12. julija se je Grčija ponižno in popolnoma vdala. Premier Alexis Tsipras, ki je obljubil, da se bo boril proti varčevalnim ukrepom, ki grške ljudi vodijo v propad, revščino in samomor, je izdal vse svoje obljube, zanikal voljo ljudstva, izraženo na referendumu 5. julija, in vodil grški parlament do sprejeti sporazum z narodovimi upniki celo slabše od vseh tistih, ki so že povzročili krčenje gospodarstva in ki so še dodatno opustili zadnje ostanke nacionalne suverenosti.
Da, Grčija se je brezpogojno predala, kot je bilo temeljito in zgovorno izraženo tukaj na CounterPunchu in drugod. Vendar se zdi, da eno ključno vprašanje ni bilo ustrezno odgovorjeno. Komu pravzaprav se je Grčija predala?
Pogost odgovor na to vprašanje je: Nemčija. Ubogi Grki so se predali arogantnim Nemcem. Ta tema je služila za obujanje protinemških čustev, ki so ostala iz druge svetovne vojne. Gospa Merkel je predstavljena kot brezsrčna zlobnica. Ena stvar je gotova: sovraštvo med Grčijo in Nemčijo, ki ga je vzbudila ta dolžniška katastrofa, je dokaz, da so "evropske sanje" o preoblikovanju zgodovinskih narodov Zahodne Evrope v eno samo bratsko federacijo po vzoru Združenih držav Amerike. totalni flop. Občutek pripadnosti enemu samemu narodu, vsi za enega in eden za vse, preprosto ne obstaja med ljudstvi, katerih jeziki, tradicije in običaji so tako različni kot tisti med Finci in Grki. Sprejetje skupne valute jih še zdaleč ni združilo, ampak jih je še bolj oddaljilo.
Toda ali so to katastrofo dejansko narekovali hudobni Nemci?
V resnici bi bilo veliko Nemcev, od desničarskega finančnega ministra Wolfganga Schaübla pa vse do nekdanjega vodje leve stranke Die Linke Oskarja Lafontaina, raje povsem drugačna rešitev: izstop Grčije iz evroobmočja. Schaüble je mislil na nemške finance, medtem ko je Lafontaine razmišljal o tem, kaj bi bilo najboljše za prebivalce Grčije – in Evrope kot celote.
Med tema skrajnostma bi lahko nemški kompromis preprečil ponižno predajo 12. julija z organiziranjem vrnitve Grčije k njeni nacionalni valuti, drahmi.
V času grškega referenduma bi večina vlad upnic Evropske unije raje videla, da bi Grčija zapustila evroobmočje.
Edina vlada, ki je zmagala nad grško predajo, je bila francoska vlada Françoisa Hollanda. Na pogajanjih v zadnjem trenutku je Francija zavzela stališče, da mora Grčija nujno ostati v evroobmočju, da bi "rešila Evropo". Francoski komentatorji so veseli, da se je Hollande "uprl Merklovi" in rešil tako sveto "francosko-nemški par" kot Evropsko unijo samo z vztrajanjem, da se Grčija drži trdne valute, ki jo ubija.
Ali torej lahko sklepamo, da se je Grčija predala Franciji?
Ne bodimo smešni. Francoski dolg je konkurenčen grškemu, seveda s to razliko, da ima Francija realno gospodarstvo. Francija ima za Nemčijo največji delež grškega dolga. Toda kljub temu Francijo sčasoma ogrožajo tudi pravila evroobmočja, ki južnoevropskim državam članicam nalagajo dolžniško služnost. Francija ne more narekovati gospodarske politike Nemčiji.
In ta ugotovitev nas pripelje do dejavnika, ki je bil v primeru Grčije spregledan: razmerja sil znotraj »transatlantske skupnosti« in njene vojaške veje, Nata.
Združene države so bile med to krizo razmeroma diskretne, vendar je volja Washingtona znana. Grčija mora zaradi geopolitičnih razlogov ostati tesno v Evropski uniji. Samo poglejte, kje je Grčija in kaj je: pravoslavna krščanska država s tradicionalno dobrimi odnosi z Rusijo, ki se nahaja na Sredozemskem morju, ne tako daleč od »Putinove Rusije«. Ne sme se dovoliti, da Grčija odplava. Pika.
Še eno vprašanje, ki je bilo popolnoma spregledano: ali je mogoče, da država članica Nata spremeni politiko na način, ki je v nasprotju z interesi ZDA? Ali se lahko svobodno premikate proti resnično prijateljskim odnosom z Rusijo? Grčija je bila v ne tako davni preteklosti priča vojaškemu udaru. Vojska Združenih držav pozorno spremlja poveljevanje in nadzor držav članic Nata.
Odkar je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy razveljavil strateško potezo generala de Gaulla za zagotovitev nacionalne neodvisnosti in vrnil Francijo pod poveljstvo Nata, se je Francija dejansko povezala z Washingtonom v obsegu brez primere. François Hollande je s svojo kratko predstavo "nasprotovanja gospe Merkel" v resnici izvajal politiko Victorie Nuland.
Evropska unija (vključno z Nemčijo) se bo še naprej borila s svojim »grškim problemom«, medtem ko bo Grčijo še naprej dušila Evropska unija.
Evropska predaja ZDA se je zgodila pred približno sedemdesetimi leti. Seveda so ga sprejeli kot osvoboditev, vendar se je spremenilo v trajno dominacijo. Preprosto je bilo ponovno potrjeno z grško predajo 12. julija 2015. In to predajo je izsilila vedno bolj hegemonistična ideologija antinacionalizma, še posebej močna na levici, ki meni, da je »nacionalizem« vir vsega zla, Evropska unija pa vir vsega dobrega, saj uničuje suverenost narodov. Ta ideologija je tako prevladujoča na levici, da si le malo levičarjev upa oporekati – in Syriza je bila levičarka natanko tako, saj je verjela v vrlino »pripadnosti Evropski uniji«, ne glede na bolečino in trpljenje, ki jih prinaša. Tako se Siriza sploh ni pripravljala na izstop iz evroobmočja, še manj pa na izstop iz Evropske unije.
Posledično si samo »desne« stranke upajo braniti nacionalno suverenost. Oziroma vsak, ki brani nacionalno suverenost, bo označen za "desničarja". Prelahko se pozablja, da brez nacionalne suverenosti ne more biti demokracije, ni izbire ljudi. Ker grška katastrofa sili vse več Evropejcev v resne dvome o politiki EU, se vse večja želja po ponovni uveljavitvi nacionalne suverenosti sooča z oviro levo-desnih stereotipov. Velik del evropske levice se vedno bolj znajde v protislovju med svojimi protinacionalističnimi "evropskimi sanjami" in uničenjem demokracije s strani finančne birokracije EU. Grška drama je uvodno dejanje dolgega in zmedenega evropskega konflikta.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate