Kršitve človekovih pravic, zagrešene nad ženskami – največkrat s strani moških sorodnikov – v imenu »družinske časti« se imenujejo »zločini iz časti«. Vključujejo napade, mučenje, pohabljanje, posilstva, prisilne poroke, zaprtje doma in celo umore. Ta kazniva dejanja so namenjena »zaščiti družinske časti« s preprečevanjem in kaznovanjem žensk, ki kršijo norme skupnosti glede vedenja, zlasti spolnega vedenja. Ženske, ki so bile ugrabljene, aretirane ali posiljene, so pogosto obtožene, da so sramotile svoje družine, in so lahko tudi tarča »umorov iz časti«. Temeljni namen »zločinov iz časti« je ohranjanje moške moči v družinah in skupnostih z odrekanjem ženskam osnovnih — in mednarodno priznanih — pravic do samostojnega odločanja o vprašanjih, kot so poroka, ločitev ter ali in s kom seksati.
Islam včasih domneva, da so „zločini iz časti“ sankcionirani, saj se najpogosteje dogajajo na Bližnjem vzhodu. Toda medtem ko storilci »zločinov iz časti« pogosto navajajo versko utemeljitev za svoja dejanja, ti zločini ne temeljijo na nobenem verskem besedilu. »Zločini iz časti« izvirajo iz običajnega prava, ki je bilo pred islamom in krščanstvom. Zajemajo skupnosti, vere in države, vključno z Argentino, Bangladešem, Brazilijo, Ekvadorjem, Egiptom, Gvatemalo, Indijo, Iranom, Izraelom, Jordanijo, Libanonom, Pakistanom, Palestino, Perujem, Sirijo, Turčijo in Venezuelo.
V nekaterih državah so »zločini iz časti« prešli iz običajnega prava v formalne pravne sisteme in kazenske zakonike, ki so jih sprejeli evropski kolonialisti. V zahodni sodni praksi se »zločini iz časti« pogosto obravnavajo kot tako imenovani »zločini iz strasti«, saj obsodba ne temelji na zločinu, temveč na občutkih storilca. Na primer, leta 1999 je teksaški sodnik obsodil moškega na štiri mesece zapora zaradi umora svoje žene in ranjanja njenega ljubimca pred njunim 10-letnim otrokom.1 Tako kot pri »umoru iz časti« je bilo prešuštvo obravnavano kot olajševalna okoliščina v zadevi. Toda medtem ko individualistične družbe, kot je ameriška, večinoma locirajo čast v posamezniku, skupnosti, ki opravičujejo »umore iz časti«, locirajo čast v družini, plemenu ali klanu. »Umori iz časti« se zato pogosto izvajajo z javno podporo — včasih celo s strani tistih, ki so zaradi smrti ženske prizadeti.
Tako kot »zločin iz strasti« izraz »umor iz časti« sporoča perspektivo storilca in s tem nosi implicitno utemeljitev. Nekateri zagovorniki pravic žensk zato raje uporabljajo izraze "femicid", "umori zaradi sramote" ali "tako imenovani umori iz časti".
»Zločini iz časti« so priznana oblika nasilja nad ženskami v mednarodnem pravu človekovih pravic2, ki krši pravice žensk do življenja in varnosti osebe; svoboda pred mučenjem in krutim, nečloveškim in ponižujočim ravnanjem; ter pravica do enakosti pred zakonom in enakega varstva pred zakonom. »Zločini iz časti« tudi kršijo pravice, ki jih ženskam zagotavlja Konvencija ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), kot sta pravica do svobodne izbire zakonca in pravica do enakosti v zakonu. Splošno priporočilo št. 19 CEDAW opredeljuje nasilje na podlagi spola kot obliko diskriminacije žensk in se izrecno sklicuje na »zločine iz časti«. CEDAW zavezuje države, da zaščitijo ženske pred nasiljem na podlagi spola, vključno z nasiljem, ki ga zagrešijo družinski člani, ter da preprečijo, preiskujejo in kaznujejo dejanja nasilja nad ženskami. Konvencija tudi od držav zahteva, da diskvalificirajo »čast« kot pravno obrambo za dejanja nasilja nad ženskami. Deklaracija ZN o odpravi nasilja nad ženskami ponavlja te obveznosti in navaja, da bi morale "države obsoditi nasilje nad ženskami in se ne bi smele sklicevati na običaje, tradicije ali verske vidike, da bi se izognile svojim obveznostim v zvezi z njegovo odpravo" (4. člen).
Toda medtem ko mednarodno pravo poziva države, naj zaščitijo ženske, so države same pogosto vpletene v »zločine iz časti«. Na primer, iraška zakonodaja ne priznava "umora iz časti" kot umora. Namesto tega ponuja močno nižje kazni za posilstva, pohabljanje in ubijanje žensk na podlagi "časti". Še več, v mnogih skupnostih so lokalni ali plemenski voditelji, ki opravičujejo »zločine iz časti«, namesto vlade, prava avtoriteta. Na primer, v Pakistanu je bil "umor iz časti" razglašen za nezakonit zaradi prizadevanj za zagovorništvo žensk, vendar se zakon le redko izvaja.
»Zločini iz časti« so pogosto opisani kot starodavni in nespremenljivi vidik »kulture«. Kot vsako človeško vedenje imajo tudi »zločini iz časti« kulturno razsežnost, vendar tako kot kultura sama tudi »zločine iz časti« oblikujejo družbeni dejavniki, kot sta revščina in migracije, vladne politike in institucionalni diskurzi, ki se spreminjajo in se lahko spremenijo v načine, ki lahko bodisi pomagajo v boju proti "zločinom iz časti" bodisi jih spodbujajo.
Razmislite o Iraku, kjer so ukrepi ZDA povzročili močno povečanje "zločinov iz časti". ZDA so uničile iraško državo, zaradi česar so se ljudje bolj zanašali na konservativne plemenske oblasti pri reševanju sporov in doseganju "pravičnosti", vključno z "umori iz časti". Okupacija je opolnomočila skrajne socialne konservativce, ki so izkoristili tako vakuum moči, ki ga je ustvarila invazija, kot ozračje naraščajoče revščine, nasilja in negotovosti, da vsilijo reakcionarno družbeno agendo, vključno s podporo »zločinom iz časti«. Čeprav so ZDA kot okupacijska sila dolžne zaščititi človekove pravice Iračanov, vključno s preprečevanjem in pregonom »zločinov iz časti«, tega niso storile. Pravzaprav so ZDA leta 2003 v iraški upravni svet imenovale reakcionarne voditelje, ki opravičujejo »zločine iz časti«. Medtem so ZDA zavrnile zaščito ali podporo naprednim iraškim političnim strujam, ki se borijo proti »zločinom iz časti« (kot je partner MADRE, Organizacija za svobodo žensk v Iraku), ker tudi te ženske nasprotujejo ameriški okupaciji.
Od ameriškega bombardiranja Afganistana leta 2001 je Busheva administracija obudila otrplo kolonialno predstavo, da naj bi zahodna intervencija »rešila« muslimanske ženske iz njihovih zatiralskih družb. Malo muslimank verjame v to (linija je res namenjena ljudem v ZDA). Ženske v muslimanskih državah vedo, da je njihovo delo proti "zločinom iz časti" - in za pravice žensk na splošno - vedno spodkopavalo evropsko kolonializem in, v zadnjem času, posredovanje ZDA. To je zato, ker tuji vladarji raje vidijo konzervativne, represivne lokalne voditelje, za katere so »zločini iz časti« vidik statusa quo, ki ohranja njihovo oblast. Ti ljudje so se izkazali za zanesljive mlajše partnerje v projektu nadzora nad koloniziranimi in okupiranimi ljudstvi.
Dejstvo, da so ZDA pravice žensk uporabile kot zbirališče v svojih vojnah, se včasih uporablja za spodbujanje trditve, da so pravice žensk Bližnjemu vzhodu »tuje« in orodje zahodne dominacije. To trditev slišimo od konservativcev v muslimanskih državah, ki nasprotujejo pravicam žensk. To slišimo tudi od nekaterih v ZDA, ki jih skrbi, da zagovarjanje pravic žensk na Bližnjem vzhodu tem državam vsiljuje »ameriške vrednote«. Toda to stališče ignorira več kot stoletje političnega boja arabskih žensk, organiziranja, sodne prakse in štipendij, namenjenih zagotavljanju pravic v njihovih družbah.
Predpostavka, da so pravice žensk »zahodnjaška« skrb, ni le zgodovinsko neresnična, ampak je tudi pretirana. Navsezadnje so intelektualni temelji civilizacije - pisanje, matematika in znanost - "vzhodnjaki". So torej ta prizadevanja na Zahodu »tuja« in neprimerna? Človekove pravice, feminizem, literatura in znanost so vsi vidiki naše skupne človeške dediščine. Sumničavi bi morali biti vedno, ko se za nekoga reče, da »pripada« — ali ne pripada — določenemu ljudstvu, zlasti kadar se ta oznaka uporablja za vzdrževanje zlorabe struktur oblasti in odrekanje pravic ljudem.
Hkrati moramo priznati, da se v ZDA vse razprave o »zločinih iz časti« odvijajo v ozračju skrajne sovražnosti do muslimanskih držav; pogosto so te razprave le malo več kot rasistične kritike. Zato se morajo strategije proti »zločinom iz časti« boriti tudi proti protiarabskemu rasizmu in prepoznati načine, kako sta seksizem in rasizem vpoklicana v ameriško »vojno proti terorizmu«. Morda najpomembneje, boj proti »zločinom iz časti« zahteva poslušanje in podporo vodstvu žensk v muslimanskih državah – žensk, ki se borijo za pravice v svojih državah in za pravico svojih držav do svobode pred posredovanjem ZDA.
Opombe
1. www.atsnn.com/story/110018.html
2. »Položaj žensk v Iraku: Ocena položaja v Iraku De jure in De facto Skladnost z mednarodnimi pravnimi standardi,” Ameriška odvetniška zbornica Iraq Legal Development Project, julij 2005, str. 32.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate