V zadnjih tednih je v palestinski politiki ena stvar gotova: skupina Mahmuda Abasa se je odločila, da bo vladala ali uničila zmago Hamasa.
Šokirana, dezorientirana in vidno ogorčena elita Fataha je volilne rezultate videla kot popolno zavrnitev njihovih politik, praks in ravnanja. Hamas, njegov glavni ideološki in politični tekmec, ki se je pred tem izogibal sodelovanju v institucijah, ustanovljenih v Oslu, je nenadoma prišel na oblast in postal resna politična sila, s katero se je bilo treba boriti. Zgodovina oportunizma in omalovaževanja ljudskega čustva Fatahove elite pa je pomenila, da ne bo spoštovala ali podpirala novoizvoljene palestinske vlade. Če je prej Abas uporabljal svojo vladno pisarno, da bi poskušal omejiti močna Arafatova predsedniška pooblastila, zdaj izkorišča predsedniški položaj, da naredi obratno: vladna avtoriteta je dnevno spodkopana in njen nadzor nad notranjo varnostjo onemogočen (težava, ki je prej vodila v Abasovo lastno odstop v času Arafatovega mandata), in je nenehno pod pritiskom, da sprejme Oslo in druge zahodne diktate. Kot je New York Times Palestince je treba 'izstradati' zaradi njihove izbire (ali 'poslati k dietetiku', kot je rekel višji izraelski vladni svetovalec Dov Weisglass – kar je legitimno govoriti, ko gre za Palestince ali druge Arabce glede tega: lahko dejstvo pove skoraj vse o Arabcih v teh dneh in se izogne temu, kot se je o Judih v dneh antisemitizma). Prvič v palestinski zgodovini se torej odkrito in javno razpravlja o duhu državljanske vojne, razpravlja in se z njim trguje. To je tisto, čemur elita Fataha pravi alžirski scenarij: zanetiti domačo konfrontacijo s Hamasom v velikem obsegu in ga s silo izriniti z oblasti. Pri Palestincih ni nič posebnega, zaradi česar bi bili imuni na takšno priložnost: z interesi kolonialnih izprijenih elit, ki so tako globoko zasidrane (o čemer več kasneje), je vse mogoče.
Abasov poziv k referendumu je treba razumeti v tem kontekstu in ne kot nedolžen ukrep demokratične odgovornosti ali javnega posvetovanja. Zakaj, se človek sprašuje, le tedne po uspešnih in brezhibno izvedenih demokratičnih volitvah zahtevati referendum o dokumentu, ki ga je izdalo majhno število zapornikov? Zagotovo ne zaradi pretirane naložbe v demokracijo s strani Fatahove elite: sam Oslo in vsi njegovi pomožni sporazumi niso bili nikoli niti obravnavani za javno ratifikacijo. Komaj realno je misliti, da se je birokrat, kot je Abas, nenadoma prebudil v radosti demokratične odgovornosti. Ne: Abas poskuša uporabiti referendum kot orodje za še večjo delegitimizacijo palestinske vlade in diskreditacijo njenega demokratičnega volivca. Kar je Abas naredil s sklicevanjem na referendum (za katerega ni precedensa ali pravne podlage), je instrumentaliziral dokument zapornikov in ga uporabil kot politično orodje, da bi zadal politični poraz Hamasovi vladi.
To je v vsakem primeru njegov namen. Ali mu bo to uspelo ali ne, je v veliki meri odvisno od tega, kako se bo Hamas odločil spopasti s tem izzivom. Njen prvi odgovor je bil sprejetje dokumenta, a le kot podlage za nadaljnji nacionalni dialog in razpravo (ki za zdaj ni prinesla dogovora). Čeprav je pravilno in razumno, da Hamas skrbi Abasova referendumska pobuda in trdi, da je demokratična legitimnost vlade veliko večja od besed nekaj neizvoljenih, a izjemno priljubljenih skupin zapornikov, še zdaleč ni jasno, da Hamas bi moral zavrniti idejo o referendumu tout court in podcenjujejo pomen dokumenta. Vsebina dokumenta zapornikov je veliko bližje njegovim splošnim političnim stališčem kot pa Abasovim politikam in ciljem. V mnogih vprašanjih je dokument dejansko v močnem nasprotju z Abasovimi ciničnimi praksami kapitulacije, nepoštenosti in odvisnosti od Zahoda.
Vredno si je podrobneje ogledati dokument zapornikov. Njen polni naslov je: Palestinski nacionalni sporazum, podpisali pa so ga vodilni predstavniki petih glavnih palestinskih skupin na zasedenih ozemljih in v diaspori. To so: Marwan Barghouti (izvršni član Fataha in vodja odpora), šejk Abdelkhalek al-Natshe (član izvršnega odbora Hamasa) in predstavniki Islamskega džihada ter Ljudske in Demokratične fronte za osvoboditev Palestine. Ima 18 glavnih točk in pokriva celoten spekter vprašanj, povezanih z okupiranimi in izgnanimi Palestinci, od notranjih palestinskih varnostnih vprašanj do institucionalnih reform, odpora, pravic beguncev in pogajanj. Osnovni ton in register dokumenta je narodna enotnost. Dokument želi potrditi osnovne politične pravice Palestincev („palestinske temelje“) in ustvariti nacionalno soglasje glede njihovega uveljavljanja. Zdi se, da je napisan v duhu zavezništva „združene fronte“: strategije, ki temelji na dogovoru o skupnih ciljih in ciljih, ne da bi se odrekla legitimni pravici do političnega in ideološkega nasprotovanja. Klavzula 14 jasno navaja, da so notranji konflikti sestavni del enotnosti, dokler se rešijo mirno, politično in pravno. To je dejansko jasno sporočilo proti podpihovanju državljanske vojne in notranjemu nasilju ter močna potrditev vrednosti dialoga, razprave in nasprotovanja (vključno z demonstracijami) pri reševanju konfliktov in političnih razlik znotraj zavezništva. Dokument je v osnovi demokratičen in potrjuje demokratične volitve in odgovornost kot najboljše sredstvo za vodenje palestinske politike. In to je eden glavnih razlogov, zakaj se palestinski vladi ni treba bati, če podpiše njena priporočila. Čeprav dokument jasno dovoljuje Mahmudu Abasu, da nadaljuje s pogajanji, diplomatsko pot z Izraelom (ki je mimogrede obsojen na sabotiranje s strani novih izraelskih unilateralistov) in implicitno odobrava arabsko mirovno pobudo iz Bejruta 2002, tudi jasno določa, da mora vsak večji sporazum o koncu konflikta odobriti PLO (ki bi do takrat vključevala Hamas in Džihad) in ratificirati med ljudmi.[1] Dokument tudi jasno nakazuje, da morebitni prihodnji 'usodni' referendum ne bo odprt le za okupirane, ampak tudi za izgnane Palestince. Dokument zapornikov je tako pomemben politični precedens, ki slavi ljudsko palestinsko suverenost kot končnega razsodnika nacionalnih ciljev in programov ter vidi ljudsko politično udeležbo in mobilizacijo kot temeljni vrednoti v palestinski politiki. Predvideva tudi ponovno oživitev palestinske diaspore in krepitev mednarodnih solidarnostnih kampanj po vsem svetu. Dokument tudi jasno potrjuje pravico beguncev do vrnitve kot osnovno načelo palestinskega nacionalizma, ki ga Izraelci ne smejo opustiti ali se o njem pogajati.
Zaporniki pozivajo tudi h koncu izraelske okupacije in ustanovitvi palestinske države na Zahodnem bregu in v Gazi z Vzhodnim Jeruzalemom kot glavnim mestom, s čimer bi spoštovali mednarodne zakone in resolucije glede Palestine. Tako dejansko podpira rešitev dveh držav kot minimalni predpogoj za začetek reševanja palestinsko-izraelskega spora. Prav tako jasno poziva k nadaljevanju upora proti okupaciji, skupaj s pogajanji in diplomacijo, dokler ne bo zagotovljen umik. Klavzula 3 ima torej široko zasnovo odpora, ki je tako vojaška kot ljudska in se osredotoča predvsem na okupirana območja leta 1967, tj. klavzula implicitno odpravlja samomorilske bombne napade na civiliste v Izraelu kot legitimno obliko nasilja. Zaporniki očitno ne mislijo, da je zanašanje samo na diplomacijo pot naprej za doseganje palestinskih nacionalnih ciljev. V dokumentu je velik poudarek ne samo na politični enotnosti, temveč tudi na združevanju odporniških sil: gredo celo tako daleč, da pozivajo k ustanovitvi palestinske odporniške fronte, ki bi usklajevala vse akcije proti okupacijskim silam. Pravica do odpora ima tako osrednjo vlogo v širokem programu palestinske enotnosti, ki ga zagovarjajo.
Na kratko, torej dokument močno in nedvomno potrjuje vse palestinske pravice (do samoodločbe, vrnitve in odpora) in poziva k vladi enotnosti, da bi zdržala pritiske političnega in gospodarskega obleganja ter mednarodnih bojkotov. Prav tako jasno potrjuje demokracijo in demokratično zastopstvo kot edino sredstvo za reševanje notranjih konfliktov in napredek kot narod. Zaporniki tudi priporočajo, da se Hamas in Džihad pridružita PLO kot stalni članici, s čimer bo PLO ponovno postala edini in legitimni predstavnik palestinskega ljudstva. Glede na to, kako pomemben, robusten in ambiciozen po obsegu in obetih je dokument, se nesoglasja o njem zdijo malenkost. Pomembno je, ali sta Abas in njegova skupina res zainteresirana, da jo uporabita za doseganje poštenega in izvedljivega sporazuma s Hamasom (kar je očitno dvomljivo) in ali je Hamas sam sposoben preseči svoj samotni verski pogled ter sprejeti jasne in odločne odločitve. na političnem področju, kar še zdaleč ni jasno.
Zdi se, da je Hamas nenavadno zavezan ideji, da sama palestinska dežela nekako nosi lastno versko pripadnost, tj. da je sveta islamska waqf premoženja, ki je nad sfero političnega spora. Toda to samo zveni kot cionisti, ki trdijo, da je Palestina judovska "obljubljena dežela". Zemlja je zemlja: razdeliti, deliti, uničiti, pokvariti ali produktivno in pravično uporabiti. Islamiziranje je ideološko prav tako retrogradno kot judaiziranje. Ali Ismail Haniya sam ne govori o Palestini v jasnih političnih izrazih v intervjuju za Ha'aretz 23. maja 2006: 'Če se Izrael umakne na meje iz leta 1967, bo prevladal mir in izvajali bomo prekinitev ognja [hudna] več let.' Svetovnost je očitno temeljna vrednota palestinskega boja in Hamas bi moral biti prvi, ki bi to priznal: brez svojih programov socialne pomoči in boja proti okupaciji ne bi nikoli postal pomembna sila v palestinskem življenju. Ni jasno torej, zakaj še naprej uporablja izmišljene verske nareke, ko pa jasno priznava, da je v igri politična in ne verska.
Takšna arhaična logika je nedvomno problem, prav tako kot tudi slaba statistika Fatahove elite v politiki. Še huje kot oklepanje fundamentalističnih doktrin, zdi se, da elito Fataha skorajda ne zanima končanje okupacije, kaj šele ustvarjanje enotne odporniške fronte s Hamasom. Pomembno je, da se spomnimo njegove kratke, pokvarjene zgodovine, da bi razumeli resnico njegovih trenutnih položajev. V skladu s sporazumi iz Osla ima skupina Mahmuda Abasa, vključno z Dahlanom, Radžubom in preostalim varnostnim aparatom iz Osla, jasno vlogo, ki jo mora odigrati na zasedenih ozemljih. V zameno za priznanje PLO kot edinega legitimnega predstavnika palestinskega ljudstva (in ne kaj drugega) je PLO postala izraelska kolonialna sila. Arafat je odobril, kar je bilo prej zavrnjeno v pogovorih med Beginom in Sadatom v Camp Davidu. Kot je zapisal Samih K. Farsoun v svoji knjigi o Palestini:
„Izrael je dosegel, kar si je zadal, vsaj od podpisa sporazuma iz Camp Davida z Egiptom leta 1978: pridobil je omejeno funkcionalno civilno avtonomijo za Palestince na zasedenih ozemljih in legaliziran strog nadzor nad zemljo, viri, gospodarstvom, in varnost območij.“
Brez suverenosti, brez nacionalnih pravic in brez konca okupacije, medtem ko so se kolonije in kolonizatorji podvojili. Elita Fataha je odobrila ta dogovor zaradi svoje popolne politične marginalizacije po prvi zalivski vojni, šibkega položaja, ki ga je še povečala njihova izolacija od izgona iz Libanona leta 1982. Obupane politične skupine so sposobne skoraj vsega. In v palestinskem primeru je PLO prodal Oslo kot še eno palestinsko zmago, čeprav je bila jasna politična kapitulacija pred izraelskim in ameriškim diktatom. Kar je ustvaril Oslo, je torej kolonialna palestinska elita, ki pridobiva svojo moč, legitimnost in koristi od samih okupacijskih sil in njihovih mednarodnih podpornikov. Izraelska okupacija je bila rekonstruirana tako, da je dala prednost določenemu palestinskemu družbenemu sloju, ki je bil dvignjen nad splošno bedo in podrejenim položajem lastnega ljudstva, da bi izpolnjeval ukaze Izraela na zasedenih ozemljih. Tako kot vsi sistemi sodelovanja rojeva napetosti, notranje konflikte in zamere v svoji strukturi (ali 'partnerstvu' v diplomatskem jeziku). In vzdržna je, dokler zatiranim ne uspe identificirati kolonialne elite kot del okupacijskega problema in delovati proti njihovim sistemskim interesom. To je pravočasno prišlo v intifada Al Aksa in September 2000. Okupirani Palestinci so se znova uprli svojim okupatorjem in izrazili svoje ogorčenje nad kolonialno strukturo Osla. Nedavna zmaga Hamasa je del istega vzorca. Korupcija, avtoritarizem in kolonialno sodelovanje ne bi smeli imeti mesta v narodnoosvobodilnem boju, so palestinske volitve izjavile.
Jasno je torej, da Abas ne namerava ohraniti vsebine dokumenta zapornikov ali se držati "nacionalnih temeljev", za katere so on in njegova kolegica iz Osla naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi jih spodkopali. Človek bi si dejansko želel, da bi Abas s pogajanji z Izraelci nameraval Izrael potisniti nazaj na meje iz leta 1967 in ga prisiliti, da razpusti vsa svoja nezakonita naselja, kot priporoča dokument. Niti en centimeter zemlje pa ni bil osvobojen zaradi Abasove lastne akcije ali v sodelovanju z njim, odkar je postal predsednik ('odstop', tako kot 'konvergenca', je unilateralistična izraelska zadeva). Pod njegovo vladavino ni nikoli pridobil niti kančka prave neodvisne suverenosti. Abasova strategija ni končanje okupacije: gre za ponovno pridobitev legitimnosti v očeh Izraela in Zahoda, da bi reagirali na kolonialni sistem iz Osla, ki njega in njegovo skupino ohranja pri življenju. Njegova politika je skrajno reakcionarna: njegov cilj je obnoviti prevlado pokvarjene elite Fataha nad življenjem Palestincev in ponovno prevzeti diplomatsko pobudo v tujini. Abas s trditvijo, da bo sprejel dokument, ki bi v primeru uveljavitve pomenil konec njegove vladavine kot privilegiranega kolonialnega izvajalca, torej dokument, ki je v nasprotju z njegovimi lastnimi družbenimi in političnimi interesi, ponovno zavaja Palestince. Pravzaprav želi Abas prepričati Palestince, da gre bodisi za vladavino elite Fataha neokolonialne odvisnosti, ki je odvisna od Izraela (kot je nekoč rekel nekdanji zunanji minister Ben Ami), bodisi za lakoto in mednarodno obleganje s Hamasom, z dodanim na obzorju grozi katastrofalna možnost državljanske vojne. Abas prav tako pošilja jasno sporočilo svojim ameriškim podpornikom, da lahko zagotovi palestinsko kapitulacijo in da bi morale ZDA prisiliti Izrael, da nadaljuje pogajanja, kot je določeno v načrtu (in ovrženo zaradi šaronističnega unilateralizma). Na kratko, Abas poskuša Palestince znova zavesti, da verjamejo, da je to, za kar se zavzema njegova skupina, konec okupacije. Po letih pomoči pri utrjevanju rekonstruirane okupacije je popolnoma nelogično sklepati, da se je Abas nenadoma znova prebudil glede možnosti uresničitve istih 'palestinskih temeljev', za katere je vsa ta leta naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi jih spodkopal. Tu torej ni nobene spremembe srca, samo še več cinizma, oportunizma in laži.
Kako bo to protislovje razrešeno? Še vedno ni jasno. Prav tako ni jasno, da bo referendum nujno prinesel Abasov želeni izid ponovnega oživljanja pogajanj v stilu Osla. Izrael je naravnan na unilateralistično pot (in je brez dvoma zavrnil dokument zapornikov), ZDA pa niso zainteresirane, da bi to resno spremenile (to je, če je interes sploh kdaj obstajal, kar je pri Bushu dvomljivo na oblasti). Iran je zdaj veliko pomembnejši na agendi zunanje politike, v središču katere je iraško močvirje. Zato se nima smisla ozirati na zahodne elite za smiselno rešitev konflikta. Evropski hrup je prav to in nikoli ni pomenil resne alternative ciljem ameriške zunanje politike v regiji: evropske države so se na splošno odločile delovati pod strateškim dežnikom ZDA na Bližnjem vzhodu namesto zunaj njega. Da zahodne elite prisilijo Palestince, da kapitulirajo, se podredijo ali pristanejo na izraelski kolonializem, ni niti pravično niti demokratično. Še huje: vodilo bo v več trpljenja, vse večjo lakoto in smrt.
Prihodnost palestinske stvari je tako še vedno odvisna od ljudske mobilizacije v Palestini, arabskem svetu, Izraelu in Zahodu. Radikali imajo pred seboj veliko nalogo, če želijo v Palestini doseči pravico. Doma je čas, da utrdimo trdno alternativo kapitulaciji Fatahove elite in Hamasovemu fundamentalističnemu načrtu islamizacije palestinske družbe. Očitno ni čas za nekritično podporo Hamasu: pomembno je združiti se s Hamasom, ko brani palestinske pravice in se bori proti okupaciji, ter mu jasno in dosledno nasprotovati, ko želi izvajati versko, obskurantistično agendo, ki med drugim stvari, želi zrušiti ločitev med vero in državo. To je res duh dokumenta zapornikov.
Tu je tudi vprašanje prihodnje osvoboditve. Del krize Osla je, da je postalo izjemno težko razmišljati o času po okupaciji in ekskluzivizmu. Življenja Palestincev so bila tako okrnjena in zatrta, energija pa je bila tako zaposlena s premagovanjem vsakodnevnih stisk, da je manjkala vizija osvoboditve. Izziv tukaj je spomniti se, da gre pri palestinskem boju za to, kar je Edward Said poimenoval 'palestinska ideja' (neekskluzivistični, demokratični, univerzalistični projekt), in ga obnoviti v še bolj ostrih razmerah kot kadar koli prej. Palestinska diaspora ima tu ključno vlogo, tako pri organiziranju izgnancev, povečanju ljudske podpore za palestinsko stvar, solidarnosti s trpečimi brati in sestrami v Palestini ter pri ponovnem povezovanju z notranjostjo. Obnovljeni palestinski boj bi torej moral biti res mednarodna kampanja: samo če Palestinci združijo svoje različne sile in začnejo ponovno razmišljati o sebi kot o posameznih nosilcih skupne stvari, lahko začnemo razmišljati onkraj nadaljevanja. Nakba. Izgnanstvo je sestavni del palestinskega obstoja ter ključno mesto in vir upanja in prenove. To ni čas za samopomilovanje ali samozadovoljstvo. Celo ljudstvo je bilo terorizirano in oblegano. Edino vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je: kaj bomo storili, da jim pomagamo? Naš boj je legitimen, naše zahteve demokratične in univerzalne, naša stvar pa pravična. Smo že poraženi? Mislim, da ne: življenje ne more biti tako naprej.
Bližnja prihodnost je tako lahko videti črna. Abas in njegova skupina sta še vedno močna; palestinska vlada je še vedno oblegana in napadena; in palestinski narod še vedno ubija, kolektivno kaznuje, razlasti in terorizira izraelska vojska. Ob vsem tem se morda zdi pesimizem realen, obup pa naraven. Toda obstaja eno načelo upanja, ki ga je treba priznati: palestinska ljudska volja (in poziv k referendumu je, če sploh kaj, jasno priznanje njene moči). Neomajni, odporni in politično nepopustljivi številni Palestinci, ki so glasovali za Hamas, so mislili, da bodo s tem poslali jasno skupno sporočilo svetu: nič več laži o miru, nič več kapitulacije in nič več okupacije. Vprašanje, ki ostaja, je, ali imajo Palestinci ljudske in organizacijske zmogljivosti ter podporo, da prenesejo to sporočilo.
Opombe
1. Pri tej klavzuli je zanimivo to, da je samo Islamski džihad izrazil zadržke proti pogajanjem z Izraelom, in to v zelo kratki opombi na koncu dokumenta. Jasno je, da Hamas ne nasprotuje Abasovim diplomatskim pobudam.
Bashir Abu-Manneh poučuje angleščino na kolidžu Barnard v New Yorku.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate