni v nekaterih okrožjih, zlasti v Sindu in Beludžistanu.
Ne samo, da je bil poletna letina uničena ampak rabi ali ozimne posevke, kot je pšenica, so tudi ogrožene, saj lahko na nekaterih območjih, kot je Sindh, traja več mesecev, da se stoječa voda umakne. Približno 1.1 milijonov zaradi poplav je doslej poginila živina.
Ta izguba življenj in sredstev za preživetje se je zgodila v ozadju gospodarska kriza, za katerega je značilen a primanjkljaj tekočega računa in vse manjše devizne rezerve.
Potem je prišel Mednarodni denarni sklad (IMF). Kot del svojega poskusa nadaljevanja zastale 6 milijard dolarjev vreden program reševanja s skladom pakistanske vlade naložena podražitev goriv in ukinitev subvencij sredi junija.
"Pogoji, ki nam jih je postavil IMF, so poslabšali krizo inflacije in življenjskih stroškov," je pojasnil Rahman. »Pakistanu so uvedli davčno politiko, ki bi poskušala uravnotežiti vladni proračun na eni strani, a na drugi strani resnično spodkopala blaginjo ljudi in povzročila tako katastrofalen dvig življenjskih stroškov, da bi milijone ljudi obsodila na revščina in lakota."
Do konca avgusta je IMF odobril a pomoč v višini več kot 1.1 milijarde dolarjev. Do takrat je imel pakistanski indeks cen življenjskih potrebščin poskočila na 27.3 odstotka, kar je največ v skoraj 50 letih, in inflacija hrane se je povečala na 29.5 odstotka leto na leto. Do septembra so bile cene zelenjave za 500 odstotkov.
"Odšli smo do IMF za 1.1 milijarde dolarjev, medtem pa je škoda za pakistansko gospodarstvo najmanj 11 milijard dolarjev," je dejal Rahman. Številka škode zaradi poplav zdaj znaša $ 40 milijard, po podatkih Svetovne banke. "IMF nam nenehno govori, naj znižamo tarifne ovire, odvzamemo subvencije, liberaliziramo trgovino, naredimo državno banko avtonomno, dereguliramo zasebni kapital in bančništvo ter uravnotežimo proračun," je dodal.
"Sekira vedno pade na najbolj ranljive," je dejal Rahman. »Več kot polovica proračuna, ki je sam po sebi majhen delež BDP, gre za odplačilo dolga, druga četrtina gre vojski in potem ne ostane nič. Vlada je v bistvu bankrotirala."
»Nasvet IMF je vedno enak – umaknite državo, pustite zasebnemu trgu, da dela, kar dela. No, poglejte, kaj je naredil: uničil je pakistansko gospodarstvo. … Uvedba varčevanja v času, ko se Pakistan spopada s tako velikimi poplavami in je gospodarstvo v prostem padu, je enakovredno temu, kar je britanska kolonialna država naredila med bengalsko lakoto – odnesla je hrano.«
Pakistan si bo prisiljen izposoditi več denarja za poplačilo naraščajočega dolga, medtem ko pogoji MDS ovirajo kakršno koli smiselno okrevanje revnih in marginaliziranih. Sklad je zdaj naložil še težji pogoji o Pakistanu, da sprosti 3.5 milijarde dolarjev kot odziv na poplave, kar ni niti približno dovolj veliko, da bi se lahko spopadli z njimi $ 30 milijard v vrednosti gospodarske škode. The Pogoji vključujejo zvišanje cen plina in elektrike ter zmanjšanje izdatkov za razvoj.
V tem kontekstu so aktivisti zahtevno popolni odpis dolga in podnebne odškodnine za Pakistan.
Globalni sever mora plačati
Med letoma 2010 in 2019 je bilo Pakistancev 15.5 milijona razseljeni zaradi naravnih nesreč. Pakistan ima prispevali manj kot 1 odstotek svetovnih emisij toplogrednih plinov, vendar ostaja v ospredju podnebne krize.
Pakistanski veleposlanik Munir Akram pod uvodno izjavo G77 in Kitajske na COP27 je poudaril,, "Živimo v obdobju, ko so številne države v razvoju že priča uničujočim učinkom podnebnih sprememb brez primere, čeprav so k temu prispevale zelo malo ..."
"Okrepljena solidarnost in sodelovanje pri reševanju izgube in škode nista dobrodelnost - je podnebna pravičnost."
Medvladni odbor ZN za podnebne spremembe je v svojem februarskem poročilu priznali da so »zgodovinski in tekoči vzorci neenakosti, kot je kolonializem«, povečali občutljivost na podnebne spremembe. Kljub temu, da se globalni jug sooča z eksistencialno grožnjo, globalni sever aktivno ovira prizadevanja za rešitev problema.
»Odškodnine pomenijo, da vzamemo nazaj [kar] vam dolgujemo,« je za Peoples Dispatch povedal okoljski odvetnik Ahmad Rafay Alam. »Ko bo podnebna kriza naraščala … bo ta diskurz [o odškodninah] postajal vse močnejši. Ne bo prišel samo iz Pakistana, slišali ga bomo iz krajev, kot je Afganistan, kjer ljudje nimajo infrastrukture in pozimi zmrzujejo ... Slišali ga bomo, ko se bodo Maldivi in Sejšeli začeli potapljati.«
Medtem ko se ta boj odvija po vsem svetu, obstaja tudi upravičena jeza znotraj Pakistana nad vlado neuspeh pripraviti na krizo, zlasti po njej smrtonosne poplave 2010.
"Vsi so pričakovali, da bo ta monsun katastrofalen, in nacionalni organ za obvladovanje nesreč je imel dovolj časa za pripravo," je dejal Ali. »Vendar ne morete najti ničesar, kar bi [pokazalo, kaj] je NDMA storila, da bi se pripravila na te monsune. Pravzaprav sploh nimajo oddelka za sprejemanje previdnostnih ukrepov.«
Alam je dejal, da je ključnega pomena, da je vlada odgovorna za njeno nepripravljenost, ki bi lahko povzročila škodo. Glede na sam obseg vpliva podnebne krize na globalni jug pa ima govorjenje o prilagajanju svoje omejitve. Kot je poudaril Alam – »Nikakor se ne morete prilagoditi a 100-kilometrsko jezero ki se oblikuje sredi province."
Aktivisti opozarjajo na infrastrukturni projekti zasleduje država in kako ogrožajo okolje in skupnosti. "Ko poteka obnova, je pomembno, da ne ponovimo napak iz preteklosti," je dejal Alam.
"Projekti, ki vplivajo na rečne struge in druga občutljiva območja, so sami razvojni projekti," je dejal Ali. Poudaril je, da razvoj pogosto poteka na kmetijskih ali ekološko občutljivih zemljiščih, kot so gozdovi, kar prispeva k resnosti prihodnjih kriz.
»Zdaj je zelo nevarna situacija, ker imperialistično ustvarjanje dobička uničuje podnebje in vpliva na regije, ki so že tako slabo razvite. Živimo v pol-fevdalnih, pol-kolonialnih razmerah v Pakistanu, z močno vezjo med imperialističnimi silami in kapitalisti, vsi služijo denar na naši bedi,« je poudaril Ali.
»Nimamo druge možnosti, kot da se borimo proti tem silam; ni druge možnosti kot ljudska revolucija.« •
Ta članek je nastal v sodelovanju z Pošiljanje narodov in Globetrotter.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate