Palestinske reševalne ekipe so bile nenehno tarča izraelske vojske. Eno mlado prostovoljko je spremenilo v samomorilskega napadalca. Peter Beaumont poroča iz Ramallaha
Ahlam Nasser je sedela v svojem reševalnem vozilu v mestu Ramallah na Zahodnem bregu, ko so odjeknili prvi streli, mešanica solzivca in gumijastih nabojev. Zgrbljena za vetrobranskim steklom je strmela predse, ko je prvi od reševalnih vozil odhitel po prvo žrtev dneva.
Imela je dober razlog, da se je počutila prestrašeno in depresivno. Na današnji dan pred enim tednom se je Ahlamova najboljša prijateljica v palestinskem Rdečem polmesecu, ženska, s katero je delila reševalno vozilo, razstrelila na ulici Jaffa v Zahodnem Jeruzalemu in pri tem ubila 81-letnega mimoidočega in ranila več kot 100 ljudi.
Wafa Idrees, 28, prva samomorilska bombnica v Palestini, je svojim prijateljem in družini povedala, da jo je preganjalo to, kar je videla kot prostovoljka Rdečega polmeseca v Ramali – smrti in poškodbe, ki jim je bila prisotna. Zdaj Wafe ni več, njeni prijatelji pa lahko nadaljujejo.
Ko je Nasser čakal, da ga pokličejo, je prvo reševalno vozilo odhitelo do 'točke spopadov' pred štabom Jaserja Arafata – mesta, kjer se fantje, ki mečejo kamenje, postavijo v vrsto 50 metrov stran od tankov in ostrostrelcev.
Najstnika je v nogo zadela plastificirana jeklena kroglica. Sledimo reševalnemu vozilu v teku. Fotografa opazovalca Bryana McBurneyja zadene eden od kroglic v lasišče, ko stoji med nosili.
Izraelska vojska pravi, da ne cilja namerno na reševalne ekipe palestinskega Rdečega polmeseca. Vozniki, reševalci in prostovoljci, ki gredo vsak dan ven, imajo vse razloge, da mislijo drugače. V 16 mesecih intifade jih je bilo 122 ranjenih v izraelskem ognju po Gazi in Zahodnem bregu. Eden je bil ubit. Med poškodovanimi je Firaz Samara z iste reševalne postaje v Ramali kot Idrees. Pred desetimi dnevi ga je v nogo zadela mitraljeska krogla na spopadišču, kjer je zapustil vozilo, da bi pomagal ponesrečencu.
Nekaj ur pred spopadom sedimo v pisarni Mohameda Awada, direktorja urgentnih služb Rdečega polmeseca v Ramali. "Po tem, kar se je zgodilo z Wafo," nam pravi, "pričakujem več težav. Če sem iskren, pričakujem, da bodo še bolj ciljali na naša reševalna vozila.«
Ponovno nam pove zgodbo o Firazu Samari: kako je utrpel hude poškodbe arterij, živcev in tkiva.
"Propaganda, ki jo širijo, je, da je Wafa odšel v Jeruzalem z enim od naših reševalnih vozil. Ni res. Delala je le ob petkih, a jim je to izgovor, da pridejo za nami.«
Prosili so nas, naj osebja ne sprašujemo o Wafi, vendar Awad prostovoljno posreduje informacije. Vedel sem, da je pod stresom. Bila je razburjena in jezna zaradi tega, kar je videla. Govorila mi je o samomoru in o samomorilskih bombnih napadih. Zaradi načina, kako je govorila, sem mislil, da se šali.
»V šali bi rekel, da jo bomo rešili ali pa ji bomo morali napisati mrliško karto. Nikoli nisem verjel, da bo to storila. Toda prejšnjo nedeljo, ko sem na televiziji videl truplo bombnika, sem videl, da nosi zeleno srajco, kakršno je nosila ona. Ampak še vedno nisem mogel verjeti, da je to ona.«
Vodstvo Rdečega polmeseca se še predobro zaveda stresa, ki ga trpijo njihovo osebje in prostovoljci. Od julija v centru dela klinični psiholog Munir Musa, ki svetuje osebju. Toda v družbi, ki se ne počuti udobno odkrito govoriti o takih občutkih, je to, kot priznava Musa, težka naloga.
"Tukajšnji prostovoljci in osebje so videli grozljive stvari," pravi. „Psihološki učinek na te zelo mlade ljudi, ki evakuirajo mrtve in poškodovane, je lahko velik. V najhujših primerih odnašajo telesa, ki so dobesedno razdrobljena.
„Ena od naših prostovoljk je nedavno dajala prvo pomoč fantu, ki je bil ustreljen v glavo, in ugotovila, da drži njegove možgane v rokah. To jo je močno prizadelo. Motilo jo je, da ni mogla nič pomagati. Podoba se ji je vedno znova vračala.
Običajno simptomi, ki jih opažamo, izvirajo iz občutkov frustracije in brezupnosti, ki nastanejo zaradi dela, ko niste prepričani, ali bodo vojaki nasproti odprli ogenj. Naše osebje poroča, da jih je nenehno strah in zaskrbljenost, tudi ko so doma na varnem. Pritožujejo se zaradi nespečnosti in razdražljivosti ter nezmožnosti jesti. Če ne bi bilo dejstva, da se kriza nadaljuje, bi bili to simptomi posttravmatske stresne motnje.«
To je le en del razlage za grozljivko, ki jo je sprožil Idrees. Toda instinktivno čutite, da je to pomemben del. Da je načrt že imela v mislih, nakazujeta dva francoska fotografa, ki sta jo v preteklih mesecih ločeno srečala na reševalni postaji. Oba sta jo opisala kot tiho in zaprto, ki se ni hotela fotografirati.
Opozorjeni smo, da je Naserjeva še vedno v šoku zaradi smrti svojega prijatelja. Vprašamo jo, ali je njena prijateljica govorila o tem, kaj namerava narediti. Njene oči švigajo z ene strani na drugo, kot da se izogiba solzam. Končno odgovori: 'Ne.'
Sprašujemo, ali ji je Musa pristopil in ji ponudil svetovanje. Odgovorila je da, vendar da ga je zavrnila. "Bila je moja najboljša prijateljica," pravi, potem pa noče povedati ničesar več o Idreesu.
Toda ali čuti enako jezo kot Idrees?
"To je vplivalo na moje vsakdanje življenje," pravi. Od začetka intifade sem skoraj vsak dan videl kri, smrt in poškodbe. In ja, res me jezi na tiste, ki nam to delajo. Vsako sekundo čutim, da smo ogroženi in da bi nas lahko Izraelci kaznovali samo zato, ker delamo v ekipi reševalnih vozil.
"Prejšnji teden so bila naša vozila petkrat zadeta."
Prejšnji dan naju je našel na isti reševalni postaji, ko sva sedela v pisarni dr. Hossama Sharkawija. Bil je dan Idreesovega simboličnega pogreba. Izraelci še niso vrnili trupla. Ko sva govorila, se je nekaj mladih palestinskih moških s pogreba splazilo po hribu proti judovski naselbini v Psagotu, s pogledom na pisarne Rdečega polmeseca, in streljalo na Izraelce.
Prišel je tank in sosesko zasul z mitraljeznim ognjem, zaradi česar smo se morali na rokah in kolenih odplaziti iz Sharkawijeve pisarne in nadaljevati z zasliševanjem drugje.
'Wafina smrt povzroča veliko bolečino naši organizaciji,' je pojasnil Sharkawi, ko smo se namestili v varnejšo pisarno. "Nismo politična organizacija. Naš cilj je, kot poskušamo povedati Izraelcem, humanitaren.
"Vendar se soočamo z nenehnimi obtožbami Izraelcev. Pravijo, da v reševalnih vozilih prevažamo strelce ali prevažamo strelivo. To preprosto ni res in šli smo na Mednarodni odbor Rdečega križa, da bi jih prosili za dokaze ali podrobnosti. Ne morejo.'
To je problem za palestinski Rdeči polmesec, saj so bile obtožbe, da prevažajo strelce, uporabljene za opravičevanje streljanja na njihova reševalna vozila.
"V nedavnem primeru," pravi Sharkawi, "so izraelske obrambne sile obtožile eno od naših reševalnih vozil, da prevaža oboroženega moškega, in isto izjavo je izdal urad predsednika vlade." Ko smo dokazali, da ni res, se je IDF umaknila, ne pa Sharonova pisarna. Mediji torej domnevajo, da mora biti res.
Sharkawijeva lastna situacija je ilustracija odnosa do Rdečega polmeseca. Palestinec, rojen v tujini, vzgojen v Kanadi in izobražen na londonski City University, je prišel živet v Palestino s svojo družino in jo poslal nazaj v Kanado, ko je postalo prenevarno.
"Zaradi svojega porekla imam z Izraelci več skupnega kot kdorkoli drug. Nekateri moji najboljši prijatelji tukaj so Izraelci. Lahko bi uganili, da bi si za soseda želeli nekoga, kot sem jaz.«
Ne more dobiti delovnega dovoljenja. In tako pride s turistično vizo iz Kanade na delo, domov se vrača vsaka dva meseca.
Ko v petek odhajamo, se spomnim, kaj je rekel Ahlam Nasser. „Ko izvem, da je prišlo do kakršnih koli težav – streljanja ali granatiranja –, ne morem ostati stran. Moram priti. Rodil sem se, da pomagam.«
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate