Globoka in dolgotrajna recesija v Portoriku je povzročila hudo dolžniško krizo. In kombinacija gospodarskega krčenja in ogromnih obveznosti ima za otok hude posledice.
Povsod v skupni državi Združenih držav se delovna mesta v zasebnem sektorju izgubljajo. Skupna zaposlenost v Portoriku je padla z 1.25 milijona delavcev v zadnjem četrtletju proračunskega leta 2007 na manj kot milijon skoraj desetletje pozneje. Brez zaposlitve se je veliko število Portoričanov (ki so državljani ZDA) izselilo. Toda kljub temu letu je stopnja brezposelnosti zdaj 12.4%. Brez zaposlitvenih možnosti je stopnja delovne udeležbe strmoglavila na 40 %, kar je dve tretjini ravni na celini ZDA. O tem 60% Portoriških otrok živi v revščini.
Dolg države Commonwealtha je očitno nevzdržen in njeno gospodarstvo si bo lahko opomoglo le, če bo dobilo nov začetek. Toda za razliko od ameriških občin Portoriko ni zaščiten z ameriškim stečajnim zakonikom. Dobro je znano, da decentralizirani pogajalski procesi za prestrukturiranje dolga pogosto vodijo do katastrofalnih rezultatov, pri čemer dosežena olajšava ne zadošča za ponovno vzpostavitev vzdržnosti dolga.
Zavedajoč se te realnosti, je Portoriko uveljavil svojo stečajno pravo, a ga je ameriško vrhovno sodišče razveljavilo, saj je otok de facto ameriška kolonija, zvezni stečajni zakonik pa dovoljuje le ameriškemu kongresu, da sprejme zakonodajo o stečaju na svojem ozemlju. Sčasoma je kongres ukrepal in sprejel OBEČAJ, zakon, ki naj bi bil zasnovan tako, da olajša prestrukturiranje dolgov in gospodarsko okrevanje. Kot odraz standardnega kolonialističnega pogleda, da koloniji ni mogoče zaupati, da bo sprejemala neodvisne odločitve, je bil ustanovljen dvostrankarski odbor za finančni nadzor in upravljanje za sprejemanje fiskalnih odločitev za Portoriko.
Toda PROMESA prinaša več težav kot rešitev. Pred kratkim je upravni odbor – ki očitno nima nobenega razumevanja osnovne ekonomije in demokratične odgovornosti, da bi lahko preveril svojo nesposobnost – objavljeno svoje zahteve za naslednje proračunsko leto. Upravni odbor je dejansko napovedal, da bodo njegovi predlogi recesijo v Portoriku spremenili v depresijo redkokje videne razsežnosti: 16.2-odstotno zmanjšanje BNP v naslednjem proračunskem letu (in nadaljnje znižanje leto zatem), kar je primerljivo z izkušnjo države, v katerih potekajo državljanske vojne, ali Venezuela, ki jo je prizadela kriza.
To je zato, ker načrt odbora daje prednost upnikom otoka. Samovoljno določa minimum, ki jim ga je treba kratkoročno izplačati, in sili vlado, da stori vse, kar je potrebno, da doseže ta cilj, tudi če to pomeni opustošenje lokalnega gospodarstva. Načrt dejansko zagotavlja socialno in gospodarsko katastrofo zaradi znatnih rezov v pokojninah, izobraževanju in zdravstvu.
Nenavadno je, da je načrt odbora površen, ko gre za njegovo osrednjo obveznost: oblikovanje načrta za prestrukturiranje dolga. To je kratkovidno, saj bo nadaljnje zatiranje gospodarstva spodbudilo spiralo dolga. Izgubili bodo tudi ameriški davkoplačevalci: plačali bodo stroške, ki jih prinaša večje izseljevanje. Dolgoročno bodo izgubili celo upniki. Predlagana pot ni samo nepoštena, ampak tudi neučinkovita in na koncu samouničujoča.
Tisti, ki zagovarjajo servisiranje dela neporavnanega dolga zdaj trdijo, da bi s tem pokazali, da Portoriko je pripravljeni plačati, kar bi posledično vzbudilo zaupanje upnikov in vlagateljev. Toda problem Portorika je pomanjkanje kapaciteta plačati, ne pomanjkanje pripravljenosti. Edini način, kako lahko Commonwealth spodbudi zaupanje, je obnovitev gospodarske rasti.
Načrt sicer vključuje razumne pozive k izboljšanju pobiranja davkov in učinkovitosti državne porabe. Toda, čeprav so potrebni, takšni ukrepi ne bodo rešili krize.
Odbor zamenjuje učinkovitost z varčevanjem. In čeprav bi bilo lepo, če bi lahko čudežno dosegli povečanje produktivnosti, resnične težave otoka zahtevajo ne toliko reforme na strani ponudbe kot povečano povpraševanje. Portoriko je v režimu omejenega povpraševanja, kar dokazuje znatna podraba njegovih proizvodnih dejavnikov. Načrt odbora izrazito zaostruje ta problem, ne da bi se zavedal, da to počne.
V režimu omejenega povpraševanja nedavni ukrepi za povečanje prožnosti trga dela – in s tem olajšanje zniževanja plač s strani delodajalcev – ne bodo povzročili hitrejše rasti. Ravno nasprotno, nižje plače bodo povzročile manjšo porabo, poslabšale depresijo in še povečale verjetnost priseljevanja v ZDA, kjer so plače bistveno višje.
Zaveza k ponovni vzpostavitvi gospodarske rasti bi morala biti središče vsakega predloga za prestrukturiranje – ali katerega koli izvedljivega fiskalnega načrta – za Portoriko. Ta zaveza se mora začeti z znatnim odpisom dolga, pa tudi s kratkoročnim moratorijem na vsa plačila dolga. Toda to ne bo dovolj: tudi če Portoriko kratkoročno ne plača dolga, njegov primarni primanjkljaj pomeni, da bo še vedno moral sprejeti ukrepe, ki bi zmanjšali gospodarsko aktivnost.
Zato bi moral načrt prestrukturiranja vključevati še tretji element: klavzulo o posojilih v zamudi, ki bi Portoriku s tem, ko bi novi dolg postal starejši od starega, omogočila, da dobi sveže kredite zdaj, ko jih najbolj potrebuje. To bi ustvarilo prostor, ki ga oblasti potrebujejo za izvajanje makroekonomskih politik, ki vodijo k okrevanju.
Odbor PROMESA naj bi začrtal pot do okrevanja; njegov načrt naredi okrevanje praktično nemogoče. Če bo načrt odbora sprejet, bodo prebivalci Portorika doživeli nepopisno trpljenje. In s kakšnim namenom? Kriza se ne bo rešila. Nasprotno, zadolženost bo postala še bolj nevzdržna.
Joseph E. Stiglitz, prejemnik spominske Nobelove nagrade za ekonomske vede leta 2001 in medalje Johna Batesa Clarka leta 1979, je univerzitetni profesor na univerzi Columbia, sopredsednik skupine strokovnjakov na visoki ravni za merjenje gospodarske uspešnosti in družbenih Progress pri OECD in glavni ekonomist Rooseveltovega inštituta. Nekdanji višji podpredsednik in glavni ekonomist Svetovne banke ter predsednik Sveta ekonomskih svetovalcev ameriškega predsednika pod vodstvom Billa Clintona je leta 2000 ustanovil Initiative for Policy Dialogue, think tank za mednarodni razvoj s sedežem na univerzi Columbia. Njegova najnovejša knjiga je Evro: Kako skupna valuta ogroža prihodnost Evrope.
Martin Guzman, znanstveni sodelavec na poslovni šoli univerze Columbia in izredni profesor na univerzi v Buenos Airesu, je sopredsednik delovne skupine Columbia Initiative for Policy Dialogue Taskforce on Debt Restructuring and Sovereign Bankrotcy in višji sodelavec Centra za mednarodno Inovacije upravljanja (CIGI).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate