Bili eden, ki bi napisal predvolilno analizo v slavnih časih Grčije ancien režim, bi bilo verjetno treba predstaviti in analizirati politična stališča glavnih konkurenčnih strank. Pa vendar je to ena najbolj zastarelih stvari, ki bi jih človek morda želel storiti, če namerava povedati kaj koristnega o Grčiji danes. Pravzaprav nihče ne pričakuje, da se bo iz tradicionalnih televizijskih razprav med politiki naučil kaj novega (brez dvoma je treba to razočaranje obravnavati kot enega od pozitivnih rezultatov "krize"). Žal, upanja glede izida volitev je še veliko.
Stari anarhistični slogan, ki je navdihnil naslov tega članka, je v Grčiji postal nujno aktualen. Njegovo drzno sporočilo, pobarvano s črnimi in rdečimi črkami na naključnih stenah po vsej urbani pokrajini, je v zaskrbljujočem kontrastu s praznimi izjavami govorečih glav, ki zdaj kandidirajo na volitvah.
Najbolj pronicljivi in navdihujoči citati o politični situaciji v Grčiji so dolgo časa popolnoma zasenčili manifeste tehnokratov in poročila novinarjev. Upanje in spoznanja, vzdržljivost in kritičnost bodo bolj verjetno izraženi z rdečimi in črnimi grafiti kot z govori strokovnjakov.
»Grška kriza« je imela doslej najmanj dva stranska učinka: pokazala je, da uradna politika nima nobene vizije in da mainstream novinarstvo nima sramu.
Dvomljivo je, ali je v burni zgodovini države po drugi svetovni vojni še kdaj bil trenutek, v katerem je skrbno izdelan (in brutalno branjen) konsenz – ki ga apologeti kapitalizma evfemistično imenujejo demokracija – utrpel toliko izgube obraza zaradi notranjih in zunanje vladajoče elite.
V ironičnem zasuku zgodovine se »demokracija« dan za dnem sesuva v svoji zibelki, da bi se razkrila kot krvoločna kakofonija izkoriščanja, zatiranja in nečlovečnosti.
Takole je danes videti demokracija v kraju svojega rojstva:
Zločinske neonacistične skupine izvajajo morilske pogrome nad priseljenci – ki so jih pregnali z domov zaradi imperialističnih vojn na Bližnjem vzhodu in v podsaharski Afriki – s čimer izostrijo svoje bojne sposobnosti na telesih najbolj ranljivih in se učinkovito pripravijo na prihajajoči napad. o domačem odporniškem gibanju.
Kriptorasistične in k nasilju nagnjene oborožene tolpe – oz dni in delta policijske ekipe na motorjih – tavajo po ulicah večjih mest, pretepanje novinarjev ter nadlegovanje in aretacije tistih, ki se zdijo "sumljivi" ali "uporniški".
Krivi politiki iz obeh večjih strank (konservativna/neoliberalna Nova demokracija in socialdemokratski/neoliberalni PASOK) se pred razjarjenim ljudstvom skrivajo za obzidjem zastraženih palač in zbujajo scenarije sodnega dne, če si jih državljani ne upajo izglasovati nazaj na položaj.
Neizvoljeni bankirji in EU-tehnokrati dejansko vodijo predstavo in se za prihodnje generacije odločijo, da bodo razprodali najpomembnejše premoženje države in potopili prebivalstvo v revščino in bedo brez primere.
Nesramni novinarji se skrivajo za smešnimi televizijskimi lažmi in nekvalificiranimi grožnjami ter objokujejo kot psihiatrične primere tiste šolske učitelje, ki so bili, kot posnemanje Mohameda Bouazizija, pripravljeni tvegati svoja življenja v političnem protestu.
Sredi tega ozračja vseprisotnega fizičnega in strukturnega nasilja, strahu in brezupa, ki ga povzročajo elite in njihovi zastopniki, stari anarhistični slogan ne predstavlja le najnatančnejšega opisa situacije v kraju, ki je bil prej znan kot Grška republika, ampak tudi edini pot naprej: boj proti varčevanju in hinavščini bi se moral voditi ne le na dan volitev, ampak vsak dan.
Weimar ponovno naložen: Strah o "dveh skrajnostih".
In res veliko ljudi počne natanko to: vsakodnevno se organizira za boj proti rasizmu in varčevanju. »Kriza« je razkrila ustvarjalni potencial velikega dela grškega prebivalstva. Nobenega dvoma ni, da je Grčija danes na čelu svetovnega upora proti kapitalizmu. Ustvarjalnost in vztrajnost odporniškega gibanja navdihujeta boje ljudi po vsej celini. Straši pa tudi elite – po vsem svetu.
Politika v Grčiji je presegla tako meje države kot tudi začasnost našega časa. V današnji Grčiji je mogoče videti prihodnost jutrišnje Evrope. Argumenti o lenih Grkih in skorumpiranih državnih uslužbencih so že postali anahroni vis-a-vis širjenje krize v doslej vzorčne primere, kot so Portugalska, Italija, Španija in Francija.
Tisti, ki resnično želijo videti celotno sliko, dobro vedo, da je problem v kapitalizmu in ne v narodovi kulturi.
Glede na ta razvoj dogodkov je bila strategija elite za ohranjanje konsenza ponovno prilagojena. Po neuspehu rasističnih argumentov o kulturi in korupciji se je pojavil nov šibolet – družba ubogih in nemočnih: priseljenci, prostitutke in revni. Strategija je dobro zasnovana. Sprva je "drugi" definiran kot polemika in grožnja, nato pa so tisti, ki okoli njega zavzamejo radikalna stališča, označeni kot kolateralna grožnja. Tako tisti, ki so pripravljeni braniti »drugega« kot tisti, ki ga želijo iztrebiti, so označeni kot »skrajneži«.
»Socialistični« ministri koalicijske vlade označujejo begunce in prostitutke za »higienske tiktakajoče bombe«, pri čemer si prostodušno izposojajo iz rasističnih zahodnih psevdoznanstvenih diskurzov o nezahodnih grožnjah. Potem, ko so v preteklih letih ustvarili propagandno mašinerijo proti priseljencem, so šokirani, ko vidijo, da skrajna desnica pridobiva vpliv na volilnih anketah. Popolni fanatiki, kakršni so, pa opozarjajo na vzpon obeh "ekstremov".
Toda vzpon skrajne desnice v anketah gre na roko vladajočim političnim elitam, ki lahko zdaj nanje kažejo s prstom in kričijo: "Pazite se skrajnosti." Vendar je to lažni alarm. Kriminalna združba, ki lahko kandidira na volitvah le zaradi stalnega policijskega varovanja, ne predstavlja realne grožnje sistemu. Skrajno desnico v Grčiji uporabljajo predvsem kot strašilo pred radikalno levico in možnostjo ljudskega upora. Vojna elit ni proti fašizmu – ali rasizmu. Navsezadnje je slednje njihov kruh že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Eksistencialna grožnja njihovemu režimu izhaja predvsem iz možnosti ljudske vstaje, ki bi, če bi bila levica res kos nalogi, že zdavnaj trajala.
¡Callate o despertaras la izquierda!
Urbani mit pravi, da je slogan podjetja Španski protestniki na Puerta del Sol spomladi 2011 podžgal iskrico za grški Tahrir – trg Sintagma: ¡Callate o despertaras a Grecia! ["Bodi tiho ali pa boš prebudil Grčijo"].
Slogan naj bi v Grkih prebudil ponos na proteste in državljansko nepokorščino. Ali je slogan res obstajal ali ne, je precej nepomembno. Resnično in pomembno pa je, da so španski protesti povzročili učinek domin v Grčiji, tako kot tunizijski protesti v Egiptu.
Podobne oblike protesta (stavke, pohodi, javni shodi, zasedbe javnih površin) pa se to pomlad – še niso – ponovile v enakem obsegu. Zdi se, da so pretirana državna represija, vsesplošna negotovost glede prihodnosti in nejasno upanje na spremembe na prihajajočih volitvah vzeli zrak iz jader ljudskih oblik odpora.
A če so se Grki lansko pomlad zbudili, je uradna levica v državi tista, ki še spi.
Zdi se, da nihče ne verjame bolj v možnost sprememb z volitvami kot dve glavni stranki antikapitalistične levice danes: Komunistična stranka (KKE) in Syriza, levičarsko zavezništvo radikalnih strank in nekdanjih evrokomunistov.
Medtem ko je večina protestnikov v državi že zdavnaj izgubila zaupanje v sistem vladavine, ki se evfemistično imenuje "demokracija", obe stranki ob vsaki priložnosti ponovita svojo vero v volilno skrinjico.
Medtem ko več sto tisoč ljudi obkroži parlament, da bi protestirali proti temu, kar se jim zdi ustavno državni udar s strani vladajoče elite obe stranki zadržujeta svoje poslance v parlamentu, s čimer učinkovito prispevata k preoblikovanju režima odkritega nasilja v "politični dialog".
Medtem ko so delavci in upokojenci po vsej državi prikrajšani za osnovna sredstva za preživetje, jih obe strani prosita za potrpežljivost in poskrbite, da ne bodo umrli do 6. maja.
Medtem ko fašistične skupine preganjati nemočne priseljence na prostem obe stranki mobilizirata svoje podpornike večinoma – če ne zgolj – za svojo volilno kampanjo.
Za obe stranki so volitve dobile skoraj milenistični izgled, nekaj podobnega drugemu prihodu: kaj če bodo volilne ankete neonacistični stranki Grčije (Zlata zora) pokazale pet ali šest odstotkov? Levica se ukvarja s proslavljanjem dvomestne številke v istih anketah.
Še enkrat je treba ponoviti: če bi volitve lahko spremenile stvari, bi bile nezakonite. Pravzaprav bi se to lahko zgodilo na tak ali drugačen način: člani politične elite so brez sramu predlagali preložitev volitev za nedoločen čas, medtem ko so evropski uradniki jasno nakazali, da če volivci ne izberejo ene od dveh velikih strank, bo država pahnjena v kaos, zaradi česar je vodja Sirize vložil pritožbo pri Evropski komisiji zaradi tujega vmešavanja v notranje zadeve države.
Ob vsem tem se zdi bistveno vprašati, ali:
-
Namesto priprave volilnega programa bi bilo bolj koristno oblikovati vsakdanje programe mobilizacije prebivalstva proti nasilju in bedi, ki jih vodita elita.
-
Namesto polemike s tistimi, ki masakrirajo "demokracijo" v parlamentu, bi bilo bolj učinkovito stopiti v vrsto tistih, ki obdajajo stavbo.
-
Namesto čakanja na izide volitev za opolnomočenje stranke bi bilo bolj ključno okrepiti lokalne odbore priseljencev in Grkov skupaj v boju proti skrajnim desničarskim skupinam
Namesto da gojimo iluzije o spremembah z volitvami, bi bilo bolj iskreno, če bi se hitro premaknili k postreprezentacijskemu sistemu neposredne demokracije.
Nikolas Kosmatopoulos je doktorski kandidat antropologije na Univerzi v Zürichu. Izvajal je terensko delo na področju strokovnega znanja o miru v Libanonu in Ženevi, zdaj pa je gostujoči znanstvenik na univerzi Columbia in CUNY.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate