Zakaj imajo nekateri ljudje moč, da se spominjajo, medtem ko se od drugih zahteva, da pozabijo? To vprašanje je še posebej pereče v tem letnem času, ko se zgodaj spomladi premikamo od dneva spomina na holokavst do ponedeljkove obletnice razglasitve neodvisnosti Izraela 14. maja 1948.
V mesecih okoli tega datuma so judovske sile izgnale ali prestrašile in pobegnile približno 750,000 Palestincev. Živa, dihajoča družba, ki je v Palestini obstajala stoletja, je bila razbita in razdrobljena, na njenih ruševinah pa je zgrajena nova družba.
Nekaj palestinskih družin nima osebne pripovedi o izgubi iz tistega obdobja - ubitega strica ali veje družine, ki je pobegnila na sever, medtem ko so drugi pobegnili na vzhod, da se nikoli več ne združijo, ali zasegli domove, pisarne, sadovnjake in drugo lastnino. Od takrat Palestinci po vsem svetu praznujejo 15. maj kot dan Nakbe (katastrofe).
Nobena etična oseba ne bi opominjala Judov, naj »pozabijo na holokavst«. Dejansko so zadnja desetletja priča temu, da se žrtve tistega strašnega obdobja ne le spominjajo, ampak tudi vračajo slike in finančna sredstva, ki so jih zasegli nacisti – in to upravičeno.
Druge žrtve množičnih krivic – internirani Japonci, zasužnjeni Afroameričani in Armenci, ki so bili podvrženi genocidu, ki je Hitlerja morda kasneje prepričal o izvedljivosti množičnih pobojev – so deležni vsaj spoštljive obravnave svojih primerov, čeprav so bili odgovori na njihove trditve različni. .
Toda v dialogih z Izraelci in nekaterimi Američani Palestince vedno znova opominjajo, naj »pozabijo na preteklost«, da pogled nazaj »ni konstruktiven« in »nas ne pripelje bližje rešitvi«. Ironično je, da Palestinci vsak dan živijo posledice preteklosti – bodisi kot izgnanci iz svoje domovine bodisi kot pripadniki zatirane manjšine v Izraelu bodisi kot subjekti brutalne in nasilne vojaške okupacije.
Na Zahodu se veliko spominjamo na trpljenje Judov v drugi svetovni vojni. Naš časopis je predstavil več zgodb o lokalnih preživelih nacističnega holokavsta ob dnevu spomina na holokavst (izraelski državni praznik, ki ga v Združenih državah zelo praznujejo). Moja hči je od srednje šole vsako leto prebrala vsaj eno knjigo o nacističnem holokavstu. Lani je samo v angleški književnosti devetega razreda prebrala tri. Toda redko se soočamo z vplivom izraelske politike na Palestince.
»Varnost judovskega ljudstva« je tista, ki je racionalizirala izraelski prevzem palestinskih ozemelj, tako v preteklosti v Izraelu kot nedavno na okupiranem Zahodnem bregu. Tam večina palestinskih otrok vsak dan premaga eno od 500 izraelskih kontrolnih točk in druge ovire za gibanje, samo da pridejo v šolo. Medtem pa izraelski program kolonizacije Zahodnega brega neusmiljeno napreduje in namenja vse več izraelskih naseljencev, ki jih je treba »zaščititi« pred tistimi Palestinci, ki se ne sprijaznijo s krajo njihovih domov in polj.
Primat judovske varnosti nad pravicami Palestincev – do lastnine, izobraževanja, zdravstvene oskrbe, možnosti za preživetje in tudi do varnosti – je redko izpodbijan.
Na žalost se je spominjanje nacističnega holokavsta - nekaj, kar je moralno dolžno vsem nam - postalo zapleteno z amnezijo, ki bi jo nekateri vsilili Palestincem, in celo instrument zanjo. Izrael je obdan z avro etične spodobnosti, zaradi katere je nedostojno, celo "antisemitsko" dvomiti o njegovem zanikanju pravic Palestincev.
Kot je nedavno opazila izraelska novinarka Amira Hass: »Spreminjanje holokavsta v politično prednost koristi Izraelu predvsem v njegovem boju proti Palestincem. Ko je holokavst na eni strani tehtnice, skupaj s krivo (in upravičeno) vestjo Zahoda, je razlastitev palestinskega ljudstva iz njihove domovine leta 1948 minimalizirana in zabrisana.«
To dokazuje, da pomnilnik ni samo prazna zmogljivost. Nasprotno, kdo se lahko spomni in koga je mogoče prisiliti, da pozabi, je v osnovi izraz moči.
Enako pomembno pa je, da lahko spomin zagotovi načrt za prihodnost – vizijo rešitve, ki jo je treba iskati, ali izid, ki se mu je treba izogniti. Moj palestinski oče je odraščal v Jeruzalemu, preden je bil Izrael ustanovljen in Palestinci izgnani, ko so muslimani, kristjani in Judje živeli v miru in medsebojnem spoštovanju. Spomnimo se, da preteklost ponuja vizijo za alternativno prihodnost – tisto, ki vključuje enake pravice in strpnost, namesto prevlade ene etno-verske skupine nad drugimi.
Palestincem torej v resnici zapovedujejo, naj ne pozabijo le na svojo preteklost, ampak naj namesto tega pozabijo tudi na svojo prihodnost. Tega ne bodo nikoli storili.
George Bisharat je profesor prava na Hastings College of Law v San Franciscu. Pogosto piše o Bližnjem vzhodu. Pišite nam na [e-pošta zaščitena].
Ta članek se je pojavil na strani E – 3 San Francisco Chronicle
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate