Dobra novica z zasedenih ozemelj je, da je Hamas zmagal na volitvah. V nasprotju s tem, kar govori zbor narodnih ustrahovalcev – ki v en glas govorijo od Benjamina Netanjahuja do Amija Ayalona – bi lahko bila politična sprememba v Palestini dobra novica. Saj ne, da zmaga ekstremistične verske organizacije ni brez nevarnosti in težav in da bi bilo bolje sekularno, zmerno in nekoruptivno gibanje. Toda v njegovi odsotnosti je v zmagi Hamasa mogoče najti kar nekaj luči.
Prvič, to so zelo verodostojni rezultati, doseženi z volitvami, ki so bile spoštljivo demokratične, čeprav so potekale v najmanj demokratičnih okoliščinah, ki si jih lahko zamislimo, okupaciji. Kot ponavadi so nam naši strokovnjaki grozili z "anarhijo", Palestinci pa, kot ponavadi, teh pričakovanj niso izpolnili. Ni bilo streljanja in izgredov; palestinski narod je povedal svoje z občudovanja vrednim redom. Reklo je "ne" gibanju, ki mu ni prineslo nobenih dosežkov v pravičnem boju proti okupatorju, in "da" tistim, ki so se volivcem zdeli pogumnejši in čistih rok. Versko vprašanje je bilo ob strani: večina Palestincev, lahko rečemo, noče verske države; hočejo svobodno državo.
Drugič, tako Izraelci kot Palestinci se lahko iz rezultatov volitev naučijo pomembnih lekcij. Izraelci se morajo končno naučiti, da uporaba sile ne bo prinesla želenih rezultatov. Ravno nasprotno. V zadnjih letih, do tahadiyeha, zatišja, ni minil mesec, v katerem ne bi izvedeli za likvidacijo še enega »visokega« uradnika Hamasa. Od atentata do atentata se je gibanje le krepilo. Zaključek: Sila ni rešitev.
Palestinci se morajo tudi naučiti, da jih je do zmage pripeljala zmernost gibanja. Hamas ni zmagal zaradi terorističnih napadov, v veliki meri je zmagal kljub terorju. Zadnje mesece se je umirjala, menjavala kožo, pristajala na zatišje, ki je trajalo od novembra 2004. Med vsem tem je njena moč le še rasla. V nasprotju z razdrobljenim Fatahom, katerega glave nimajo nadzora nad dogajanjem na terenu, Hamas, ko hoče, ne sproži niti pištole igrače. Nekaj terorističnih napadov v zadnjih nekaj mesecih ni bilo delo nasilne in morilske skupine, ki smo jo poznali. To je pomembna lekcija. Samo Hamas se lahko resnično bori proti terorizmu. Vojna, ki jo je Izrael vodil proti terorizmu, z neštetimi atentati, rušenji, aretacijami in pridržanji, je bila veliko manj učinkovita kot ena razumna odločitev vodij Hamasa.
Še več je dobrih novic. To zmore samo desnica? Če je to stališče res, če le desničarji lahko prinesejo mir, kot je Ariel Sharon na naši strani, potem se zdaj soočamo z novo priložnostjo, ki je ne smemo zamuditi. Mirovni dogovor s Hamasom bo veliko bolj stabilen in uspešen od katerega koli sporazuma, ki ga podpišemo z PLO, če bi mu Hamas nasprotoval. Hamas lahko popusti tam, kjer si Fatah nikoli ne bi upal. V vsakem primeru pa Hamas, ki sestavlja vlado, ne bo Hamas, ki pošilja samomorilske napadalce. Tudi primerjava z mednarodnimi terorističnimi organizacijami je nesmiselna: Hamas je gibanje, ki se bori za omejene nacionalne cilje. Če bi Izrael dosegel skrajneže med svojimi sovražniki, potem bi morda lahko dosegel pravi dogovor, ki bi naredil konec tumorju okupacije in prekletstvu terorja.
V ta namen se morata obe strani, Izrael in Hamas, osvoboditi sloganov iz preteklosti. Tisti, ki postavljajo predpogoje, kot je razorožitev Hamasa, bodo zamudili priložnost. Nemogoče je pričakovati, da se bo Hamas razorožil, tako kot je nemogoče pričakovati, da bi se razorožil Izrael. V palestinskih očeh je Hamasovo orožje namenjeno boju proti okupaciji in, kot je dobro znano, okupacije še ni konec. Praktično in tudi moralno so oboroženi oboroženi, če so opremljeni z lansirniki F-16 ali Qassam. Če bi se Izrael zavezal, da bo prenehal ubijati Hamasove operativce, obstaja razlog za domnevo, da bi se Hamas vsaj za nekaj časa strinjal, da bo položil orožje. Meseci tahadiyeh so to dokazali, tudi ko Izrael ni prenehal z lastnim ognjem. V prihodnjih mesecih se bo tveganje terorističnih napadov še zmanjšalo: Gibanje, ki želi utrditi svoj režim in pridobiti mednarodno priznanje, se ne bo ukvarjalo s terorjem. Prav tako ne bo dovolil Islamskemu džihadu, da ukrade predstavo.
Zdaj je čas, da se obrnemo na Hamas, ki si obupno želi mednarodnega, zlasti ameriškega priznanja, in ve, da gre tako priznanje prek Izraela. Če bi bil Izrael prijazen do Hamasa, bi lahko imel koristi. Ne, da se bo Hamas kar naenkrat odrekel svojim ekstremističnim zahtevam in neuresničljivim sanjam, ampak jih bo znal, kot so že izjavili nekateri njegovi voditelji, pustiti ob strani, če bo to služilo njihovim interesom. Izrael, ki tako ali tako ni govoril z Jaserjem Arafatom ali Mahmudom Abasom, ima zdaj priložnost za presenečenje. Namesto da izgubljamo več let z zavračanjem, na koncu katerega bomo v vsakem primeru sedli s Hamasom, se zdaj obrnimo na to ekstremistično skupino, ki je bila demokratično izvoljena. Izrael s takim pristopom nima česa izgubiti. Videli smo že dosežke roke, ki ubija in ruši, izkoreninja in zapira, videli smo že, kako se te politike izvajajo pred našimi očmi: Hamas je zmagal na volitvah.
Gideon Levy piše za Ha'aretz.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate