Julian Assange nekoč opazovana »Skoraj vsaka vojna je bila posledica medijskih laži.« Ker si je drznil objaviti dokaze o vojnih zločinih ZDA, Assange zdaj sedi v strogo varovanem zaporu Belmarsh v Londonu, kjer mu grozi izročitev ZDA v roku naslednjih nekaj tednov. Obeti za pošteno sojenje se gibljejo od minimalnih do ničelnih.
V nedavnem intervjuju je glavna urednica WikiLeaksa Kristinn Hrafnsson povedala ameriškemu novinarju Glennu Greenwaldu, da so pravne poti v Londonu za izpodbijanje Assangeove nezakonite izročitve izčrpane. Kar je zdaj potrebno, ni zatekanje k pravnemu sistemu, ki je podrejen oblasti, ampak politični boj, kot pravi Hrafnsson. razložiti:
"Po mojem mnenju in sem sodeloval pri vseh postopkih v Londonu, so vsi postopki izročitve v Londonu razkrili samo eno stvar, in to je dejstvo, da tega preprosto ne bomo dobili na sodišču. V sodnih sobah v Londonu ni pravice. To je očitno in ni mi treba omenjati ZDA, to je eno od bistev obrambe v boju proti izročitvi, da tam nikoli ne bo mogel dobiti poštenega sojenja. Torej nam zmanjkuje časa. To moramo potisniti na drugo raven in zato sem se odločil, da moramo iti na turnejo, da bi okrepili politično podporo, ker je edini način za boj proti političnemu preganjanju s političnimi sredstvi.«
Guardian se je pred kratkim pridružil New York Timesu, Le Mondu, El Paísu in Der Spiegelinu ter objavil Odprto pismo poziva ameriškega predsednika Joeja Bidna, naj konča pregon Assangea. Minilo je deset let, odkar se je Assange zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo v Londonu. Potem ko ga je policija aprila 2019 odvlekla z veleposlaništva, je bil Assange zaprt v strogem režimu zapora Belmarsh, saj trpi zaradi slabšega fizičnega in duševnega zdravja. Dejansko je po besedah takratnega posebnega poročevalca ZN o mučenju, Nils Melzer, Assange je dobesedno žrtev mučenja. Leta 2020 je prestižna medicinska revija, Lancet, objavil a pismo iz Zdravniki za Assangea, s 216 podpisniki iz 33 držav, ki nujno opozarjajo na "nenehno mučenje in medicinsko zanemarjanje Juliana Assangea."
Politični pisatelj Thomas Scripps opozoriti da odprto pismo petih časopisov:
'jasno pove, da je bil Assange žrtev pošastne kampanje državnega preganjanja, ki ga je stala leta življenja in dobrega zdravja zaradi razkritja državnega kriminala, katerega namen je dati srhljiv zgled drugim.'
Toda zakaj so potrebovali toliko časa, da so spregovorili? Scripps je opazil:
„Vedenje teh časopisov v zadnjem desetletju je bilo popolnoma obsojanja vredno. Njihova prizadevanja, da bi zastrupili javno mnenje proti Assangeu, da bi dali vero lažnim trditvam in obtožbam proti njemu, so olajšali preganjanje tega načelnega in pogumnega novinarja s strani ameriške države.«
Avstralski novinar John Pilger, ki je toliko naredil za ozaveščanje javnosti o Assangeovi stiski, je bil ostro:
'Uredniki Guardiana, NY Timesa itd. so se končno zavzeli za Juliana #Assange — podlasice in 10 let zamude. Deset let po tem, ko je Guardian objavil tajno geslo WikiLeaksa in sprožil kampanjo blatenja resnicoljubca.«
He dodano:
'The Guardian, ki je igral pomembno vlogo pri preganjanju Juliana #Assange, zdaj beži v kritje s pozivom, naj ga izpustijo. Toda celo njegova podlasica ponavlja zlobno izmišljotino o njegovem neuspehu pri urejanju datotek.'
Pilger je imel v mislih pogosto ponavljajoče se blatenje, da je soustanovitelj WikiLeaksa nepremišljeno ogrozil življenja obveščevalcev, ko je objavljal informacije, ki so razkrivale ameriške vojne zločine. Pravzaprav je bil Assange izjemno previden pri redigiranju imen in sta ga tako Guardian kot New York Times dejansko vrgla na prepad.
Kako to vemo? Nagrajeni avstralski novinar Mark Davis je bil očividca do priprave afganistanskih vojnih dnevnikov leta 2010 za časopisno objavo, dokumentiranih v Davisovem filmu, 'Inside Wikileaks'. Davis Govorili na javnem srečanju v Sydneyju leta 2019 in dejal, da je bil skupaj z Assangeom prisoten v Guardianovem 'bunkerju', kjer je ekipa iz Guardiana, New York Timesa in Der Spiegela delala na objavi člankov, ki temeljijo na NYT stavi:
'Šestletni arhiv zaupnih vojaških dokumentov [ki] ponuja neokrnjeno, prizemno sliko vojne v Afganistanu, ki je v mnogih pogledih bolj mračna od uradne upodobitve.'
Davis potrjeno Daleč od tega, da bi bil "kavalir" glede razkritja dokumentov, ki bi lahko ogrozili življenja, je bil:
'Novinarji Guardian, [ki] so zanemarjali redigiranje dokumentov in se jim je zdelo malo mar.'
Poleg tega so imeli "pokopališki humor" o tem, da so bili ljudje poškodovani. Nihče, je odločno izjavil, razen Assangea ni izrazil zaskrbljenosti zaradi civilnih žrtev.
Kot je pojasnil Oscar Grenfell v a kos za svetovno socialistično spletno stran:
'David Leigh in Nick Davies, starejši Guardian Novinarji, ki so pri objavi dnevnikov tesno sodelovali z Assangeom, so večkrat trdili, da je bil Assange brezbrižen do posledic objave.«
Te Guardianove trditve so bile ključnega pomena za blatenje Assangea v medijih podjetij. Bili so tudi ključni v trditvah ameriške vlade, da je objava 'pomagala sovražniku'.
Vendar je opozoril Grenfell:
"V resnici sta bili ameriška in avstralska vojska prisiljeni priznati, da je bila izdaja afganistanskih vojnih dnevnikov ni povzročila telesne poškodbe niti enega posameznika.' [naš poudarek]
Kot Scripps poudarila, je odprto pismo dokaz, da se je pet časopisov, vključno z Guardianom in NYT, od začetka dobro zavedalo, da Assange 'deluje kot novinar, nedolžen za kakršno koli kaznivo dejanje.'
Zakaj bi zdaj spregovorili v obrambo Assangea, deset let prepozno? Verjetno skrbi, da bi ameriško nakazno sojenje razkrilo lastno podlo vlogo časopisov pri pokrivanju ameriških vojnih zločinov, pa tudi pri omogočanju preganjanja Assangea.
Pri časovnem razporedu je še en pomemben element. Kot je zapisal Scripps:
'To razkritje ameriških vojnih zločinov bi prišlo v času, ko Združene države širijo svojo posredniško vojno proti Rusiji v Ukrajini, prodajano javnosti z obrazložitvijo, da je posredovanje ZDA potrebno za preprečitev ruskih grozodejstev.'
"Javnost prezira korporativne medije"
Za državno in korporativno moč je ključnega pomena, da se javno zaupanje v novičarske medije – ključni kanal za prenašanje in krepitev zahodne propagande – popolnoma ne zruši. V ZDA je zaupanje v novice padlo na zgodovinsko nizko. Odstotek Američanov, ki pravijo, da "veliko" ali "precej" zaupajo časopisom, je padel na 16 %. Pri televizijskih novicah je še nižja, in sicer 11 %.
Kot odgovor na te ugotovitve je bil Glenn Greenwald topim:
„Javnost prezira korporativne medije. Skoraj ni nikogar, ki bi bil bolj cenjen ali ki bi bil bolj nezaupljiv in ga gnusijo kot liberalni zaposleni v velikih medijskih korporacijah. Nihče jih noče slišati, zato jim preostane samo arogantnost v skupini.
Tukaj v Združenem kraljestvu je samo v preteklem letu javnost videla preoblikovanje in defenestracijo torijevskih predsednikov vlad, vlad in ministrov v nekakšni bizarni telenoveli. O tem so poročali kot o resni politični drami s strani množičnih medijev, zlasti BBC News, ki ne dovoljujejo resnega nadzora nad državno-korporacijsko močjo; nobenega bistvenega izziva za posebne interese, ki vladajo državi zase, medtem ko prebivalstvo trpi in podnebne razmere se poslabšajo.
Kot smo zapisali v a medijsko opozorilo v začetku tega leta se je zaradi vzpona oligarhične politike močno združila politika in mediji, ki prevladujejo nad vodenjem Združenega kraljestva. Še en primer tega pojava je bil poudarjeno pred kratkim Aaron Bastani iz Novara Media:
'Richard Sharp, predsednik BBC, je bil šef Rishija Sunaka pri Goldman Sachsu, podaril je 400 tisoč funtov konservativcem in je bil nekoč svetovalec Borisa Johnsona.
Moja generacija in mlajši morajo biti realni. Velik del britanskega javnega življenja ni demokratičen. In postaja vse slabše.«
V nedavno intervju z Markom Curtisom iz Razvrščeno UK, je John Pilger razkrinkal zahrbtno, oblastniško naravo britanskih medijev. Posebej se je osredotočil na BBC:
'Vedno se mi je zdelo smešno, moteče, da se toliko ljudi na BBC vidi, kot da so vstopili v nirvano objektivnosti, kot da bi jim bili objektivnost in nepristranskost dani intravenozno.'
Nadaljeval je:
"Andrew Marr je bil zelo dober v liričnem izražanju tega. Andrew Marr, politični urednik BBC-ja, ki je imel zmagovalni govor tako rekoč v imenu Tonyja Blaira pred Downing Streetom številka 10 leta 2003. […] Tony Blair, je rekel, nocoj, ko so enote odšle v Irak, je bil "izkazal dokončno prav". Dokončno prav! In Andrew Marr je bil popolnoma zgovoren, ko je govoril o BBC kot nacionalnem zakladu objektivnosti. Seveda je Orwell to imenoval "doubletalk".'
Dolgoletni bralci se bodo zavedali, da imamo poudarjeno Marrove pozdravne besede z Downing Streeta, sramotnega nastopa, ki bi moral končati njegovo kariero:
"Mislim, da po tem nihče ne bo mogel reči o Tonyju Blairu, da je nekdo, ki ga vodi gibanje javnega mnenja, fokusne skupine ali javnomnenjske raziskave. Vse je prevzel. Dejal je, da jim bo Bagdad uspelo zavzeti brez prelivanja krvi in da bodo na koncu Iračani slavili. In v obeh točkah se je izkazalo, da ima dokončno prav. In bilo bi povsem nemilostno, tudi za njegove kritike, ne priznati, da nocoj stoji kot večji človek in posledično močnejši predsednik vlade.« (BBC News ob desetih, 9. april 2003)
Pilger tudi poudaril na nenehni „cunami propagande“ o Ukrajini, ki je „nekaj, česar še nisem videl“, vključno z lažmi o Iraku v času pred invazijo leta 2003. Ko gre za "nasprotna stališča ali ozaveščena stališča" o Ukrajini, mediji "nobenega od njih niso dovolili", je dejal.
Kot za Guardian in njeno pokrivanje zunanjih zadev:
"Zdaj imamo nekaj ljudi, ki so absolutna sramota, zlasti glede poročanja o Ukrajini (in) Rusiji."
The Independent je prejšnji teden odnesel redko dozo razuma, ko je dovolil a kos Mary Dejevsky, nekdanja dopisnica časnika iz tujine v Moskvi. Dejevksy je opazil, da informiranega mnenja, da so imele 'zahodne provokacije' pomembno vlogo pri pospeševanju ukrajinske vojne, v poročanju tako rekoč ni. Posebni dejavniki, ki jih BBC in drugi večji mediji redno ignorirajo, vključujejo:
»zmagoslavje po hladni vojni, zelena luč za države nekdanjega vzhodnega bloka, da se pridružijo Natu kljub temu, kar je Rusija razumela kot obljube o nasprotnem, odstavitev demokratično izvoljenega predsednika Ukrajine leta 2014 – kar je Rusija videla kot državni udar, ki so ga navdihnile ZDA – in načinov, kako je Zahod pozneje pritegnil Ukrajino v zahodni blok s pridružitvenim sporazumom EU in vojaško pomočjo Nata, čeprav je eno za drugo razveljavil pogodbe o nadzoru nad orožjem iz hladne vojne ali jim dovolil, da prenehajo veljati.'
Upoštevanje takšnih dejstev je pomembno, je opozorila, "ker brez razumevanja, zakaj je Rusija napadla, ne more biti razumevanja, kaj bo potrebno za trajen mir."
Tudi Robin Andersen, ki poučuje medijske študije na univerzi Fordham v ZDA poudaril na nevarnosti, da ne dovolimo pravilnega razumevanja, kako smo prišli sem; nenazadnje zato, ker vključuje močno jedrsko oborožene države:
„Brez konteksta in natančnosti so utemeljeni diskurz in zmožnost iskanja rešitev ali sodelovanja v diplomaciji zunaj našega dosega, ko se približujemo jedrskemu Harmagedonu. Okviri novic podjetij redno izključujejo alternativne glasove miru in tiste, ki pozivajo h koncu vojne, izpuščajo celoten diskurz, ki že desetletja spodbuja globalne razprave o reševanju konfliktov.«
Jeffrey Sachs, ekonomist in zunanjepolitični analitik, pred kratkim Rekel Amy Goodman iz Democracy Now!:
"Mislim, da obe strani vidita, da vojaškega izhoda ni. Govorim o Natu in Ukrajini na eni strani ter Rusiji na drugi strani. Ta vojna je, kot nam je povedal von Clausewitz pred dvema stoletjema, politika z drugimi sredstvi ali z drugimi sredstvi, kar pomeni, da so tukaj v igri politična vprašanja in o njih se je treba pogajati.«
Sachs je nadaljeval:
'Velik del te vojne je bil od začetka povezan s širitvijo Nata. In dejansko, odkar je širitev Nata na Ukrajino in Gruzijo dal na mizo predsednik George W. Bush mlajši, nato pa so jo ameriški neokonzervatorji nadaljevali v bistvu naslednjih 14 let, je bilo to vprašanje osrednje in izpostavljeno. kot osrednji. Toda predsednik Biden je konec leta 2021 zavrnil pogajanja o vprašanju Nata.«
Poudaril je, da nujna potreba, da se vojna ne zaostri, morda proti jedrskemu harmagedonu, zahteva nemudoma pogajanja o vprašanju širitve Nata in dodal:
"Obstajajo tudi druga vprašanja, a bistvo je, da se mora ta vojna končati, ker je katastrofa za vse, grožnja celemu svetu. Po besedah predsednice Evropske unije Ursule von der Leyen prejšnji teden je umrlo 100,000 ukrajinskih vojakov, 20,000 civilistov. In vojna se nadaljuje. In tako, to je popolna katastrofa in nismo iskali politične rešitve.«
Če se vrnem k Julianu Assangeu, potreba po neodvisnih medijih, ki služijo javnosti in nadzorujejo oblast, tako še nikoli ni bila večja. Vzorec medijev, ki pozivajo k eni vojni za drugo, kot medijski analitik Alan MacLeod poudarjeno v nedavnem tvitu je vztrajen in odvraten:
'Bombardiranje Iraka ni dovolj'
'Bombardirajte Severno Korejo, preden bo prepozno'
'Bombardirajte Sirijo, tudi če je nezakonito'
"Da bi zaustavili iransko bombo, bombardirajte Iran"
Kar naprej gre. Ta medijsko promovirana vojna mrzlica, katere glavni dobiček je zahodni vojaško-obveščevalno-industrijski kompleks, morajo konec; zaradi človeštva.
Assange dal to na kratko:
'Če bomo imeli dobro medijsko okolje, bomo imeli tudi mirno okolje.'
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate