Zadnji vrh Amerik v Cartageni v Kolumbiji leta 2012 je bil za predsednika Obamo katastrofa. Bili so škandali, ki so vključevali agente tajne službe in spolne delavke, vse večji upor z juga proti propadli ameriški »vojni proti drogam« in – predvsem – soglasno nasprotovanje ameriškemu embargu proti Kubi.
Najodločnejši dokaz, da težav ne povzročajo le običajni osumljenci, je bilo opozorilo predsednika Kolumbije Manuela Santosa – enega redkih »prijateljev« Washingtona v regiji –, da brez Kube ne bo drugega vrha.
Tako je predsednik Obama lani svojim južnim sosedom ponudil presenečenje za božično darilo: po več kot pol stoletja agresije na Kubo bo končno začel normalizirati odnose. Končno dobrodošli v 21. stoletju! Čeprav bi republikanski neokonzervativci neizogibno odložili proces v kongresu, je Bela hiša javno izrazila upanje, da bosta pred vrhom 10. aprila v obeh državah odprti vsaj veleposlaništvi.
Toda Gospod daje in Gospod jemlje. Bela hiša je 9. marca razglasila "nacionalne izredne razmere" zaradi "izjemne grožnje nacionalni varnosti", ki jo predstavlja Venezuela. Obamova administracija je jezik skušala zavrniti kot zgolj formalnost, a svet ve, da so tako grozeči jezik in spremljajoče sankcije lahko precej nevarni za zdravje označene države – v preteklosti so jim včasih sledile celo vojaške akcije.
Najbolj zlovešče v sedanjosti, v ameriškem senatu sluha 17. marca je Alex Lee iz State Departmenta izjavil, da so sedanje sankcije samo "prva salva" proti Venezueli. Seveda svet zunaj Washingtona ve, da sankcije nimajo nobene zveze z domnevnimi kršitvami človekovih pravic v Venezueli. Od leta 2000 do 2010 je kolumbijska vojska ubila več kot 5,700 nedolžnih civilistov; ameriška vlada je še naprej zagotavljala dobesedno milijarde dolarjev vojaške in policijske pomoči. V Hondurasu je Obamova administracija sprejela številne ukrepe, da bi zagotovila uspeh vojaškega udara leta 2009 proti demokratično izvoljeni vladi Mela Zelaye. In v Mehiki je pred šestimi meseci izginilo 43 študentov s sokrivdo lokalnih oblasti in policije ter morda tudi zvezne policije in vlade. Vendar se zdi, da ameriška vlada ni zaskrbljena in ne bo niti razmišljala o zmanjšanju vojaške pomoči Mehiki.
Tistim, ki še niso vedeli, so sankcije tudi jasno pokazale, da je Obamovo odprtje Kube predstavljalo natanko nič sprememb v splošni strategiji Washingtona do regije: namen razširitve trgovinskih in diplomatskih odnosov s Kubo je bil predvsem prizadevanje za bolj učinkovito strategijo spodkopavanja kubanske vlade — in vseh levičarskih vlad v regiji. To vključuje Brazilijo, kjer je ameriško zunanje ministrstvo financiralo prizadevanja za oslabi vlado Delavske stranke (PT). leta 2005, glede na dokumente ameriške vlade.
Predstavniki Brazilije, Mehike, Kolumbije, Argentine in skoraj vseh držav v Ameriki so se prejšnji mesec v Washingtonu izrekli proti sankcijam v Organizaciji ameriških držav. Zveza južnoameriških narodov zahtevano njihove razveljavitve. Prav tako Skupnost latinskoameriških in karibskih držav, ki vključuje vse države na polobli razen ZDA in Kanade. In 26. marca je opozicijski guverner zvezne države Lara poslal a pismo predsedniku Obami in ga prosil, naj si "vzame trenutek časa in prisluhne glasu prebivalcev Venezuele in preostale Latinske Amerike, ki so se zavzeli za razveljavitev tega izvršilnega ukaza, ki ste ga podpisali."
"Če obstaja država, ki je v Ameriki grožnja," je dejal Ekvadorski zunanji minister Ricardo Patiño, »to so Združene države, ker so trajno napadle države. … Ustvaril je državne udare. ... In spodbujal je diktature.« Odločno se je odzvala tudi kubanska vlada in razblinila Obamovo upanje na kakršen koli dogovor pred vrhom. Pogajanja v Havani bodo predvidoma trajala do sredine tedna nenadoma končalo v ponedeljek, 16. marca. Obama bo torej zaradi te nepremišljene poteze odšel na vrh praznih rok in z jajcem na obrazu.
Te sankcije proti Venezueli kršijo charter Organizacije ameriških držav, vključno s členom 20 in členom 19, ki določa:
Nobena država ali skupina držav nima pravice, iz kakršnega koli razloga, posredno ali neposredno, posegati v notranje ali zunanje zadeve katere koli druge države. Zgoraj navedeno načelo prepoveduje ne le oboroženo silo, temveč tudi kakršno koli drugo obliko vmešavanja ali poskusa grožnje osebnosti države ali njenim političnim, gospodarskim in kulturnim elementom.
Upajmo, da si bodo vse vlade, zastopane na vrhu, zatrdile, da tovrstno obnašanje »lopovske države« ne bo tolerirano.
Weisbrot je sodirektor Center za ekonomske in politične raziskave v Washingtonu, DC in predsednik Samo zunanja politika. Je tudi avtor prihajajoče knjige Neuspešno: Kaj so se "strokovnjaki" zmotili o svetovnem gospodarstvu (Oxford University Press, 2015).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate