Letos mineva 60 let od konca druge svetovne vojne. Tri četrtine japonskega prebivalstva je bilo rojenih po vojni.
Kljub poteku časa se povojne težave Japonske nadaljujejo. Javno mnenje je razdeljeno glede obiskov premierja Koizumija Junichira v svetišču Yasukuni. Nad obiski sta nezadovoljni tudi Kitajska in Južna Koreja.
Da bi se spomnili tragedije vojne in pomena miru, so letos po vsem svetu načrtovani dogodki za žalovanje za mrtvimi v vojni.
Na japonsko-kitajskem vrhu ob forumu Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (APEC) novembra je kitajski predsednik Hu Jintao dejal: »Ne moremo se izogniti zgodovini. Želim (Japonska), da se pravilno sooči s problemom. Posebej občutljivo je leto 2005, ko obeležujemo 60. obletnico protifašistične zmage.”
"Občutljivi" del je povezan predvsem z Japonsko.
Spominski muzej kitajske ljudske protijaponske vojne v pekinškem Lugouqiao (most Marka Pola) je trenutno v prenovi.
Glede na 21. november Peking Daily, je cilj prenove »v celoti odražati veliki proces protijaponske vojne; razkrivanje zločinov japonskega imperializma, kot sta poboj kitajskega ljudstva in kolonialna vladavina; in ustvarjanje prostora za popoln prikaz pomembne vloge, ki jo je imela Kitajska, in velike žrtve, ki jo je dala v protifašistični vojni.«
Da bi prikazali "vlogo in žrtvovanje" Kitajske, nekateri uradniki kitajske komunistične partije in vlade predlagajo, da bi letos gostili mednarodno slovesnost.
"Do zdaj so bili takšni spominski dogodki samo doma," je dejal visoki uradnik kitajskega zunanjega ministrstva. »Toda od zdaj naprej se govori o tem, da bi jih organizirali na mednarodni ravni. Načrt je del takšne zamisli, vendar še ni odločeno.«
Morda so predlagani dogodek navdihnili tudi načrti Rusije, da bo maja gostila praznovanje v počastitev 60. obletnice zmage nad nacistično Nemčijo.
Rusija načrtuje, da bo priložnost sovpadala s praznovanjem 60. obletnice ustanovitve Združenih narodov. Novembra je Generalna skupščina ZN sprejela resolucijo, da 8. in 9. maj leta 2005 razglasi za »dneva spomina in sprave«.
Vendar pa so številne srednje- in vzhodnoevropske države, ki so trpele zaradi sovjetske agresije, nasprotovale ruskemu načrtu z besedami: "Sporočilo je dobro, glasnik pa ne."
Medtem so ZDA, Velika Britanija in Francija pristale na udeležbo. Rusija je povabila tudi Nemčijo. Strinjala se je, da bo na proslavo poslala svojega kanclerja.
Putinova administracija želi uporabiti zgodovinski simbol zmage v drugi svetovni vojni kot član zavezniških sil skupaj z Združenimi državami, da se dvigne. Za Rusijo, ki je izgubila status velesile, je zmaga pomembna psihološka kompenzacija in diplomatska pridobitev.
Neprecenljiva diplomatska pridobitev
Primer Kitajske je v tem pogledu podoben. 60. obletnico konca vojne vidi kot neprecenljivo "diplomatsko prednost" za ohranjanje legitimnosti svojega položaja stalne članice Varnostnega sveta ZN, ker je premagala Japonsko, ohranila odnose med ZDA in Kitajsko in izvajala pritisk na Japonsko.
Priložnosti, da jih dobro izkoristimo, se "pridejo večkrat na leto 7. julija, 15. avgusta, 2. septembra, 18. septembra in 13. decembra," je dejal raziskovalec kitajskega think tanka. Datumi se nanašajo na incident na mostu Marka Pola (1937), poraz Japonske (1945), japonski podpis uradne listine o predaji na krovu USS Missouri (1945), incident v Mukdenu (Mandžurija) (1931) in pokol v Nankingu (1937).
"Vsakič, ko predsednik vlade Koizumi obišče svetišče Yasukuni, jih lahko Kitajska uporabi za maščevanje," je dejal raziskovalec. Če se Japonska in Kitajska spustita v tako diplomatsko psihološko vojno, bi se lahko leto 2005 spremenilo v mračno leto.
Japonska in Južna Koreja bosta medtem praznovali 40. obletnico normalizacije diplomatskih odnosov. Obe vladi sta leto 2005 razglasili za leto prijateljstva med Japonsko in Južno Korejo in načrtujeta različne dogodke.
Državi sta leta 1965 podpisali temeljno pogodbo med Japonsko in Južno Korejo. Namesto odškodnin je Japonska Južni Koreji zagotovila gospodarsko pomoč. Medtem ko je japonska pomoč prispevala h gospodarskemu napredku Južne Koreje, je veliko težav ostalo nerešenih, vključno z opravičilom in odškodnino nekdanjim "tolažilnicam", ki so bile prisiljene seksati z japonskimi vojaki.
Pred kratkim je južnokorejski parlament sprejel resolucijo, da si prizadeva za "ustanovitev zgodovinskega muzeja za povrnitev časti in človekovih pravic tolažilnic".
Hkrati se v Južni Koreji krepijo glasovi, ki pozivajo k razkritju diplomatskih dokumentov za razjasnitev postopka oblikovanja politike za podpis temeljne pogodbe.
To je del gibanja za "poravnavo" zgodovine proti "projaponskim elementom" na pobudo administracije Roh Moo Hyuna.
V govoru ob dnevu neodvisnosti leta 2004 je Roh dejal: »Tudi zdaj projaponski ostanki niso bili očiščeni, niti resnica zgodovine ni bila pojasnjena. Moramo popraviti izkrivljeno zgodovino.« Za to je Južna Koreja uvedla zakon za natančno preučevanje zgodovine.
»Projaponska šola« naj bi se na Korejskem polotoku pojavila v petih letih od podpisa drugega japonsko-korejskega sporazuma leta 1905, s katerim je Japonska Korejo po rusko-japonski vojni naredila za protektorat, preden jo je dokončno priključila. .
Letos mineva tudi 110. obletnica atentata na kraljico Min in stota obletnica podpisa drugega sporazuma med Japonsko in Korejo.
»Po osvoboditvi je uprava Rhee Syngman poskušala raziskati projaponsko šolo, a ji ni uspelo. Kmalu se je začela hladna vojna in izbruhnila je korejska vojna. Sčasoma se je ukoreninil protikomunistični avtoritarni režim,« je dejal Kang Chang Il, poslanec vladajoče stranke Open Uri.
Ni mogoče zanikati, da je hladna vojna popačila zgodovino. Vendar tudi po hladni vojni svet ni brez poskusov izkrivljanja zgodovine.
Protijaponski nacionalizem
Medtem ko je Kitajska komunistična diktatura, njeno gospodarstvo in mediji hitro postajajo tržno usmerjeni. S koncem hladne vojne je socializem propadel in Kitajska je potrebovala novo ideologijo, da bi upravičila ohranitev komunističnega vodstva. Domoljubje in »protijaponski« nacionalizem tvorita jedro ideologije, ki je sledila.
Nekdanji kitajski predsednik Jiang Zemin je diplomatskim oblastem ukazal, naj se Japonski ne priklanjajo po nepotrebnem, ampak naj z njo ravnajo z odločnostjo. V obdobju Jianga so po vsej Kitajski zgradili protijaponske spomenike, imenovane "izobraževalne baze domoljubja".
Poleg tega se je z napredkom tržnega gospodarstva zmanjšala nagnjenost k gledanju na zgodovino v razrednem smislu. Predpostavka, da so "japonski zagovorniki militarizma agresor, Japonci pa njihove žrtve", je postala nejasna.
Namesto tega se je pojavil odnos, da se vse Japonce obravnava kot eno, kot je razvidno iz komentarja Jianga Zemina južnokorejskemu predsedniku Kim Dae Jungu, da »Japonska ni vredna zaupanja«.
Korejski polotok medtem ostaja razdeljen. Severna Koreja je v kritičnem stanju in zdi se, da je pripravljena igrati nevarno igro z uporabo svojega programa jedrskega orožja kot karte za ohranitev svojega režima.
V Južni Koreji je v porastu proseverno nacionalistično čustvo, podprto z nekakšno socialno revolucionarno zamero.
Kar zadeva kritiko »projaponskih elementov«, da bi omilili vtis, da je njihov namen označiti za »slabe«, se pripravlja poteza, da se izraz »projaponski« nadomesti z »podrejenost Japonski, « po Kangu.
Poslanec Park Jin iz opozicijske stranke Hannara je dejal: »Rohova administracija pravi, da je obsojanje projaponske šole domači problem in nima vpliva na odnose med Japonsko in Južno Korejo. Ampak to ni res. Gibanje se bo po vojni razširilo na napade na proameriške elemente in sčasoma vplivalo na odnose z ZDA,« je opozoril.
Ko je Japonska v devetdesetih letih prejšnjega stoletja utrpela gospodarsko recesijo - znano tudi kot "izgubljeno desetletje" - je Kitajska postala regionalna sila, medtem ko je Severna Koreja nad Japonsko poskusno izstrelila raketo Taepodong. Problem ugrabitev je Japonce spodbudil tudi k temu, da so se obrnili k nacionalizmu, da bi dali duška svojim prikritim občutkom.
Travma vojne v Perzijskem zalivu in želja Japonske, da postane »normalna država«, sta se prepletali. Ko si Japonska prizadeva doseči ta status, ji na poti stoji Kitajska. Japonska želi izraziti svojo hvaležnost ljudem, ki so dali svoja življenja za državo, Kitajska pa ji to preprečuje in izzove občutke zamere in frustracije.
Zdi se, da je zgodovina, ki je imela nekoč stransko vlogo, postala vodilni akter na vzhodnoazijskem mednarodnem političnem prizorišču, kjer je preteklost bolj nepredvidljiva kot prihodnost.
Vojna refleksija lahko vodi do oblikovanja nove identitete
Kaj storiti, da bi ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne, čeprav za malo, presegli problem zgodovine? Kar zadeva Japonsko, bi morala oblikovati politike in sprejeti konkretne ukrepe za napredek naslednjih pobud:
* Ponovno vzpostavite izjavo predsednika vlade ob 50. obletnici konca vojne kot temeljno japonsko priznanje preteklosti.
Leta 1995 je vlada objavila izjavo premierja Murayame Tomiichija. Morda je še vedno neustrezna, vendar je priznala odgovornost Japonske za vojno in izrazila občutek obžalovanja bolj odkrito kot katera koli druga uradna izjava, ki je bila do takrat objavljena. Vendar izjava ni dobro znana v Aziji in drugod po svetu.
Lansko poletje, ko se je tedanji zunanji minister Kawaguchi Yoriko srečal s svojim kitajskim kolegom Li Zhaoxingom, se je Kawaguchi skliceval na "izjavo Murayama". V odgovor na Lijevo prošnjo mu je Kawaguchi pokazal izjavo, napisano v kanjiju.
Vendar pa je visoki japonski vladni uradnik, ki je bil prisoten, izjavil: »Zdelo se je, da to (pri Liju) ni zazvenelo. Predvidevam, da za to ni vedel.«
Li ni edini. Pravzaprav je vprašljivo, koliko Japoncev dejansko ve o tem. Zakaj? Eden od razlogov je, da je bolj znana kot "izjava Murayama" in ne "izjava predsednika vlade". Oznaka skoraj nakazuje, da je šlo za "nepravilen" komentar, ki je bil podan med koalicijsko vlado, ki jo je vodil Murayama.
* Formulirati vzhodnoazijski regionalizem in regionalno sodelovanje.
Še nikoli doslej odnosi med vzhodnoazijskimi državami, vključno z gospodarskim povezovanjem, niso bili tako tesni kot sedaj. Za Japonsko je to idealna priložnost za izgradnjo odnosa zaupanja in sprave z Azijo. Regionalno sodelovanje ne sme zastati zaradi zgodovinskega problema. Ko razmišljamo o preteklosti, je odgovornost Japonske v tem pogledu velika.
Ali lahko Japonska kot zaveznica ZDA naredi vzhodnoazijsko skupnost združljivo z japonsko-ameriškim zavezništvom in naj igra vlogo balasta za mir in stabilnost, da se ukoreninita v regiji? To ni nič drugega kot 100-letni nacionalni načrt za Japonsko.
* Delite povojne izkušnje Japonske ter sredstva in vire, ki jih je v tem procesu zgradila kot velika civilna sila za svetovni mir in stabilnost ter gospodarski napredek.
Proces sprave med Japonsko in Južno Korejo, ki sta ga premier Obuchi Keizo in južnokorejski predsednik Kim Dae Jung začela leta 1998, je bil mogoč samo zato, ker je predsednik pohvalil japonsko mirovno ustavo in povojne izkušnje, kot je zagotavljanje pomoči državam v razvoju.
Za Japonsko "pogled v prihodnost" pomeni prenašanje bistva svoje povojne izkušnje življenja skupaj z mednarodno družbo na zanamce in njeno napredovanje.
Mimogrede, Indonezija bo letos gostila slovesnost ob 50. obletnici konference v Bandungu. Zbrali naj bi se voditelji skoraj 100 azijskih in afriških držav.
Pričakuje se, da se ga bo udeležil tudi premier Koizumi. Moral bi izkoristiti priložnost, da pokaže, kako Japonska razmišlja o vojni in lekcijah, ki se jih je iz nje naučila. Predstaviti naj bi tudi novo vlogo in odgovornost Japonske v Združenih narodih ter pokazati, kaj lahko stori za pomoč državam v razvoju pri izgradnji države in usposabljanju osebja, preprečevanju konfliktov in ohranjanju miru. Prav tako bi moral predlagati idejo za spodbujanje nove solidarnosti za Azijo in Afriko.
* Razmislite o zgodovinskem problemu ob upoštevanju dolgoročnih nacionalnih interesov.
Potem ko je kitajski predsednik prosil premierja, naj se vzdrži obiska svetišča Yasukuni, so nekateri menili: "Dokler mu Kitajska reče, naj ne gre, ni druge možnosti, kot da gre." Toda taka reakcija je preveč pasivna in nadzorovana s situacijo.
Lekcije iz zgodovine bi nam morale pomagati, da postanemo bistroumnejši.
Nekdanji premier Yasuhiro Nakasone je leta 1985 uradno obiskal svetišče Yasukuni ob 40. obletnici konca vojne. Tudi takrat so se odnosi med Japonsko in Kitajsko zaostrili, zaradi česar je Nakasone prenehal obiskovati svetišča. Nakasone je Dietu pojasnil, da se je ustavil zaradi japonskih »nacionalnih interesov«. Politiki so pozvani, naj si vzamejo k srcu, da je narodni voditelj »glavni diplomat« države.
* »Kakšna država naj bi bila Japonska?«
V isti razlagi diete je Nakasone dejal, da ima "Japonska tudi sposobnost razmišljanja o sebi, da se prilagodi demokraciji" in poudaril "potrebo po mednarodnem dokazovanju" tega. Kako iskreno lahko Japonska razmisli o svojih neuspehih in napakah, jih spremeni v zagon za nov začetek in odraža v prihodnji nacionalni podobi in viziji države?
Sam proces ustvarja japonsko identiteto. Z drugimi besedami, kakšno državo si želi narediti Japonska in po čem si želi ostati v zgodovinskem spominu? To je problem na področju aspiracije.
Zaznamujmo 60. obletnico konca vojne s širokimi, odprtimi srci.
Yoichi Funabash je višji pisec osebja Asahi Shimbun in kolumnist za zunanje zadeve. Ta članek v dveh delih v počastitev 60. obletnice konca druge svetovne vojne je bil objavljen v International Herald Tribune/Asahi Shimbun 4. in 5. januarja 2005.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate