Besni nastajajoči kmetje v občini Kareeberg v južnoafriški provinci Northern Cape so se odločili, da bodo prenehali plačevati najemnino za občinsko zemljo, na kateri kmetujejo. Ti kmetje so bili zaradi kolonialnih osvajanj, segregacije in apartheida oropani in izključeni iz lastništva in dostopa do zemlje. Zdaj jih južnoafriška zaščita kapitalistične lastnine in njena neoliberalna državna politika še vedno ohranjata brez zemlje. "Naših članov ni več mogoče zadržati," pravi Basil 'Die Hond' Eksteen iz Združenja nastajajočih kmetov Kareeberg. "Preveč so jezni. Pogovarjali smo se, pisali pisma, korakali – zdaj smo pripravljeni zavzeti zemljo. Občina nas ne podpira in zdaj nam hočejo zaračunavati te nemogoče najemnine. Vedo, da ne moremo plačati. Želijo se nas samo znebiti in na zemljo postaviti bele, komercialne kmete. V stiku smo s skupino v okrožju Kimberley, ki je zasedla kmetijo enega najbogatejših tamkajšnjih lastnikov zemlje. Človek, ki ima petnajst kmetij, ljudje pa sedijo brez vsega. Ne policiji ne vojski teh pripadnikov ni uspelo odstraniti z zemlje. Če zmorejo oni, zmoremo tudi mi!«
Od leta 1996 je južnoafriška vlada sledila strogi neoliberalni politični poti, ki vključuje zmanjševanje državnih izdatkov za "nedonosne" socialne storitve. Ključna strategija je bila zmanjšati prenose sredstev iz državne blagajne na lokalne oblasti za več kot 90 % v obdobju desetih let, hkrati pa prenesti odgovornost za zagotavljanje socialnih storitev, kot so stanovanja, voda, elektrika, zdravstvo in policija. od nacionalnih do lokalnih vlad. Državna blagajna bi tako lahko uravnotežila svoje knjige in celo ustvarila presežek, vendar so morale občine zagotoviti veliko več storitev veliko več ljudem z veliko manj sredstev. Zato so se ujeli v dobro znani cikel slabega zagotavljanja storitev, obupanega povračila stroškov in protestov skupnosti. Kar zadeva občinska zemljišča, je pritisk na občinske vodje postal izjemen, da morajo zaračunavati najvišje možne najemnine. Kmetom v vzponu se zdi to nedosegljivo, zaradi česar ostanejo dejansko brez zemlje, saj je nacionalni proces zemljiške reforme popoln polom, ki je uspel prenesti manj kot 5 % kmetijskih zemljišč iz bele v črnsko last.
Patrick Steenkamp iz združenja nastajajočih kmetov Loeriesfontein pojasnjuje, da delajo isto stvar, kot načrtujejo njihovi tovariši iz Kareeberga. »Naveličali smo se občine. Pobirali so najemnino, naredili pa niso nič za nas. Služb ni bilo. Zato smo se odločili, da bomo zemljišče uredili sami. Postavili smo lastne ograje in lastne vetrnice. Zavrnili smo plačilo najemnine. To traja že dve leti. Zemljiška reforma nam je spodletela. Občina nas je zatajila. Sami sebi ne bomo spodleteli. Okupirali smo to zemljo. Ne bomo odstranjeni. Kdaj!'
Tako nastajajoči kmetje Kareeberg kot Loeriesfontein so del kampanje Food Sovereignty Campaign, mreže nastajajočih kmetov in kmetijskih delavcev, dejavnih v provincah Northern and Western Cape. Rosina Secondt, organizatorka kampanje, je kmet v vzponu v Pella na bregovih reke Orange. Opozarja na primer kmetov Ithemba v reki Eerste v Zahodnem Kapu. „Na našem srečanju je delegat združenja kmetov Ithemba poročal, da se v zadnjih dveh mesecih tam ni zgodilo nič posebnega, še vedno kmetujejo na zemlji. To trdim kot zmago kampanje za prehransko suverenost. Ljudje niso imeli služb in dohodkov. Zasedli so zemljo. Občina, trije vladni oddelki, veliko odvetnikov, policija in rudarsko podjetje so vsi sodelovali, da bi kmete Ithemba vrgli z zemlje. Vsem je spodletelo in jim še vedno spodleti. Zakaj? Ker so se kmetje Ithemba mobilizirali sami in je kampanja Food Sovereignty Campaign mobilizirala podpornike vse do Pelle, 700 km stran v Northern Capeu. Tiste, ki so skušali kmete izgnati, smo fizično ustavili. Danes se kmetje Ithemba preživljajo z zemljo, ki je sicer ne bi imeli. To je zmaga!«
Južnoafriški politični sistem in vladajoča elita sta seveda precej sovražna do tovrstnih zasedb zemlje. Lastninske pravice so zapisane v ustavi države. Program zemljiške reforme temelji na modelu „pripravljen kupec, pripravljen prodajalec“, kjer imajo zasebni lastniki zemljišč absolutno diskrecijsko pravico glede tega, ali bodo prodali in po kakšni ceni. Postavili so ceno zemlje ne samo izven dosega zemlje lačnih črncev, ampak pogosto celo izven dosega države. V zakonu ni nobene določbe, ki bi lačnim ljudem dovoljevala pridelavo hrane na neuporabljenih zemljiščih odsotnih lastnikov, tako kot v Braziliji. Nekatere občine so šle tako daleč, da so ustanovile posebne policijske enote za boj proti invaziji na kopno, ki so hitro pridobile sloves neusmiljene brutalnosti. Kljub temu kampanja za neodvisnost preskrbe s hrano vztraja, da revni, ki trpijo zaradi lakote, nimajo druge izbire, kot da zasedbo zemlje ohranijo v svojem strateškem arzenalu. "Zasedbo zemlje vidimo kot legitimno," pojasnjuje Ricado Jacobs v imenu kampanje. "Naša dejanja niso v skladu z ustavo, to razumemo. Toda za nas je to v redu, saj menimo, da je ustava resno pomanjkljiva. Ta neoliberalna, kapitalistična ustava trdi, da daje enako zaščito bogatim in revnim, vendar je vse, kar počne, to, da utrjuje bogastvo za pešce in revščino za mnoge. Z zasedbami zemlje lahko revni naredijo korake k agrarni reformi in prehranski suverenosti, ne da bi čakali na kapitalistično državo.«
Maja letos Julius Malema, predsednik mladinske lige ANC, je pozval k razlastitvi kmetijskih zemljišč v lasti belcev brez odškodnine. To je treba obravnavati kot volilno zvijačo za pridobivanje glasov za ANC z izkoriščanjem črne frustracije zaradi vztrajnih vzorcev lastništva zemljišč apartheida. Mladinska liga ANC ima več sto tisoč članov in milijonsko podporo. Imajo milijone randov in ogromen aparat za organiziranje in propagando. Če bi resno razmišljali o razlastitvi bogatih belih kmetov, bi lahko organizirali zasedbo zemlje, ki bi zasenčila celo MST v Braziliji. Da niso organizirali niti enega, nas ne bi smelo presenetiti. Okupacije zemljišč napadajo tako avtoriteto države kot pravice kapitalističnih lastnikov proizvodnih virov in zato ogrožajo temelje kapitalističnega sistema. Mladinska liga ANC in njeno vodstvo sta sestavni del tega sistema. Pred kratkim časopis City Press objavil razkritje osebnih financ Juliusa Maleme, ki je pokazalo, kako ima vodja Mladinske lige koristi v višini stotin milijonov randov (nekateri pravijo celo milijarde) od državnega kapitalističnega sistema. Ni čudno, da on in njegovi kolegi govorijo toliko, a nočejo do karkoli o tem sistemu.
Kampanja Food Sovereignty Campaign ima le nekaj sto članov in praktično nič denarja, vendar s temi zasedbami zemljišč izvaja akcije z revolucionarnimi posledicami. Dokazal je, da je vse, kar potrebujete za to, politika, ki ceni ljudi nad državo in kapitalističnim razredom. Na to je treba gledati le kot na majhen začetek – vendar je začetek gibanja z ogromnim potencialom.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate