Na policah s solato in brokolijem (proizvod Izraela) ter medom, jajci, peteršiljem in koriandrom (proizvod Palestine) demonstranti na televiziji niso več isti. Televizor v trgovini z zelenjavo v Ramali stoji nasproti blagajne in prenosi v živo z ulic Tunisa pred dvema tednoma ter iz Egipta in Jordanije prejšnji teden so dosegli več gledanosti kot telenovele in verske pridige, ki jih kupci pogosto vidijo. igranje tam.
"Ste ujeli, kaj je pravkar rekel protestnik [v Tunisu, na Al Jazeeri]?" je vprašala A., zaposlena v trgovini. "Rekel je, da je položaj Palestincev boljši kot položaj Tunizijcev, da imajo (Palestinci) hrano."
Povedal sem mu, da je bil to enak vtis članov egiptovskih solidarnostnih delegacij ob obisku Gaze po operaciji Cast Lead. Presenečeni so bili nad obiljem hrane, predvsem sadja in zelenjave, ki so jo lahko našli v Gazi. In tega nisem slišal od predstavnikov izraelske civilne uprave, ampak od Egipčanov in Palestincev.
Najbolj dobro naoljen aparat za pomoč na svetu zagotavlja, da pomanjkanje hrane v Gazi in na Zahodnem bregu ne bo sprožilo upora – tudi ko gre za najrevnejše družine. Toda ali res zato na palestinskih ulicah niso izraženi občutki solidarnosti s svojimi brati v arabskih državah?
"Tunizijci so povrnili čast arabskemu narodu," je dejala 35-letna ženska, rojena v Nablusu, s sijočimi očmi. To je bilo pred dvema tednoma. Pred dvema dnevoma je mlada ženska iz Tul Karma, katere oči so prav tako sijale, ko je spremljala odvijanje demonstracij na televiziji, dejala: "Vsi čakamo, da [egiptovski predsednik Hosni] Mubarak pade."
V Gazi 4-letna deklica ponavlja vzklike protestnikov – "Hočemo spremembo režima!" – v veliko veselje njenih staršev, ki pozorno poslušajo radijske oddaje, saj tam, kot ponavadi, ni elektrike.
Napredna tehnologija je ustvarila intimo ene velike vasi, kjer vsi poznajo vse druge. E., palestinski Jeruzalemčan, navdušeno razkazuje fotografijo, ki jo je pravkar prejel na svoj mobilni telefon od prijatelja iz Egipta in na kateri je videti egipčanske policiste, ki bežijo, medtem ko jih demonstranti lovijo. E. je prišel na skupne izraelsko-palestinske demonstracije v Sheikh Jarrah (proti izgonu palestinskih prebivalcev iz te soseske Vzhodnega Jeruzalema) naravnost z drugega protesta pri Damaščanskih vratih v starem mestu, kjer je več deset udeležencev pozdravilo tiste, ki so zapuščali petkovo molitev (pri Al -mošeja Aksa) s transparenti, ki podpirajo tunizijski in egipčanski upor.
E. je slišal, da so se člani Hamasa in Islamske osvobodilne stranke Hizb Al-Tahrir zbrali na trgu pred mošejo Al-Aksa, da bi demonstrirali proti izraelskim izkopavanjem na tem območju, pa tudi proti palestinskim oblastem. Vendar ga ni bilo tam, da bi to osebno potrdil, saj izraelska policija moškim njegovih let ne dovoli moliti v mošeji.
Onemogočeno v Ramali
Kakor koli že, kar je bilo očitno mogoče v Jeruzalemu, je bilo onemogočeno v Ramali. V četrtek, 20. januarja, je skupina mladih želela pokazati svojo podporo Tunizijcem. Kot je danes v navadi, so se organizirali preko Facebooka in elektronske pošte. In v skladu s palestinsko zakonodajo so 48 ur vnaprej obvestili policijo o svoji nameri, da se bodo zbrali na trgu Manara – le da so izvedeli, da so javne demonstracije v podporo Tunizijcem prepovedane.
Nekaj mladih je vseeno prišlo na trg ob predvidenem času. Presenečeni so ugotovili, da so takrat povsem po naključju tam potekale druge demonstracije – v znak solidarnosti in skrbi za Haythama Salhiyeha, zapornika v izraelskem zaporu, zoper katerega so po trditvah zaporniških organizacij poskusili zastrupiti.
Ljudje, ki so podprli upor v Tuniziji, so se odločili pridružiti drugim demonstracijam. A ker je eden od njih še vedno nosil tunizijsko zastavo, so prihiteli policisti in razgnali množico. Odveč je dodati, da so nekaj dni pozneje protesti proti Al Jazeeri – ki je razkrila tako imenovane palestinske dokumente – potekali nemoteno.
Takoj po tem, ko je tunizijski predsednik Zine El Abidine Ben Ali pobegnil iz svoje države, so palestinske spletne strani objavile izjavo izvršnega odbora PLO, ki izraža solidarnost s pogumnim tunizijskim ljudstvom, ki se bori proti zatiranju in korupciji. Nekaj ur pozneje je visoki uradnik PLO Ahmed Abdel Rahman pojasnil, da se izvršni odbor ni sestal in zato ni mogel izdati nobene uradne izjave. Morda so prizori jeznih Tunizijcev, ki napadajo domove svojih voditeljev, preveč spominjali na prizore v Gazi leta 2007, ko je jezna množica izropala luksuzne in nekoliko pretenciozne domove tamkajšnjih uradnikov PA.
Ali je torej mogoče sklepati, da oblasti Hamasa v Gazi dovolijo uprizoritev solidarnostnih demonstracij (tako kot so dovolile proteste proti PA prejšnji teden po objavi Palestinskih dokumentov na Al Jazeeri)? V soboto je mlada ženska odšla na policijo v Gazi, kjer je tudi ona, sklicujoč se na zgoraj omenjeni zakon, objavila namero skupine mladih, da izrazijo podporo trenutnim uporom v arabskih državah. Pozabi, so ji rekli. Če bi kdo mislil drugače, se tudi Hamas boji subverzivnega potenciala in sporočil emancipacije.
Tako v Gazi kot na Zahodnem bregu so palestinske oblasti že dokazale odlično sposobnost zatiranja demonstracij. Je to tisto, kar Palestincem preprečuje, da bi izrazili solidarnost s svojimi arabskimi brati, ki so se leta in leta zgledovali po prizorih palestinske intifade?
Strah, da bodo protesti zatrti, ni osrednji razlog, je dejal prijatelj, ki je starejši od mladih, ki so želeli demonstrirati v Ramali in Gazi.
"Sprožili smo dve intifadi in poglejte, kaj je prišlo iz njiju – situacija se je samo še poslabšala," mi je povedal. "Prvi nam je prinesel palestinske oblasti in nato širjenje naselbin; drugi – uničenje, izraelsko zatiranje, ki je še hujše kot prej, in Hamasov režim. Ljudje so depresivni. Ne vidijo smisla v protestih. Upanje da bo okupacijska diktatura padla, če gremo na ulice – kot v Tuniziji in Egiptu – je izhlapelo.«
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate