Priznanje predsednika Busha konec oktobra, da bi primerjava med ramadanskim napadom v Iraku in ofenzivo Tet v Vietnamu "lahko bila prava" je postavilo v središče razprave med Irakom in Vietnamom.
Ta razprava med drugim nakazuje, da demokracije običajno izgubljajo vojne z dobro odločnimi odporniškimi gibanji, ker se demokracije vzdržijo neomejene uporabe nasilja.
Trditi, da bi demokracije, če bi le lahko uporabile več nasilja, odpravile ves odpor proti njihovemu projektu nadvlade in izkoriščanja drugih ljudstev, je samopravično kratkovidno stališče.
To stališče in njemu podobni pogledi, ki sestavljajo iraško-vietnamsko razpravo, le malo pomagajo pri razblinjanju samoprevar. To je zato, ker bodisi temeljijo na napačni analizi ali pa se osredotočajo na površinske strateške podobnosti ali razlike, medtem ko posvečajo malo ali nič pozornosti temeljnim realnostim Vietnama in Iraka.
Na primer, najbolj očitne podobnosti med Vietnamom in Irakom so tako rekoč popolnoma odsotne iz razprave. Prva od teh manjkajočih očitnih podobnosti je ta, da sta se obe vojni začeli na podlagi očitne laži.
Že nekaj časa je znano in potrjeno z razkritji novembra lani, da je Agencija za nacionalno varnost “namerno ponarejala obveščevalne podatke, da bi bilo videti, kot da je Severni Vietnam napadel ameriške rušilce v Tonkinškem zalivu.†(Demokracija). Zdaj, 21. novembra 2005)
Prevaro je uporabil predsednik Johnson, da je odredil napade na Severni Vietnam in da je kongres sprejel resolucijo o Tonkinškem zalivu iz leta 1964, ki je Johnsonu dala pravno pooblastilo za stopnjevanje vojne v Vietnamu.
Nacionalni arhiv je prav tako novembra 2005 objavil dokumente, ki so potrdili, kako se je nekdanji predsednik Nixon namenoma odločil zavajati ameriško javnost glede svoje odločitve, da leta 1970 'skrivno' napade Kambodžo.
Za vojno v Iraku je prav tako že nekaj časa znano, da je Busheva administracija izkrivljala obveščevalne podatke, da bi zavedla ameriško javnost, da bi podprla njeno vnaprej načrtovano vojno proti Iraku.
To je nedavno ponovno potrdilo še eno poročilo senatnega odbora, objavljeno 8. septembra letos. Poročilo je zaključilo, da "povojne ugotovitve ne podpirajo poročila obveščevalne skupnosti iz leta 2002, da je Irak obnovil svoj jedrski program, da je imel biološko orožje ali da je kdaj razvil mobilne naprave za proizvodnjo bioloških bojnih sredstev."
Demokratski senator Carl Levin je dejal, da je poročilo "uničujoča obtožnica nepopustljivih, zavajajočih in zavajajočih poskusov administracije Busha in Cheneyja", da poveže Sadama Huseina z Al Kaido. (NYT, 8. september 06.
Druga najbolj očitna podobnost med Vietnamom in Irakom je v splošnih linijah racionalizacije, ki se v obeh primerih sklicuje na opravičevanje vojne.
V obeh primerih je bila racionalizacija kratkovidna trditev, da če se vojna ne prenese na sovražnikova ozemlja, se bo na koncu morala bojevati na ameriških tleh. Če bi enemu od ameriških zaveznikov - ne glede na to, kako pokvarjen in morilski - dopustili, da pade, bi vsi drugi ameriški zavezniki padli kot domine.
Predsednik Johnson je v šestdesetih letih 1960. stoletja o razlogu, zakaj se je morala Amerika boriti v Vietnamu tako daleč od doma, rekel nekaj v smislu, da če bi moč prevladala nad pravico, bi oni, kar pomeni nešteto množic revnih ljudi po vsem svetu, prišli in vzeli, kar imamo.
Obrambni minister Donald Ramsfeld je avgusta letos uporabil srhljivo podobno racionalizacijo, ko je senatnemu odboru za oborožene sile rekel: »Če bi prezgodaj zapustili Irak, bi nam sovražnik rekel, naj zapustimo Afganistan in se nato umaknemo z Bližnjega vzhoda. In če bi zapustili Bližnji vzhod, bi nam in vsem tistim, ki ne delijo njihove militantne ideologije, ukazali, naj zapustimo, kot jim pravijo, okupirane muslimanske dežele od Španije do Filipinov.« In na koncu je opozoril, Amerika se bo prisiljena "postaviti bližje domu."
Tretjič, najbolj dosledno odsotna značilnost iraško-vietnamske razprave je preprosta resnica, da ljudje neizogibno nasprotujejo tistim, ki si jih želijo podrediti, okupirati in nadzirati. Sodobnim imperialistom bi moralo biti jasno, da je, ko je predsednik Wilson zapovedal imperialna pooblastila v prvi svetovni vojni, ljudi mogoče upravljati le z njihovim lastnim soglasjem.
Iraško-vietnamska razprava nakazuje, da je iraški upor v bistvu sektaška državljanska vojna, ki ni motivirana z nasprotovanjem okupatorju. To zmotno ugotovitev krepijo tudi korporativni mediji.
Vendar pa dejstva kažejo drugače. Robert Pape je na primer v svoji študiji samomorilskih bombnih napadov od leta 1980 do 2003 ugotovil, da so bili skoraj vsi samomorilski napadi v tem obdobju, vključno s tistimi v Iraku, motivirani predvsem z nacionalizmom in izvedeni proti okupatorjem ali tistim, ki jih podpirajo. (Jeffry Records v Parameters, zima 2005-06)
Poleg tega ameriška vojaška analiza 1,666 bomb, ki so eksplodirale julija 2006, kaže, da jih je bilo 70 odstotkov usmerjenih proti okupacijskim silam pod vodstvom Amerike, je povedal tiskovni predstavnik vojaškega poveljstva v Bagdadu. Dvajset odstotkov jih je bilo usmerjenih proti iraškim varnostnim silam, 10 odstotkov pa je zadelo civiliste. (NYT, avgust 17.06)
Tako na ravni oblikovanja politike kot tudi na ravni analize politike samopravičnost in samoprevara ovirata realistično oceno vzrokov za neuspeh demokracij, da bi ukrotile dobro določena in med ljudmi podprta odporniška gibanja. To po drugi strani preprečuje realistično oceno nesmiselnosti nasilnih poskusov podrejanja, prevlade in izkoriščanja ljudi.
Nazadnje, priznanje krhkosti demokratičnih sistemov in lahkote, s katero lahko izvoljeni uradniki zavajajo svoje narode, preusmerjajo vire za ozko opredeljene interese in načrtujejo soglasje za nepotrebne in nepravične vojne, je nujno potrebno, če naj se demokracija reši iz njenega zlorabe in civilizirano mednarodno vedenje, zaščiteno pred svojimi kršitelji. To je odgovornost državljanov.
Adel Safty je ugledni gostujoči profesor na Sibirski akademiji za javno upravo v Rusiji. V New Yorku je izšla njegova zadnja knjiga Leadership and Democracy.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate