Februar 19, 2008Fidel Castro je v sporočilu rojakom uradno sporočil, da se ne bo potegoval za nov predsedniški mandat. To je bila nedvomno objava izjemnega zgodovinskega pomena. Potem ko je bil skoraj 18 let predsednik vlade (februar 1959– januar 1976) in predsednik republike od 2. decembra 1976 do 31. julija 2006, se je najslavnejši revolucionarni voditelj dvajsetega stoletja štiri dni pred volitvami umaknil iz uradnega političnega življenja. , ki bi določil člane državnega sveta in ministrskega sveta ter njegovega predsednika (1).
Razlogi za to odločitev
Zdravstveno stanje Fidela Castra v veliki meri pojasnjuje to odločitev. Poleg tega je poudaril potrebo po »psihološki in politični« pripravi kubancev na njegovo odsotnost. To je bila po njegovih besedah njegova "prva obveznost". Zaradi teh razlogov je o svoji želji obvestil kubansko ljudstvo. »Svojim bližnjim rojakom, ki so mi izkazali veliko čast, da so me nedavno izbrali za poslanca […], vam sporočam, da si ne bom prizadeval ali sprejel – ponavljam – ne bom si prizadeval ali sprejel položaja predsednika državnega sveta in vrhovnega poveljnika.« (2)
Kubanski voditelj je bil glede zadeve luciden. »Izdal bi svojo vest, če bi zasedel položaj, ki zahteva mobilnost in popolno predanost, česar fizično nisem v stanju ponuditi […]. Vedno se pripravite na najhujšo možnost. Biti tako preudaren v uspehu kot odločen v težavah je načelo, ki ga ne smemo pozabiti,« je dejal. (3)
Ta odločitev je logična, saj je Fidel Castro v pismu z dne December 17, 2007, je že pokazal željo, da ne "oklepa položajev" in "ostane dosleden do konca". (4) Kubansko prebivalstvo je novico sprejelo brez presenečenja, mirno in spokojno, a tudi z določeno žalostjo, kot se je pokazalo na več demonstracijah podpore in solidarnosti z njihovim voditeljem v prestolnici in po vsej državi. (5) »Veliko ljudi je danes žalostnih,« poroča Associated Press. "Kuba je v torek pozdravila Castrov odstop z osupljivo mirnostjo […]. Bilo je kot vsak drug dan […].nihče se ni bal nenadnih motenj – še manj popolnega propada – socialističnega sistema,« je dodala ameriška tiskovna agencija. (6)
Reakcije v Združene države Amerike
V zvezi z Združene države Amerike, so se »vmešajoči« komentarji množili in kot običajno so bili napolnjeni s pridihom kolonializma. Predsednik Bush je izjavil, da "mora mednarodna skupnost sodelovati s kubanskim ljudstvom, da začne graditi potrebne institucije za demokracijo." Republikanski predsedniški kandidat, senator iz Arizone John McCain je poudaril, da je treba "pritiskati na kubanski režim." (7)
Tudi demokratska kandidatka Hillary Clinton je pokazala, da se ne zna distancirati od zastarele politike Bele hiše. »Potrebujemo predsednika, ki dela s svetovnimi državami, z Evropo, z zahodno poloblo in pritiska Kuba.”(8)
Demokratski senator iz Connecticuta Christopher Dodd je pozval k razumu: »Embargo ZDA proti Kubi je ena najbolj neučinkovitih in retrogradnih zunanjih politik v zgodovini. Danes je Združene države Amerike končno ima priložnost začeti znova. republikanski kongresnik iz Arizona, Jeff Flake, javno podprl »nov pristop k Kuba z ZDA vlada.”(9)
Isti dan kot uradna napoved Fidela Castra, 104 ZDA Člani kongresa od skupno 435 so državni sekretarki Condoleezzi Rice poslali odprto pismo, v katerem zahtevajo "strogo revizijo" Washingtonpolitiko do Kuba. "Po 50 letih je čas, da razmislimo in ukrepamo na novo." Podpisniki so poudarili absolutno pomanjkanje rezultatov. "Že pet desetletij, US politika je poskušala z gospodarskimi sankcijami in diplomatsko izolacijo izsiliti spremembe Kubavlada. Urejeno nasledstvo kaže, da politika ni delovala.«(10)
Toda John Negroponte, namestnik državnega sekretarja, je kategorično vztrajal, da anahronističnih in nehumanih gospodarskih sankcij Kuba ne bi odpravili in da je sovražna politika do Kuba bi nadaljeval svojo pot. (11)
Te besede ponazarjajo Washingtonnezmožnost sprejemanja resničnosti suverenega in neodvisnega Kuba. Na krut, obupan in kontraproduktiven način je Združene države Amerike nima usmiljenja do malega, Tretji svet država, ki se noče ukloniti, ne da bi priznala, da je njena strategija obleganega stanja, ki se uporablja pol stoletja, spektakularen neuspeh.
evropske reakcije
Države Evropske unije niso pametovale ponavljajoče se Washingtonretorika in pozabljanje na to Havana ne sprejema nobenega vmešavanja v svoje notranje zadeve. Francoski premier François Fillon je zahteval "evolucijo kubanskega režima v smeri demokracije." (12) Britanski minister za zunanje odnose je pozval k "večjemu spoštovanju človekovih pravic" ter širšim političnim in gospodarskim reformam. noter BruseljJavier Solana, visoki predstavnik za zunanjo politiko in skupno varnost Evropske unije, je prav tako namignil na »proces demokratične tranzicije«.(13) Predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Poettering je sprejel isti govor. (14)
Tudi Španija, ki se je zavzel za izboljšanje odnosov dialoga z Havana, se ni mogel izogniti za Kubance nesprejemljivim in žaljivim besedam. Španski veleposlanik v Washingtonu Carlos Westendorp je o tej temi dejal: »Lahko imamo nesoglasja s kubanskimi skupnostmi in z našimi prijatelji v Združene države Amerike glede na razmerje z Kuba, vendar so bolj taktike kot strategije.« (15)
Navedeni cilj Washington je vrniti se Kuba njenemu neokolonialnemu statusu, kot kažejo Torricellijev zakon iz leta 1992 in Helms Burtonov zakon iz leta 1996 ter dve poročili Komisije za pomoč svobodni Kubi iz let 2004 in 2006. (16) Navesti, da Madrid zasleduje isti cilj, ni več kot moralna sramota in strahopetna politika.
Italija, čeprav se zavzema za odpravo političnih in diplomatskih sankcij ter nelegitimnega skupnega stališča, ki ga Evropa vsiljuje Kuba, ni bil nič bolj navdihnjen, čeprav je bil bolj konstruktiven. Podsekretar za zunanje odnose za Latinsko Ameriko Donato De Santo je prav tako namigoval na »demokratično tranzicijo« in »spoštovanje človekovih pravic«.(17)
Narodi starega sveta so pokazali svojo popolno nesposobnost sprejeti pragmatično politiko, neodvisno od ZDA vpliv glede na Kuba. Aroganca in prevzetnost sta bili očitni. To je treba zapomniti Bruselj pokazal absolutno pomanjkanje moralne legitimnosti pri predavanju Kuba o demokraciji in človekovih pravicah, kar so pokazala letna poročila Amnesty International. (18) Vendar je težko za Stari svet osvoboditi se občutka večvrednosti, ki jih označuje.
Odzivi iz Latinske Amerike in Tretji svet
In Latinska Amerika, so bile reakcije različne. Evo Morales iz Bolivije je dejal, da bo še naprej imela odlične odnose z Kuba. »Gre za odnos države do države, vlade do vlade, ki ni odvisen od enega samega človeka.« (19)
Brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva je navedel, da se je »proces razvijal umirjeno […]. Globoko spoštujem Kubance in verjamem, da so najbolj politizirani ljudje na svetu […]. Vsako ljudstvo izbere svoj politični režim in Kubancem bomo pustili, da se odločijo, kaj želijo početi. Kubanci so dovolj zreli, da rešijo svoje težave.” (20) Lula se je tudi spomnil: "Fidel je edini živi mit v zgodovini človeštva." (21)
Mehiška vlada je poročala o "njihovi želji po nadaljevanju napredovanja v procesu, ki se je začel pred nekaj meseci in je namenjen popolni ponovni vzpostavitvi spoštljivih in vzajemno koristnih odnosov med Mehiko in Kubo," in dodala, da "glede na pomen odnosa s Kubo za Mehiko , bo mehiška vlada še naprej pozorna na politične dogodke v tem novem obdobju kubanske zgodovine, s polnim spoštovanjem do samoodločbe in volje kubanskega ljudstva.” (22)
Čile in Gvatemala pozdravil tudi odločitev Fidela Castra. Gvatemalski predsednik Álvaro Colom je izjavil, da to na noben način ne bo vplivalo na »polne in odlične odnose z Kuba.” (23) Generalni sekretar Organizacije ameriških držav (OAS) José Miguel Insulza je vztrajal pri dejstvu, da Kuba je suverena država. »Kubanci sami morajo biti tisti, ki z odprtim in miroljubnim dialogom ter brez zunanjega vmešavanja najdejo najprimernejšo pot za blaginjo svojih ljudi. (24)
Venezuelski predsednik Hugo Chávez pa je izjavil, da bo Fidel Castro "vedno v avangardi, saj se ljudje, kot je Fidel, nikoli ne upokojijo." Bolivarski voditelj je dodal: "Kubanci so svetu in predvsem imperiju pokazali, da kubanska revolucija ni odvisna od ene osebe, skupine ali okoliščin." (25)
In Južna Afrika, vladajoči Nacionalni afriški kongres (NAC), se je poklonil kubanskemu voditelju in ga opisal kot "živo legendo". "Kubanski narod se je pod vodstvom predsednika Castra angažiral za osvoboditev zatiranega ljudstva Afrike, posebej Južne Afrike," je poudarila izjava NAC in spomnila, da je blizu 300,000 kubanskih vojakov prispevalo k neodvisnosti Angole in padcu Angole. apartheid. "Ne samo, da so prispevali k preobrazbi naše države, ampak so še naprej podpirali naša prizadevanja za obnovo in razvoj ter pošiljali svoje zdravnike." Odločitev Fidela Castra so pozdravili in se solidarizirali tudi številni svetovni voditelji Kuba. (26)
Kubanci so odkrili celovitost globalnih reakcij, ki so se razširile med Februar 20, 2008 Televizijski program Mesa Redonda. Njena občutljivost je bila le užaljena, kot vedno, ko je šlo za njihovo neodvisnost pred prezirom nekaterih zahodnih držav, ki niso mogle razumeti, da Kubanci slišijo le jezik, ki temelji na spoštovanju, vzajemnosti in nevmešavanju v notranje zadeve.
Govoriti o procesu tranzicije bi bila huda napaka. Kubanci se na noben način ne želijo vrniti v tržno gospodarstvo, ki bi bilo sinonim za napad na njihova družbena osvajanja in njihovo suverenost. V resnici gre za proces revolucionarne kontinuitete, globoko zakoreninjen v srcu kubanske družbe in nedvomno nepovraten.
Tisti v Združene države Amerike in Zahodna Evropa, ki sta mislila, da bodo Kubanci z veseljem sprejeli novico o upokojitvi Fidela Castra, popolnoma ignorira realnost Kuba danes. Velika večina prebivalstva izkazuje naklonjenost, občudovanje in neskončno spoštovanje do svojega političnega, zgodovinskega, moralnega in duhovnega voditelja. Po drugi strani pa, če so se Kubanci bolj ali manj sprijaznili z dejstvom, da Fidel Castro ne želi kandidirati za predsednika republike, kategorično zanikajo, da bi se odrekel njegov čin vrhovnega poveljnika.
Kuba ni občutljiv na pritiske ali izsiljevanje in še manj na grožnje. Revolucionarna vlada ne bo sprejela nobene zahteve Washington ali Zahodna Evropa. To realnost morajo razumeti tisti, ki se odločajo Kubausoda namesto samih Kubancev.
Poleg kakršnih koli ideoloških premislekov je treba priznati, da je Fidel Castro državi Joséja Martíja omogočil, da si je izborila neodvisnost in svobodo, da je lahko dosegla stopnjo človeškega razvoja, podobno najnaprednejšim državam, in da je lahko uživala mednarodni ugled. zunaj tega, kar je običajno v Tretji svet. Zaradi tega mu bodo Kubanci večno hvaležni.
Opombe
(1) Fidel Castro Ruz, «Mensaje del Comandante en Jefe», Granma, 19. februar 2008.
(2) Ibid.
(3) Ibid.
(4) Fidel Castro Ruz, «Carta de Fidel a la Mesa Redonda», 17,2007. december XNUMX.
(5) Avtor je v Havana.
(6) Will Weissert, "Castro Retirement Managed From Start", The Associated Press, februar 19, 2008.
(7) Associated Press, «Washington Citati o Castru. Odzivi ameriške vlade na ponedeljkov odstop kubanskega predsednika Fidela Castra, februar 19, 2008.
(8) Associated Press/El Nuevo Herald, «Washington in Raúl Castro kot 'lahki diktador'«, 19. februar 2008.
(9) Associated Press, «Washington Citati o Castru. Odzivi ameriške vlade na ponedeljkov odstop kubanskega predsednika Fidela Castra«, op. cit.
(10) Agence France Presse, «Des parlementaires américains exigent un changement de politique envers Cuba», 19. februar 2008; Agence France Presse, "Zakonodajalci ZDA pozivajo k pregledu kubanske politike", 19. februar 2008.
(11) Associated Press, «ZDA pravijo, da se ne bodo dvignile Kuba Embargo», februar 19, 2008.
(12) Agence France Presse, «Fillon: la 'vraie question' pour Cuba est celle de la démocratie«, 19. februar 2008.
(13) Associated Press/El Nuevo Herald, «Bush: Salida de Castro debe ser inicio de transición», 19. februar 2008.
(14) Wilfredo Cancio Isla, «El fin de una era», El Nuevo Herald, 19. februar 2008.
(15) Wilfredo Cancio Isla, «España favorece diálogo abierto con La Habana», El Nuevo Herald, 19. februar 2008.
(16) Salim Lamrani, Fidel Castro, Cuba et les Etats-Unis (Pantin: Le Temps des Cerises, 2006), poglavje IV.
(17) Associated Press/El Nuevo Herald, «Expectativa mundial por renuncia de Fidel Castro», 19. februar 2008.
(18) Amnesty International, poročilo 2007.
(19) Associated Press/El Nuevo Herald, «Expectativa mundial por renuncia de Fidel Castro», op. cit.
(20) Ibid.
(21) Libération, «Des appels à davantage de démocratie à Cuba», 20. februar 2008.
(22) Associated Press/El Nuevo Herald, «Expectativa mundial por renuncia de Fidel Castro», op. cit.
(23) Ibid.
(24) Gerardo Reyes, «Sorpresa y dudas en América Latina por renuncia de Castro», El Nuevo Herald, 20. februar 2008.
(25) Agencia Bolivariana de Noticias, "Chávez: Fidel no renuncia, siempre estará en la vanguardia", 19. februar 2008.
(26) Granma, «Personalidades mundiales elogian altura politica de Fidel», 21. februar 2008.
Salim Lamrani je profesor, pisatelj in francoski novinar, specializiran za odnose med ZDA in Kubo. Objavil je naslednje naslove: Washington contre Cuba (Pantin: Le Temps des Cerises, 2005), Cuba face à l'Empire (Genève: Timeli, 2006) y Fidel Castro, Cuba et les Etats-Unis (Pantin: Le Temps des Cerises, 2006). Njegova zadnja knjiga nosi naslov Dvojna morala. Cuba, l'Union européenne et les droits de l'homme (Pariz: Editions Estrella, 2008).
Kontakt: [e-pošta zaščitena]
Ta članek je dovoljeno prosto reproducirati pod pogojem navedbe avtorja in vira.
Prevedla Dana Lubow 3-10-08
Uredil Robert Sandels
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate