Grčija je simbol današnje splošne krize nacionalnega zadolževanja. Od leta 2010 je država podvržena devetim različnim varčevalnim načrtom, od katerih je bil vsak zelo strog. Grki so se odzvali s štirinajstimi splošnimi stavkami. Kljub temu rešitev obstaja.
Grška dolžniška kriza je primer iz učbenikov in ponazarja popoln neuspeh neoliberalnih politik. Dejansko kljub posredovanju Evropske unije, Mednarodnega denarnega sklada in Evropske centralne banke (ECB), kljub uvedbi devetih skrajnih varčevalnih načrtov, ki vključujejo močno zvišanje davkov, vključno z DDV, dvig cen, znižanje plač ( na primer 32-odstotno znižanje minimalne plače!), pokojnine in dvig zakonske upokojitvene starosti, uničenje osnovnih javnih storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo, odprava socialnega varstva in privatizacija strateških sektorjev gospodarstva (pristanišča). , letališča, železnice, zemeljski plin, voda, bencin), je bilo prebivalstvo spravljeno na kolena.[1] Kljub vsemu pa je dolg danes večji, kot je bil pred posegom mednarodnih finančnih institucij leta 2010.[2]
Kljub temu bi se grški krizi lahko izognili. Dejansko bi bilo potrebno samo to, da bi Evropska centralna banka odobrila potrebna posojila neposredno Atenam po enaki obrestni meri, kot jo zaračunava pri posojanju zasebnim bankam, to je med 0 % in 1 %. To je nekaj, kar bi preprečilo kakršne koli špekulacije s strani zasebnih bank. Vendar Lizbonska pogodba, ki jo je pripravil Valéry Giscard d'Estaing, prepoveduje to možnost iz razlogov, ki jih je težko razumeti, če začnemo s predpostavko, da BCE deluje v interesu državljanov.[3]
Vendar pa člen 123 Lizbonske pogodbe določa, da „Omogočanje prekoračitve stanja na računu ali katera koli druga vrsta kredita pri Evropski centralni banki ali pri centralnih bankah držav članic (v nadaljnjem besedilu „nacionalne centralne banke“) v korist institucij Unije, organov, uradov ali agencij, centralnih vlad, regionalnih, lokalnih ali drugih javnih organov, drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic je prepovedano, kot tudi nakup neposredno od njih s strani Evropske centralne banke ali nacionalnih centralnih bank dolžniških instrumentov."[4]
Pravzaprav ECB neposredno služi interesom finančnega trga. Tako si zasebne banke pri ECB izposojajo po obrestnih merah od 0 do 1 %. Nato špekulirajo s tem dolgom tako, da isti denar posojajo Grčiji po obrestnih merah od 6 % do 18 %, s čimer poslabšajo dolžniško krizo, ki postane matematično neplačljiva. Poleg tega so se Atene zdaj znašle v položaju, ko se morajo zadolžiti zgolj za plačilo obresti na dolg.[5] Še huje, ECB proda svoje dolžniške vrednostne papirje nazaj Grčiji po visoki ceni, to je 100 % njihove vrednosti, čeprav jih je ECB kupila po 50 %. Tako špekulirajo o usodi naroda.
Iz teh razlogov je nujno, da se Evropska pogodba bistveno revidira, da bi ECB omogočili neposredno posojanje posameznim državam, s čimer bi se izognili špekulativnim napadom finančnih trgov na državni dolg, kot je bil primer Grčije, Irske, Španije , Portugalska in Italija, če naštejemo le nekatere.
Lekcije, ki se jih je treba naučiti iz nove Latinske Amerike
Evropa se mora veliko naučiti od nove Latinske Amerike, ki jo predstavljajo Brazilka Dilma Roussf, Venezuelec Hugo Chávez, Bolivijec Evo Morales, Cristina Kirchner iz Argentine in Ekvadorec Rafael Correa, tako v smislu boja proti mednarodnim financam kot tudi v zvezi s ponovno vzpostavitvijo suverenosti in nadzora nad narodna usoda. Vsi ti narodi so se odločili postaviti človeka v središče družbenega razvoja in se znebiti bremena dolgov tako, da so odpravili vpliv mednarodnih finančnih institucij, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka.
Ekvadorski predsednik Correa je pokazal pot. Dejansko mu je brez uporabe varčevalnih ukrepov uspelo znižati državni dolg Ekvadorja s 24 % na 11 % BDP. Ta dolg, ki so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sklenili diktatorski režimi, je v bistvu nelegitimen in spada v kategorijo, znano kot "snuden dolg".[6]
Koncept "smrdnega dolga", torej nelegitimno naloženega dolga, sega v leto 1898, ko so Združene države po svojem vojaškem posredovanju na Kubi enostransko preklicale dolg Havane do Madrida, ker je bil sklenjen v okviru nelegitimnega kolonialnega režima. .
Med letoma 1970 in 2007 je Ekvador plačal 172-kratnik zneska dolga, ki ga je nabral do leta 1970. Vendar pa je bil zaradi previsokih obrestnih mer, naloženih državi, skupni dolgovani znesek pomnožen s 53. Podobno je med letoma 1990 in 2007 Svetovna banka je Ekvadorju posodila 1.44 milijarde dolarjev, država pa je odplačala 2.51 milijarde dolarjev. Samo obresti na ta dolg so med letoma 1980 in 2005 predstavljale 50 % državnega proračuna, očitno v škodo vseh socialnih programov.[7]
Po prihodu na oblast leta 2007 je Correa znižal obresti na dolg na 25 % državnega proračuna in ustanovil komisijo za celovito revizijo javnega dolga, zadolženo za oceno legitimnosti dolga.[8] V svojem objavljenem poročilu je Komisija ugotovila, da je bil ekvadorski komercialni dolg nelegitimen. Novembra 2008 je predsednik Correa odredil začasno ustavitev plačila 70 % javnega dolga.
Kot logična posledica je dolg Ekvadorja izgubil 80 % svoje vrednosti na sekundarnem trgu. Quito je izkoristil priložnost in odkupil tri milijarde dolarjev lastnega dolga za 800 milijonov dolarjev in s tem prihranil sedem milijard dolarjev obresti, ki bi jih država sicer plačala do leta 2030.
Tako je Ekvador z eno samo mednarodno revizijo in brez stroškov zmanjšal svoj dolg za skoraj 10 milijard dolarjev. Javni dolg je padel s 25 % BDP v letu 2006 na 15 % BDP v letu 2010. Hkrati so se socialni izdatki (izobraževanje, zdravstvo, kultura itd.) povečali z 12 % na 25 %.[9]
Evropa bi bila modra, če bi sledila poti, ki jo je začrtala nova Latinska Amerika. Postalo je jasno, da problema javnega dolga nikoli ni mogoče rešiti z uporabo varčevalnih ukrepov. Te so neizogibno politično katastrofalne, socialno nepravične in ekonomsko neučinkovite. Valovi privatizacije v ključnih sektorjih nacionalnih gospodarstev in spodkopavanje težko pridobljenih socialnih pravic ne bodo rešili problema matematično neplačljivega dolga. Rešitev je kljub temu preprosta: Evropska centralna banka mora neposredno posojati državam po enaki obrestni meri, kot jo zaračunava zasebnim bankam, moč ustvarjanja denarja pa mora postati izključna pravica centralnih bank. Javni interes mora prevladati nad ozkim interesom zasebnih bank. Kdo v Evropi si bo upal posnemati novo Latinsko Ameriko in imel politični pogum izzivati svet mednarodnih financ?
Iz francoščine prevedel Larry R. Oberg
Docteur ès Etudes Ibériques et Latino-Américaines na Univerzi Paris Sorbonne-Paris IV, Salim Lamrani je pomožni profesor na Univerzi Paris Sorbonne-Paris IV in Univerzi Paris-Est Marne-la-Vallée. Je tudi novinar, specializiran za kubansko-ameriške odnose.
Njegova zadnja knjiga je État de siège. Les sanctions économiques des États-Unis contre Cuba, Pariz, Éditions Estrella, 2011 (prolog Wayne S. Smith in predgovor Paul Estrade).
[1] Le Figaro, « Grèce : les 10 nouvelles mesures de rigueur », 13. februar 2012.
[2] Comité pour l'Annulation de la Dette du Tiers monde (CADTM), « Le CADTM dénonce la campagne de désinformation sur la dette grecque et le plan de sauvetage des créanciers privés », 10. marec 2012. http://www.cadtm.org/Le-CADTM-denonce-la-campagne-de (spletno mesto ogledano 29. junija 2012).
[3] Le Monde Diplomatique, « Les Irlandais rejettent le Traité de Lisbonne », 13. junij 2009. http://www.monde-diplomatique.fr/carnet/2008-06-13-Les-Irlandais-rejettent-le-traite (spletno mesto ogledano 29. junija 2012).
[4] Lizbonska pogodba, 123. člen.
[5] Comité pour l'Annulation de la Dette du Tiers monde (CADTM), « Le CADTM dénonce la campagne de désinformation sur la dette grecque et le plan de sauvetage des créanciers privés », op. cit.
[6] Jean-Luc Mélenchon, « Comment l'Equateur s'est libéré de sa dette », http://www.jean-luc-melenchon.fr/arguments/comment-lequateur-sest-libere-de-la-dette/ spletno mesto ogledano 13. junija 2012).
[7] Prav tam.
[8] Comisión para la Auditoría Integral del Crédito Público, julij 2007.
[9] Guillaume Beaulande, "Equateur : le courage politique de dire non à la dette et au FMI", Place au Peuple 2012, December 14, 2011.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate