BROOKLIN, Kanada, junij (IPS) – Luknje v ozonskem plašču nad Zemljinimi polarnimi regijami ostajajo nevarno velike, čeprav mednarodna prizadevanja za rešitev problema pojenjajo, opozarjajo znanstveniki.
Arktična regija je zadnjo zimo utrpela največjo izgubo stratosferskega ozona doslej. Samo sprememba vremena je milijonom ljudi na severni polobli preprečila, da bi bili izpostavljeni znatno višjim stopnjam škodljivega ultravijoličnega (UV) sevanja.
Tanjšanje ozona se ni zmanjšalo kljub mednarodnim ukrepom v okviru Montrealskega protokola o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč, so aprila lani poročali znanstveniki z univerze Cambridge v vodilni reviji Nature.
Medtem ko se strokovnjak za ozon Peter Hodgson strinja, da polarne regije niso nič boljše, je količina klorofluoroogljikovodikov (CFC), ki požirajo ozon, v nižjih slojih atmosfere končno začela upadati. Vendar pa bodo minila desetletja, preden se bo ozonska plast obnovila na raven, ki je obstajala pred sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, piše Hodgson v poročilu, ki ga je ta mesec objavil Britanski inštitut za fiziko.
"Montrealski protokol opravlja precej dobro delo, vendar mislim, da se je prikradel element samozadovoljstva," je dejal Hodgson v izjavi.
Protokol, ki je bil ustvarjen leta 1987, od 184 sodelujočih držav zahteva, da postopno opustijo uporabo CFC-jev in skoraj 100 kemikalij, ki poškodujejo ozonski plašč, del ozračja, ki ščiti Zemljo pred UV-sevanjem. Povečane ravni UV v zadnjih desetletjih so bile povezane z višjimi stopnjami kožnega raka, očesnih bolezni in drugih zdravstvenih težav pri ljudeh in mnogih drugih živalskih vrstah.
Zahvaljujoč protokolu je raven klora, ki tanjša ozonu, v ozračju na ali blizu svojega vrha, vendar ravni drugih ozonu škodljivih snovi, kot je brom, še naprej naraščajo, piše v poročilu.
Ravni broma naraščajo predvsem zato, ker Združene države še naprej uporabljajo velike količine metilbromida, ki se v ozračju spremeni v brom.
V skladu s protokolom naj bi bila uporaba metilbromida v razvitih državah popolnoma opuščena do 1. januarja 2005.
Namesto tega bodo ameriški pridelovalci zelenjave in sadja leta 10 porabili skoraj 2005 milijonov kilogramov pesticida. To je več, kot so ga ZDA porabile leta 2002.
V skladu s protokolom se lahko odobrijo "izjeme za kritično uporabo", ki državam omogočajo, da še naprej uporabljajo prepovedane snovi za kratek čas, dokler ne najdejo nadomestka.
Vlade se bodo 1. julija sestale v Montrealu, da bi se pogajale o zadnji fazi Protokola, ZDA pa bodo ponovno zahtevale izjeme za uporabo približno 9.5 milijona kilogramov metilbromida v letu 2006, kar je več kot ostali razviti svet skupaj.
"Obstaja veliko alternativ za metil bromid, vendar ameriška kmetijska industrija noče zamenjati," pravi Geeta Ohl iz Agencije za okoljske preiskave (EIA), okoljske nevladne organizacije s sedežem v Londonu in Washingtonu.
Na primer, industrija jagod v Kaliforniji in na Floridi močno lobira za nadaljnjo uporabo metilbromida, ker je poceni in enostaven za uporabo, je Ohl povedal za IPS.
Stopnja pediatričnega melanoma – smrtonosne oblike kožnega raka – v Združenih državah se je med letoma 1982 in 2002 po podatkih EIA več kot podvojila. To dejstvo, skupaj z novo znanostjo o ozonskih luknjah na Arktiki, pomeni, da je neodgovorno še naprej uporabljati kemikalijo, ki škoduje ozonski plasti, pravi.
Nadaljnja zloraba izjeme za kritično uporabo s strani ZDA se prav tako norčuje iz milijonov dolarjev, ki so bili vloženi v pomoč državam v razvoju pri uporabi alternativ metilbromidu, je dejal Ohl.
"To spodkopava namen postopnega opuščanja," se strinja Janos Mate iz Greenpeace International.
Še huje je, da ima metilbromid takojšen vpliv na ozonski plašč in znanstveniki še vedno niso prepričani, kako močan je ta vpliv, je dejal Mate v intervjuju. Jasno postaja, da globalno segrevanje poslabša že tako poškodovano ozonsko plast, je dejal.
Paradoksalno je, da ko se Zemlja segreva na površju in zlasti v polarnih regijah, zgornja atmosfera postaja hladnejša, kar ustvarja ravno prave pogoje za kemikalije, kot sta klor in brom, da uničijo ozon.
Povezavo med globalnim segrevanjem in izgubo ozona se šele začenja preiskovati, pravi Tom McElroy, višji raziskovalec in strokovnjak za kemijo ozona pri meteorološki službi Kanade.
"Zdi se, da je (globalno segrevanje) verjetna razlaga za nižje temperature, ki smo jih videli v zgornji atmosferi," je McElroy povedal za IPS.
Hladne razmere so letos resno tanjšale arktični ozon, vendar so višje temperature marca preprečile nastanek ogromne luknje, je dejal. Namesto tega je nastala majhna luknja nad Grenlandijo in severnim Atlantskim oceanom.
Velika ozonska luknja bi zlahka prekrila dele gosto poseljenih območij severne poloble in prizadela milijone ljudi. Samo en ali dva odstotka povečanja intenzivnosti UV je povezano z večjim tveganjem za kožnega raka in očesne bolezni.
"Zelo pozorno bomo morali spremljati, kaj se dogaja na Arktiki," je dejal.
Mate iz Greenpeacea pravi, da kemikalije, ki se uporabljajo za zamenjavo CFC-jev, imenovane delno halogenirani klorofluoroogljikovodiki (HCFC), prav tako vplivajo na ozonski plašč. Boljša nadomestna kemikalija, fluoroogljikovodiki (HFC), ki se zdaj pogosto uporabljajo v hišnih in avtomobilskih klimatskih napravah, je ozonu prijazna, vendar je močan toplogredni plin.
Obstajajo boljše in varnejše alternative, a jim kemična industrija, ki ima močan lobi na srečanjih Montrealskega protokola, nasprotuje, pravi Mate.
Protokol na splošno velja za najuspešnejšo mednarodno okoljsko pogodbo v zgodovini. Vendar skoraj 20 let kasneje problem še zdaleč ni rešen.
»Ne smemo pozabiti, da smo skoraj uničili naš UV-ščit,« pravi Mate.
Na žalost glede groženj ozonskemu plašču ni več občutka nujnosti, je opozoril.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate