Čeprav dan spomina uradno obeležuje ameriške vojake, ki so umrli med služenjem vojaškega roka, bi moral služiti tudi kot opomin na pustošenje vojne v širšem smislu – ne le v smislu izgubljenih človeških življenj, ampak tudi zaradi njenih uničujočih vplivov na okolje.
Tukaj v Združenih državah redkokdaj slišimo o vsakodnevni okoljski škodi, povezani z ameriškimi vojnami in militarizmom. Pravzaprav je veliko pogosteje izvedeti za prizadevanja Pentagona, da bi "postal zelen". Podnaslov poročila Pew Charitable Trusts iz leta 2010 na primer označuje Pentagon kot "stop naprej v boju proti podnebnim spremembam". Medtem je predsednik Obama pred kratkim pohvalil vojaška prizadevanja za zmanjšanje porabe goriva s tehnologijami, ki uporabljajo biogoriva, zlasti bojno letalo mornarice FA/18 z vzdevkom Green Hornet zaradi domnevnih ekoloških lastnosti, in lahka oklepna vozila marinarjev.
Takšno »greenwashing« prikriva dejstvo, da je ameriška vojska največji svetovni porabnik fosilnih goriv in edina entiteta, ki je najbolj odgovorna za destabilizacijo podnebja na Zemlji. Ameriška vojska, ki porabi približno 330,000 sodčkov na dan (42 sod ima 37 galon), bi bila po porabi nafte uvrščena na XNUMX. mesto, če bi bila nacionalna država – pred državami, kot so Filipini, Portugalska in Nigerija – glede na CIA Factbook.
In čeprav je večina vojaške tehnologije v zadnjih nekaj desetletjih postala veliko bolj učinkovita pri porabi goriva, se je količina nafte, porabljene na vojaka na dan v času vojne, od Vietnama povečala za 175 odstotkov, glede na vse večjo uporabo Pentagona in število motoriziranih vozila. Študija iz leta 2010, ki jo je izvedlo podjetje Deloitte za finančne storitve, poroča, da Pentagon porabi 22 galon nafte na vojaka, razporejenega v njegovih vojnah, številka, ki naj bi se do leta 1.5 povečala za 2017 odstotka letno.
Najhujši kršitelj so letalske sile, ki porabijo 2.5 milijarde galon letalskega goriva na leto in predstavljajo več kot polovico porabe energije Pentagona. V normalnih pogojih letenja bojno letalo F-16 porabi do 2,000 litrov goriva na uro letenja. Posledični škodljivi vpliv na zemeljski podnebni sistem je veliko večji na prevoženo miljo kot motoriziran kopenski promet zaradi višine, na kateri letijo letala, skupaj z mešanico plinov in delcev, ki jih oddajajo.
Med ironijo vsega tega je, glede na to, da je osrednji cilj ameriške vojaške strategije zagotoviti dotok nafte v Združene države (politika, znana kot Carterjeva doktrina), ta, da Pentagonov požrešen apetit po energiji pomaga upravičevati njegovo zelo obstoj in na videz neskončno rast. Proračun Pentagona, ki je vpleten v več vojn in z mrežo stotin vojaških baz po vsem svetu ter desetine drugih v Združenih državah Amerike, je zdaj približno enak proračunu vseh preostalih svetovnih vojsk skupaj.
V neposrednem smislu vojna in militarizem ustvarjata krajine in ekosisteme nasilja. V Laosu neeksplodirana ubojna sredstva iz nezakonitega in prikritega bombardiranja Washingtona posejajo podeželje in so od konca vojne ubila in pohabila na tisoče ljudi, kar še vedno počne s hitrostjo skoraj ene osebe na dan. V Vietnamu se je od sredine sedemdesetih let 500,000. stoletja rodilo približno 1970 vietnamskih otrok s prirojenimi napakami, ki naj bi bile povezane z defoliantom Agent Orange, ki ga je Pentagon vrgel v državo.
Poleg držav, ki so neposredno tarča vojne, slabi učinki vojaške porabe okoljskih virov ne upoštevajo teritorialnih meja. Poslabšujejo naraščajočo okoljsko krizo v svetovnem merilu. Od degradacije svetovnih oceanov do strmega upada biotske raznovrstnosti in vse močnejše podnebne destabilizacije, vojna in militarizem ogrožata človeštvo in življenje širše na načine brez primere.
Na dan spomina se spomnimo vseh tistih, ki so umrli med služenjem vojaškega roka, pa tudi tistih, ki jih je vojna ubila in pohabilila. Razmislimo pa tudi o uničevanju okolja, ki sta ga povzročila vojna in militarizem. Še pomembneje pa je, da se posvetimo njihovemu koncu. Bolj kot kdaj koli prej si jih človeštvo – in mati Zemlja – ne moreta več privoščiti.
Joseph Nevins poučuje geografijo na kolidžu Vassar v Poughkeepsieju v New Yorku. Med njegovimi knjigami je "Umiranje za življenje: zgodba o priseljevanju v ZDA v dobi svetovnega apartheida" (Knjige luči mesta).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate