Pred več kot enim letom so se številni mediji v ZDA osredotočali na to, kako bo smrt bolnega Arafata ključ do odklepanja zastalega mirovnega procesa (zdaj vemo, da je to neresnično ali pa je bilo močno pretirano). O naravi njegove »skrivnostne bolezni« v ZDA skoraj ni bilo poročil (do danes ni bilo diagnoze). O dobrih željah, ki jih je prejel od voditeljev po vsem svetu, skorajda ni bilo govora. Prav tako ni bilo uravnotežene razprave o njegovi zgodovini ali celo o njegovih izraelskih podpornikih ali njegovih palestinskih kritikih (izpostavljeni so bili samo izraelski kritiki). Zdaj je Sharon bolna in kontrast v nekaterih poročilih ne bi mogel biti bolj dramatično drugačen. Dvojna merila gredo globlje in se morda nanašajo na širši problem verodostojnosti ameriške zunanje politike po svetu.
Arafata, ki so ga sicer zasmehovali kot oviro miru in zaradi njegovega kronizma, so izraelske sile zaprle v svoje posestvo v Ramali, ki je nadziralo celo njegov dostop do hrane in vode. Skoraj polovica palestinskega ljudstva je Arafatu dejansko nasprotovala, ker se je (začenši v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in vrhunec v Oslu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) odmaknil od nacionalne osvoboditve k neuravnoteženim in nepravičnim »pogajanjem«, ki so pripeljala do sporazumov, ki niso zaščitili palestinskih človekovih pravic, kot jih je kodificiral Mednarodno pravo.
Šaron je sedel kot voditelj četrte ali pete najmočnejše vojaške sile na svetu (z obsežnim orožjem za množično uničevanje in pomembnimi kršitvami mednarodnega prava). Toda Sharon je bil odgovoren tudi za pokole kot Qibya leta 1953, v Gazi leta 1971, v Sabri in Shatili leta 1982 (za podrobnosti glej http://www.indictsharon.net/) in nedavno za obsežno rušenje palestinskih domov. in za ciljanje na civiliste (glej poročila Amnesty International, Human Rights Watch, Zdravnikov za človekove pravice in izraelskih organizacij za človekove pravice, kot je B'Tselem). Izraelska preiskovalna komisija ga je celo označila za »osebno odgovornega« za masakre v Sabri in Šatili. Nedavno je bil proti njemu sprožen sodni postopek v skladu z belgijskimi zakoni o univerzalni jurisdikciji, izraelska in ameriška vlada pa sta na sodstvo v Belgiji močno pritiskala, naj opusti primer.
Večina sveta je razumela, da je glavna ovira miru izraelska kolonizacija in zatiranje domorodnih Palestincev v nasprotju z mednarodnim pravom in več kot 60 resolucijami Varnostnega sveta ZN. Večina sveta prav tako priznava, da je bila podpora vlade ZDA Izraelu ključnega pomena pri njegovem izogibanju mednarodnemu pravu (npr. glede potrebe, da se palestinskim beguncem dovoli vrnitev na njihove domove in ozemlja). Ta podpora je bila podprta z vplivom izraelskega lobija v DC in v nekaterih medijih. Večina sveta ve, da je personalizacija vprašanj (okoli Arafata ali Šarona), osredotočanje na nasilje tistih, ki se upirajo okupaciji in kolonizaciji (vendar ne nasilje okupatorja/kolonizatorja), in na govorijo o enostranskih "rešitvah", ki vključujejo zidove in bantustane, kot napredek pri miru. Takšne motnje so poskušali izvajati v apartheidu v Južni Afriki in niso uspeli.
Vendar mnogi v ameriških medijih vztrajajo pri poskusih uporabe teh figovih listov. Ni lahko razumeti, komu koristi blatenje Arafata in ustvarjanje dobrega videza Šaronove politike narekovanja enostranskih "rešitev". Zakaj bi kdo razpravljal o umiku izraelskih vojakov in naseljencev iz Gaze, ne da bi pojasnil, da po mednarodnem pravu Gaza ostaja okupirana ali da je v zameno za umik 2 % vseh naseljencev (iz Gaze) Šaron dodal 4 % naseljencev na Zahodnem bregu? Lahko razumemo zaskrbljenost medijev za zdravje izraelskega premierja, vendar nikoli ne bi smeli opravičevati zanikrnega novinarstva in hinavščine pri poročanju o boleznih voditeljev, kot je Arafat proti Šaronu.
Morda druge zadeve dajejo več namigov o teh dvojnih merilih. Če se vrnemo nazaj, bi lahko našli dvomljive razloge za invazijo na Irak ob podpiranju Izraela (Izrael je kršil in še vedno krši 10-krat več resolucij ZN kot Irak kadar koli). V zadnjem času bi lahko tudi afera Abramoff razjasnila (in morda bila kaplja, ki prebije čašo). Abramoff je priznal krivdo goljufanja milijonskih indijanskih plemen in usmerjanja denarja prek lažnih dobrodelnih organizacij za pridobitev političnega vpliva in pomoč svojim hišnim ljubljencem. Toda zakaj mnogi v ameriških medijih (z nekaj pogumnimi izjemami) niso omenili, da je bil njegov glavni "vzrok" in njegova strast izraelska kolonizacija palestinskih ozemelj. Abramoff je na primer preusmeril denar ("dobrodelne donacije") izraelskim naseljencem, ki so nezakonito živeli na palestinskih ozemljih. Njegovim "strankam" je bilo rečeno, da je ta denar namenjen revnim Američanom v mestnih središčih. Namesto tega so z denarjem kupili vojaško opremo za pomoč naseljencem pri teroriziranju domačih Palestincev. Ironično je, da so bili Indijanci prevarani, da so financirali zatiranje in kolonizacijo drugih staroselcev. Abramoff je uporabil tudi svoj vpliv pri kongresniku Bobu Nyeju, da je pridobil vladno pogodbo v vrednosti 3 milijonov dolarjev za neznano izraelsko varnostno podjetje in še in še.
Toda zakaj te informacije niso izpostavljene ali celo omenjene na straneh večjih časopisov ali razprave v televizijskih programih. Ali bi to lahko škodilo "posebnemu odnosu" med ameriško in izraelsko vlado, ki je zdaj tako dobro varovan in tako škodljiv za javne interese ZDA? Navsezadnje, tudi če sprejmemo nesmiselno trditev, da je Izrael demokracija, zakaj bi Izraelu (0.1 % svetovnega prebivalstva) dali več denarja in virov ter dali veto v Varnostnem svetu ZN kot podsaharski Afriki, Latinski Ameriki in Srednja Amerika skupaj? Zakaj bi morali ameriški davkoplačevalci dati več zvezne pomoči Izraelu na prebivalca kot številnim zveznim državam v ZDA? Lahko smo samo hvaležni, da imamo mednarodne mainstream medije, nekaj pogumnih ameriških medijev, ki objavljajo takšne informacije, in internet. Si upamo, da bo leto 2006 prelomno leto, ko bo plaz informacij in javnega aktivizma tako velik, da bodo figovi listi dezinformacij, sprenevedanj in dvojnih meril pometeni?
=== Viri
»Dobrodelna organizacija« Abramoffovega lobija je pošiljala denar naseljencem na Zahodnem bregu. Denar, namenjen mestnemu središču, je šel za boj proti intifadi. http://msnbc.msn.com/id/7615249/site/newsweek/
Abramoff je pošiljal denar izraelski ostrostrelski šoli http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2005/06/22/AR200506 2200921.html
Abramoff je uporabil Delay za financiranje aktivistov proti intifadi http://www.counterpunch.org/frank04272005.html
Dva nekdanja Abramoffova sodelavca pobegneta v Izrael http://www.hillnews.com/thehill/export/TheHill/News/Frontpage/071305/abr amoff.html
Abramoff je lobiral pri kongresniku Robertu Nyeju, da odda pogodbo v višini 3 milijonov dolarjev izraelskemu podjetju http://www.itszone.co.uk/zone0/viewtopic.php?t=44997
Abramoff je o kongresniku Delayju dejal: »On je veren kristjan, jaz sem veren Jud. Je zelo aktiven pro-Izrael. Jaz sem močno pro-Izrael. Imela sva tudi veliko skupnih prijateljev« http://www.bizforward.com/wdc/issues/2002-11/government/abramoff/
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate