Podemos je novo upanje na levici tukaj v Španiji za tiste, ki se ne počutijo več zastopane niti od glavne politike (PP/PSOE) niti tretjih strank (IU/UPyD). Njen doseg presega špansko politiko in daje upanje tudi številnim levičarjem po svetu.
Podemos trdi, da je odcep gibanja 15-M. Vendar, kot sem omenil v prejšnjem prispevku, obstajajo razlogi za domnevo, da ne samo, da ne predstavljajo nobene grožnje za elite, ampak tudi v nekaterih pogledih sodelujejo – prostovoljno ali ne – pri izpolnjevanju agende, ki si prizadeva zgraditi regionaliziran evropski blok pod prevlada ZDA.
Dejansko obstajajo resni znaki, da je Podemos res naklonjen politični konsolidaciji Evropske unije, ki je po mojem mnenju in mnenju mnogih analitikov podaljšek hegemonije ZDA. V njegovem 36-stranskem programu pravzaprav ni niti namiga, da bi si Podemos morda želel izstop Španije iz EU. Pravzaprav, ravno nasprotno, vsako sklicevanje na zakonodajo in institucije EU je namenjeno predvsem njihovi uveljavitvi ali razširitvi. Čeprav pogosto izražajo željo po reformi EU, največkrat pozabijo omeniti, kako premostiti institucionalni zastoj, v katerem se je znašla EU in njenih 28 držav članic.
Poleg tega, kot sem omenil v prejšnjem prispevku, Podemos dejansko podpira neodvisnost tako Katalonije kot Baskovske regije v Španiji. Njen vodja Pablo Iglesias lahko v časopisih trdi drugače, toda ko nekdo prebere celoten intervju, običajno pove ravno nasprotno in izjavi, da je njegova stranka naklonjena samoodločbi, kar pomeni, da bi se morali Katalonci in Baski odločiti, ali želijo ali ne neodvisnost. Tudi dejstvo, da je Podemos sodeloval na demonstracijah za neodvisnost v Cataloniji in Baskiji, kaže, da podpirajo odcepitev.
Zdi se, da ti in številni drugi znaki pravzaprav kažejo, da Podemos podpira regionalizacijo Španije in morda Evrope, kar je projekt, ki so si ga ZDA in drugi močni lobiji že dolgo želeli.
Kaj pa ustanovitev evropske vojske? Kje je Podemos v tem pogledu?
Zdaj je to bolj zapleteno vprašanje. Podemos namreč v svojem 36-stranskem programu napoveduje, da želi referendum, na katerem bi se Španci odločili, ali želijo izstopiti iz Nata, s čimer pušča vtis, da želijo Španijo osvoboditi od poveljstva Nata (torej ZDA) in ne sodelovati v tuje intervencije, ki služijo samo tako imenovanim »interesom ZDA«. Vendar drug pogled na to ponuja drugačno perspektivo.
Dejansko, ko sem se pripravljal na pisanje tega bloga o drugi temi, sem po naključju na španski televiziji zasledil nekaj, kar je takoj pritegnilo mojo pozornost in me spodbudilo, naj še enkrat pišem o Podemosu.
V pogovorni oddaji Las mañanas de la Cuatro je Juan Carlos Monedero iz Podemosa – velja za #2 v stranki – prosili za komentar kratke reportaže na temo korupcije v vojski. Poročilo je govorilo o mladem poročniku, ki mu grozi zapor zaradi objave knjige, ki je razkrila visoko stopnjo korupcije v španski vojski. Monederov komentar je bil: "...sodobna vojska evropske unije bi moral poslušati mlade, kot je on."
Dejansko je ta izjava precej zanimiva in zelo razkrivajoča. Prav tako se zdi, da bolj ustreza duhu in viziji Podemosa, ki se kaže skozi njihov politični program in njihove intervjuje. Glede na njihovo kritiko in analizo je narobe predvsem to, da so Španija in njene politične institucije v bistvu gnile od korupcije. Lahko bi rekli, da v tej državi ni težko obravnavati primera. Pravzaprav njen voditelj Pablo Iglesias slavno označuje politično elito kot »kasto«, kar je na nek način postalo njegova »ulovna fraza«. Vendar, kar je morda še pomembneje, glede na to diagnozo je EU lahko in bi morala biti instrument družbenega napredka, ki v celoti prevlada nad špansko politiko. Prav tako bi zlahka trdili, da se zdi, da je njihovo mnenje, da je treba nacionalne države – Francijo, Španijo, Italijo, Združeno kraljestvo itd. – razstaviti – ali vsaj zmanjšati na minimum – in avtonomne regije (Baskija, Catalogne, Bretanja, Korzika, Škotska itd.), pa tudi institucije EU je treba okrepiti.
Zdaj nobeden od teh predpisov ni eksplicitno naveden, vendar je to edina razlaga, ki ostane, ko beremo in poslušamo, kaj sta Podemos in njegovo vodstvo doslej ustvarila.
Na primer, Podemos v svojem programu navaja, da želi "...zmanjšati vojaške izdatke". To je očitno treba razlagati samo kot zmanjšanje vojaških izdatkov v Španiji. Nič pa ni govora o zmanjšanju vojaških izdatkov v EU.
Skratka, težko je zares zagotovo vedeti, kje stoji Podemos glede političnih institucij EU, glede evra ali glede vojske EU. Dejansko je o teh temah le malo izrecno povedanega, razen nejasnih izjav. Jasno pa je, da njeno vodstvo nacionalne suverenosti ne vidi kot vprašanje, ki bi ga bilo vredno braniti, in jasno je tudi, da sovpada z – ne tako tajnim – programom institucij EU, močnih lobijev in hegemonov ZDA.
Ob tem bi se lahko kdo vprašal: kaj je narobe z vojsko EU?
Vojska EU pomeni skupno obrambno in varnostno politiko v Evropski uniji. To na primer pomeni, da Francija ne bi imela več lastne »obrambe« (beseda, ki se pogosto uporablja za opis agresije). To pomeni, da bi države, kot sta Italija ali Portugalska, v vojaškem podvigu sledile vsaki drugi evropski državi, ne glede na lastne interese. To pomeni, da če bi se Španija znašla v položaju, ko vojaško posreduje proti enemu od svojih trgovinskih partnerjev, v praksi glede tega ne bi mogla narediti veliko.
Kdo bi zdaj vodil tako obrambno in varnostno politiko?
Skupna varnostna in obrambna politika (SVOP) je predmet člena 42 Lizbonske pogodbe. Jasno navaja, kako si mora EU prizadevati za izgradnjo skupne varnostne in obrambne politike do te mere – čeprav to ni izrecno navedeno – da bo imela lastno vojsko. To bi pomenilo, da bi nastala evropska vojska, ki bi nadomestila nacionalne vojske.
Pravzaprav se zdi, da trenutni dogodki potrjujejo to mnenje. Dejstvo, da vsaka država v EU razpusti svojo vojsko, je lahko dokaz, da države članice EU rade volje sodelujejo pri uresničevanju tega skupnega obrambnega in varnostnega projekta.
Poleg tega člen 42 omenja, kako: „Politika Unije (…) spoštuje obveznosti nekaterih držav članic, ki vidijo svojo skupno obrambo v Organizaciji Severnoatlantske pogodbe (NATO), (…) in je združljiva s skupno varnostno in obrambno politiko, vzpostavljeno v tem okviru.
Ta zelo pomemben člen pomeni, v tem precej zapletenem žargonu – običajna značilnost v dolgočasnem svetu prava EU –, da bo SVOP pod poveljstvom Nata za države, ki so del Nata. Ker vemo, da je večina držav v EU del Nata – kar je praktično predpogoj za članstvo v EU (glej Ukrajino) – je zdaj jasno, da je biti naklonjen vojski EU, z drugimi besedami, biti naklonjen skupni varnosti. in obrambno politiko, je enako biti pod poveljstvom generalov ameriške vojske in enako slediti zunanji politiki ZDA.
Evropska vojska pod poveljstvom Nata bi pomenila, da veto Francije v Varnostnem svetu ZN leta 2003 proti ameriški vojaški ofenzivi v Iraku ne bi bil več mogoč. To pomeni, da bi institucionalizirali svojo podrejenost ZDA, kar bi onemogočilo neodvisno delovanje v zvezi z Latinsko Ameriko ali glede okupacije Palestine.
Ko EU podpre odločitev, sprejeto v Washingtonu, da sankcionira Rusijo v mračni aferi z letali MH-17, kar je v očitnem nasprotju z interesi večine držav članic EU, moramo videti, da je to člen 42 v akciji. Ne gre za nič drugega kot za izvajanje agresivne politike ZDA proti Rusiji proti lastnim interesom EU.
Ali ni ravno nacionalizem tisto, kar vodi v globalne vojne in ali ni EU najboljši način za njihovo preprečevanje?
Nazadnje, kar je morda še pomembneje, bi bilo zaklepanje vsake države v EU v tako veliko vojaško zavezništvo v nasprotju z vsem, kar nas je morda naučila zgodovina.
Letos namreč mineva 100 let od začetka prve svetovne vojne. Čeprav je ta dogodek postal priložnost za vodstvo EU, da organizira propagandno kampanjo v prid EU in proti nacionalizmu, nas bežen pogled v zgodovino uči drugače.
Ne da bi bili preveč natančni, večina zgodovinarjev se strinja, da je eden od glavnih dejavnikov, ki so poleti 1914 pripeljali do stopnjevanja regionalnega konflikta med Avstrijo in Srbijo do svetovne vojne – 9 milijonov življenj – dejstvo, da so vsi vpletene države so se prej zaklenile v vojaško zavezništvo, ki je sprožilo neustavljiv domino učinek. Ravno nasprotno od tega, kar pravi EU propaganda.
Pravzaprav bi »nacionalistična emancipacija«, razumljena kot ohranitev suverenosti vsake države članice v EU, verjetno morala biti prednostna naloga levice, saj bi se približala takšni družbeni spremembi, kot si jo želimo. To so težke odločitve, ki jih morajo sprejeti levičarska gibanja, ki jim je resnično mar za resnične družbene spremembe. Strategija, ki ne bi upoštevala geopolitičnega konteksta posamezne regije, iz katere govori, ima le malo možnosti, da bi kaj dosegla, tako kot šahist, ki bi sledil načrtu igre ne glede na nasprotnikove poteze.
Strateški premisleki za levico
Skratka, še vedno ni jasno, kaj Podemos v resnici predstavlja. Ali se bodo razvili v pravo participativno gibanje ali pa ne predstavljajo dejanske grožnje oblasti, je še prezgodaj reči z gotovostjo. Pomembno je, da ostanemo kritični do Podemosa in vedno ne pozabimo postaviti njihovih političnih stališč v širši kontekst.
Poleg tega zunaj okvira strankarske politike to vprašanje vojske EU odpira vprašanja, ki bi lahko vplivala na našo strategijo kratkoročno ali srednjeročno.
Pomembna je potreba po razumevanju levice, da suverenost ne vodi samodejno v nori nacionalizem niti v fašizem. Fašizem in militaristični nacionalizem, kakršnega vidimo v zgodovinskih knjigah ali v nekaterih militarističnih družbah danes, je treba obvladovati od znotraj, ne pa z gradnjo nadnacionalnih entitet, ki preglasijo nacionalne institucije. Prepustiti svojo suverenost nadnacionalnim institucijam, kot sta EU ali Nato, bi bilo podobno, kot da bi bolniku odrezali nogo, da bi pozdravili vraščen noht.
Noben posameznik, nobena skupina ljudi, noben genij, noben nori znanstvenik in noben pogumen politik, ženska ali moški ne more nikoli uresničiti niti najboljših zamisli, če nima nekega nadzora nad svojimi najosnovnejšimi vzvodi: denarno, fiskalno, obrambno in trgovinsko politiko. Sicer pa se nima smisla prepirati, kam iti, ko nekdo drug vozi avtobus.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate