Naša vlada je razglasila vojaško zmago v Iraku. Kot domoljub ne bom slavil. Žaloval bom za mrtvimi - za ameriškimi vojaki in tudi za iraškimi mrtvimi, ki jih je bilo veliko, veliko več.
Žaloval bom za iraškimi otroki, ne samo za tistimi, ki so mrtvi, ampak za tistimi, ki so bili oslepljeni, pohabljeni, iznakaženi ali travmatizirani, kot so bombardirani otroci v Afganistanu, ki so, kot poročajo ameriški obiskovalci, izgubili moč govora. Ameriški mediji nam niso dali popolne slike človeškega trpljenja, ki ga je povzročilo naše bombardiranje; za to pa moramo brati tuji tisk.
Za ameriške mrtve bomo dobili natančne številke, za Iračane pa ne. Spomnimo se Colina Powella po prvi zalivski vojni, ko je poročal o "majhnem" številu mrtvih v ZDA, na vprašanje o mrtvih v Iraku pa je Powell odgovoril: "To res ni stvar, ki me zelo zanima."
Naj se kot domoljub, ki razmišljam o mrtvih vojakih, tolažim (kot, razumljivo, njihove družine) z mislijo: »Umrli so za svojo domovino.« Če je tako, bi lagal sam sebi. Tisti, ki umrejo v tej vojni, ne bodo umrli za svojo državo. Umrli bodo za svojo vlado. Umrli bodo za Busha, Cheneyja in Rumsfelda. In ja, umrli bodo zaradi pohlepa naftnih kartelov, zaradi širitve ameriškega imperija, zaradi političnih ambicij predsednika. Umrli bodo, da bi prikrili krajo bogastva naroda, da bi plačali za stroje smrti.
Razlika med umiranjem za našo državo in umiranjem za svojo vlado je ključnega pomena za razumevanje tega, kar verjamem, da je definicija patriotizma v demokraciji.
V skladu z Deklaracijo o neodvisnosti - temeljnim dokumentom demokracije - so vlade umetne tvorbe, ki jih je ustanovilo ljudstvo, "svoja pravična pooblastila črpajo iz soglasja vladanih", ljudstvo pa jih je zadolžilo, da vsem zagotovijo enako pravico do " življenje, svoboda in iskanje sreče«. Poleg tega, kot pravi deklaracija, "kadarkoli postane katera koli oblika vlade uničujoča za te cilje, je pravica ljudi, da jo spremenijo ali odpravijo."
Ko vlada lahkomiselno zapravlja življenja svojih mladih za neumne motive dobička in moči (vedno trdi, da so njeni motivi čisti in moralni (»operacija Just Cause« je bila invazija na Panamo in »operacija iraška svoboda« v tem primeru), krši svojo obljubo državi. Država je tista, ki je primarna — ljudje, ideali svetosti človeškega življenja in spodbujanje svobode so skoraj vedno kršitev teh obljub (čeprav se lahko najdejo redki primeri prava samoobramba). Ne omogoča iskanja sreče, ampak prinaša obup in žalost.
Ali bomo z dobljeno vojno v Iraku uživali v ameriški vojaški moči in proti zgodovini modernih imperijev vztrajali, da bo ameriški imperij dobrodelen?
Ameriški dosežki ne upravičujejo zaupanja v njihovo hvalisanje, da bodo Iraku prinesli demokracijo. Ali naj Američani pozdravijo širitev moči naroda z jezo, ki jo je to povzročilo med toliko ljudmi po svetu? Ali naj pozdravljamo ogromno rast vojaškega proračuna na račun zdravstva, šolstva, potreb otrok, od katerih jih kar petina odrašča v revščini?
Predlagam, da domoljubni Američan, ki mu je mar za svojo državo, deluje v imenu drugačne vizije. Namesto da se nas bojijo zaradi naše vojaške moči, bi morali želeti, da nas spoštujejo zaradi naše predanosti človekovim pravicam.
Ali ne bi morali začeti redefinirati patriotizma? Razširiti ga moramo onkraj ozkega nacionalizma, ki je povzročil toliko smrti in trpljenja. Če državne meje ne bi smele biti ovira za trgovino – temu pravimo globalizacija – ali naj ne bi bile tudi ovira za sočutje in velikodušnost?
Ali ne bi morali začeti vse otroke povsod obravnavati kot svoje? V tem primeru bi bila vojna, ki je v našem času vedno napad na otroke, nesprejemljiva kot rešitev problemov sveta. Človeška iznajdljivost bi morala iskati druge poti.
Tom Paine je uporabil besedo "domoljub" za opis upornikov, ki se upirajo imperialni vladavini. Idejo patriotizma je razširil tudi z besedami: »Moja država je svet. Moji rojaki so človeštvo.«
Howard Zinn je zgodovinar in avtor knjige A People's History of the United States.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate