Nič nenavadnega ni, da radikalna desnica uporablja specifične izraze, sovražne besede in nekakšno ideološko oblikovano terminologijo. Včasih je to precej zastarel jezik. Nemški desničarski skrajneži v tem niso nič drugačni.
Več kot skoraj vsi uporabljeni jeziki so izrazi, izrazi in besede radikalne desnice ideološko uokvirjeno, in morda celo »definirano«, s čim nacistična stranka član Carl Schmitt pričarali pred desetletji. Na najpreprostejši ravni gre za "oni-proti-nam” ideologija. V tem je "jih” so videti kot sovražnik. In tega sovražnika je treba uničiti – običajno s strani fašističnih jurišnikov in oddelki za smrt.
V Schmittovem ljubljenem nacističnem rajhu so njegove kripto-pravne ideje oblikovale ideološko podlago za nacistično diktaturo in Leader država. Vsi, ki so jih nacisti označili za 'sovražnike', so bili brutalno mučeni ali ubiti – včasih oboje. Schmittovo razmišljanje je zelo razširjena med današnjimi neonacisti.
V nacisti Schmittovi dogmi "drugi" je treba identificirati, narediti "drugi«, in po tem stereotipno, grešni kozel, ponižani, razčlovečeni, marginalizirani in izničeni. To je naloga radikalne desnice razčlovečenju jezika. Pogosto se začne s tistim, kar je znano kot drugo, ki vse nearijske in nebele opredeljuje kot “drugi".
Čeprav se pogosto obrača nazaj na povsem nacistični jezik, sodobni neonacisti so napredovali v staromodnem nacistični jezik proti novemu, sodobnemu, z internetom podkovanemu in posodobljenemu desničarskemu jeziku – posodobljenemu nacistični jezik ki odraža današnje dogodke.
To je vrsta desničarskega jezika, ki ga danes najdemo v Nemčiji YouTube, Facebook, Telegram, Twitter itd. Velik del prezira do drugih – nearijcev in nebelcev – prihaja iz objav na teh spletne medijske platforme. Te objave in videi oblikujejo jezik, ki ga uporabljajo številni desničarski skrajneži.
Vendar še nikoli v zgodovini postnacistične Nemčije ni toliko desničarjev lahko sodelovalo – prek spletnih medijskih platform – v tako velikem številu desničarskih spletnih razprav. Mnogi od teh prispevkov govorijo jezik prezira in sovraštva. Včasih se zdi, kot da poteka tekmovanje v tem, kdo bo izmislil najbolj sovražne izraze, kar si jih lahko zamislite. Ta jezik prikazuje žalitve, sovraštvo, zlorabo, degradacijo in dehumanizacijo.
Poleg tega žalitve in obrekovanja prav tako signalizirajo, da sodelovanje v resničnih argumentiranih izmenjavah ni v interesu desničarskih skrajnežev. Vendar ima desničarski jezik še eno pomembno notranjo funkcijo. Ustvarja soglasje in notranjo kohezijo. Loči notranjo skupino (radikalno desnico) od zunanje skupine (nebele) in govorjenje desničarskega jezika nakazuje pripadnost notranji skupini. Precej podobno kot desničarske skupine v drugih državah, je nemška desnica jezik definirajo štirje ključni elementi:
Prvi element je prezir do države, ki se na trenutke izrazi tako, da se Nemčija imenuje "sračna luknja-Nemčija". Prav tako se trdi, da je "država zlomljena", brez predloženih dokazov. To očrnitev se seveda razširi na skoraj vse demokratične institucije. Predvsem se osredotočajo na nemško pravosodje in sodne sisteme, ki jih nemška desnica zlorablja kot »mehka kot maslo-sodišča«. S tem mislijo, da so sodne odločbe postale mehke [kot maslo] glede zločinov, namesto da bi sledile strogim skrajnodesničarskim Zakon in red ideologija.
Medtem je nemški demokratični parlament užaljen, ker ga označujejo za »NDR-hunto«, saj so sodniki, ki uveljavljajo nemška demokratična pravila – pogosto v nasprotju z željami desničarskih skrajnežev – označeni za »sodnike proti faki«. V imaginarnem svetu desničarskih skrajnežev, antifašizem je še posebej osovražen.
Drugi element je slabo ravnanje z ljudmi. Nemci, ki ne sprejemajo njihove desničarske ideologije, se imenujejo »nemški neumni« in »štedilnik-idiotov«. Poleg tega velik del današnjega desničarskega in neonacističnega jezika spominja na zborovanje pravih nacistov iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja.
To je preživelo in ga premikajo današnji neonacisti, "Deutschland Erwache!" – Nemčija se prebudi! Ta poziv nakazuje, da Nemci trenutno spijo in ko jih bo nacizem poklical k akciji, se bodo prebudili [Erwachen] in vstali, da bi ponovno ustvarili ljubljeno neonacistom arijansko ljudsko združenje.
Tretjič, in to morda ni zelo podobno nemškemu, oznaka »nacist« – ki jo pogosto izbrišejo neonacisti sami – se pogosto uporablja. V enem primeru se nemška medijska pluralnost, ki še vedno vključuje pomemben sektor državne radiodifuzije, imenuje »nacistična TV« in »TV Gestapo”. Za nemške desničarske skrajneže in neonaciste se muslimani imenujejo »koranazi«; feministke so »feminacis«; in tisti, ki si prizadevajo za zaščito okolja, so označeni kot "environazis".
Četrtič, tu je namerno izkrivljanje nemškega jezika. To velja za skoraj vsa področja civilne družbe. To pomeni, da begunci postanejo »posilci«, obstaja pa tudi »asyltsunami«. Seveda, rasizem vedno projicira nekakšno prekomerno seksualizacijo na druge. Posledično so ljudje, ki bežijo iz svojih držav in grozljivih režimov, označeni za "jebce" in "jebce".
Medtem pa radikalna desnica verjame, da za organizacijo nedavnega sprejema beguncev skrbi "industrija podpore azilantom in parazitom", ki se spopada z davki. Vse to kaže na globoko sovraštvo do »drugih«.
Ni presenetljivo, da je Nemčija najmočnejša neonacisti zabava - AfD – pri vsem tem ni nikoli daleč. Njegov nekdanji šef – Alexander Gauland, ki meni, da so bili nacisti le malo “ptičje sranje” o zgodovini Nemčije – označil Merklovo vlado za “kancelarsko diktaturo,” čeprav je bila Angela Merkel vedno demokratično izvoljena.
Tako kot mnogi drugi desničarji tudi nemški radikalni desničarji verjamejo v fantazije zarote. Zabavajo se s halucinacijami tajne svetovne vlade, ki želi vzpostaviti nov svetovni red. Del tistega t.i nova svetovna ureditev je precej pogosto nemško neonacistično prepričanje, da so nemški Volk [nemško ljudstvo] oslabile nekatere skrivnostne in nikoli določene elite.
V vmesnem času se nemški ljudstvo – povzročitelji holokavsta – spremeni v ljudstvo, ki trpi za tem, kar radikalna desnica imenuje »kompleks krivde za holokavst«. Pomembni deli nemške radikalne desnice resnično verjamejo, da ne živijo le v "diktatura po holokavstu«, ampak tudi, da bo nemško ljudstvo uničeno tako, da se mu bodo vzbujali občutki krivde za holokavst.
Sestavni del tega fantazije zarote je zabloda, da je vse to ustvarila nemška "idiotska vlada". Ta tako imenovana "lažniva vlada" je postavila a Gesinnungsdiktatur – nekakšna diktatura odnosa. Današnji neonacisti in nemški desničarski skrajneži seveda zavračajo nemške demokracija naravnost. Mnogi se zavedajo Goebbelsova izjava da bo "vedno ostala ena najboljših šal demokracije, da je svojim smrtonosnim sovražnikom dala sredstva, s katerimi je bila uničena."
Del precej običajnih desničarskih fantazij zarote je delirij, da je tudi nemška policija del mitske zarote, imenovane globoka država. To je najverjetneje zato, ker desničarski skrajneži – zelo občasno – izkusijo nemško policijo na nekaterih svojih desno krilo shodi.
Na nemško policijo se preprosto gleda kot na "izvršilno agencijo" vedno iluzorne fikcije a tajna globoka država. Posledično se nemška policija imenuje "PoliceNacis", "PoliceTurks", "PolicePussies" in "Muki-Police". To je osovražena policija, ki si upa varovati multikulturalizem.
Hkrati nemški desničarski skrajneži hrepenijo po ZDA, dokler je TrumplandIn za Rusija, dokler je Putinland. Oba naj bi zagotavljala zaščito pred nebelci, ki prihajajo iz kraja, imenovanega "Weitwegprimitivistan" - daleč stran-primitivni-i-stan. »Stan« je dodan za označevanje držav, kot je Pakistan, Afganistanecstan, Itd
Halucinacija nemških desničarskih skrajnežev o domnevni evropski superdržavi je izražena – v sovjetskem slogu – “EUdSSR”. Obstaja močno prepričanje, da jih bodo politiki, kot sta Putin in Trump, zaščitili – kot pravi namišljeni strah radikalne desnice – pred tem, da postanejo »Velika-EU-Arabija«, »EU-črna-Bija« in »EurAfrika«.
Nemški desničarski skrajneži in sosednji neonacisti izkrivljajo nemški jezik, da bi na videz nevtralne besede spremenili v žaljive izraze. Da bi to dosegli, ni nenavadno videti izrazov, kot sta "nacist" in »SS« dodano nemškim besedam. Na primer, javna radiotelevizija v Posarju je obrekljiva kot »Saarländisch SS« Rundfunk«, islam postane »ISSlam«, šeriat postane »SSharia«, muslimani pa »muslimani«.
V nekaterih primerih je jezik današnje radikalne desnice postal neločljiv od nacističnega jezika 30. in 40. let. Na primer, današnji neonacisti še vedno govorijo o "Svetovno judovstvo"In"Svetovno finančno židovstvo” – nekaj, kar je obstajalo le v patološko-blodnjavi namišljeni norosti Nacistična rasna ideologija.
Tako rekoč vse, kar ni v njihovi nacionalistični, fašistični in rasističnibiološki pogled na svet je obrekovan s postavitvijo »-izma« na koncu. To se naredi za pretiravanje z domnevno ideološko vsebino. Tako najdemo "lezbijstvo", "zelenstvo" in "genderizem", ki se jih zelo bojimo.
Ti predmeti so še posebej osovraženi, ko postanejo del univerz. Tako kot študije spola so tudi okoljske študije obrekovane kot »vudu okoljevarstvo«,hokus pokus znanost".
Medtem se študije spolov imenujejo »integracija načela spola«, »spolni vuduizem«, »spolna norost« in »gender-gagaizem«. Prepričanje je, da vsi niso del naravoslovnih in družboslovnih znanosti, ampak "nesmiselne znanosti" in "psevdodobra znanost”. V nebuloznem svetu desničarske domišljije vse to oblikujejo »eko-spolne-več-kulti-ideologije«.
Na podoben način je znanost o podnebju označena kot "eko-okultizem", ki je del državno sponzoriranega "Znanstvena mafija.” Nemška radikalna desnica prav tako pričara nekaj, kar imenuje "tisočletni poslovni model". Zasnovan je tako, da zasužnji nemško ljudstvo in ga vodi v "podnebni totalitarizem", "podnebni boljševizem" in na koncu naravnost v "Svetovni podnebni socializem".
Pri tem nemška radikalna desnica obtožuje vlado, da je ustanovila novo »podnebno cerkev«. Ta cerkev ima vse dodatke standardnih desničarskih halucinacij. Obstajajo tako imenovani »CO2 Deity«, »Eko-rešeniki« in »Climate Saints«. In to je začinjeno z novim "Duhovniki globalnega segrevanja«, ki pridiga o »Eko-sovraštvu«.
Ti duhovniki veljajo za nove »visoke duhovnike podnebnega kulta«, ki so »pridigarji sodnega dne« »eko-krivde«. Medtem desničarske spletne platforme predvidevajo, da okoljevarstveniki obljubljajo odrešitev in podnebni čudež, ki prihaja iz "Eko-bog Gefälligen” – ugajajo eko-minioni.
V spletnih fantazijah nemških desničarskih skrajnežev je veliko tega pomešanega tudi z antisemitizmom. Vse to je del zelo moteče podobe desničarja antisemitski paranoja. Ideja je, da je njihova cenjena bela rasa izpostavljena diskriminaciji – še ena paranoja. Ta paranoja želi Nemce spremeniti v manjšino – še več paranoje. Na splošno je tema paranoja igra pomembno vlogo v desničarski politiki strahu.
Vendar pa obstaja tudi paranoja globalnega segrevanja in celo paranoja globalizacije. Kot je bilo pričakovano, nemški desničarski skrajneži pogosto potrjujejo lažen strah, ki ga povzročata globalno segrevanje in nedavna nemška migracijska politika. V skladu s tem nekakšen "vsi-so-enake zablode« so bili izumljeni. In v nasprotju z nemško gostoljubno kulturo leta 2015 je »vsi nezemljani-dobri zabloda«.
To neutemeljeno napačno razumevanje spreminja desničarske skrajneže v strokovnjake za migracije, sociologijo in psihologijo. Posledično povsod najdejo tuj večkulturni svet. Radikalna desnica se boji, da je Nemčija sprejela – kot jo vidi radikalna desnica – norost večkulturno priseljevanje.
Posledične duševne bolezni so na primer v t.begunsko-ljubezenska zabloda«, in »zabloda ljubiteljev azilnih škodljivcev. To je povezano s tako osovraženo »zablodo o naturalizaciji«, ki poskuša iz nearijcev narediti Arijce – vsaj v smislu državljanstva – in s tem uničiti njihove ljubljene Volksgemeinschaft, izraz, ki vedno pomeni uničenje Judov in vseh drugih, ki niso del Volksgemeinschaft. Obstaja precej splošno prepričanje, zlasti med desničarji, da bo dovolitev nearijske migracije ubila nemške moške.
Za nemško radikalno desnico – tako kot za sedanjost Leader of Hungary in nekateri drugi – George Soros je domišljen kot vodja množične invazije v Evropo, ki želi vzpostaviti mednarodni socializem. Neizogibno je za nemško radikalno desnico Soros res pravi Hudič v človeški obliki.
Praktično enako velja za Angelo Merkel ali Angelo »Ferkel« (nemško za pujska) in »Merkill" WHO nas bo vse pobil, po desničarski mitologiji. Del tega je tudi jezikovni napad na predsednika Baracka Obamo, ki je obrekovan kot – z nemško besedo – “Barracke” [nemška beseda za garnizijsko taborišče in barako], Obamba”, “OBanana” in “Obimbo”.
Seveda skoraj vsaka desničarska fantazija zarote narekuje, da sta tako Barack Obama kot Angela Merkel del globalne "mnenjsko-poslovne industrije". Ta namišljena industrija vodi tovarne lažnih novic. Razširja dezinformacije in cenzuro, da bi prikril pohod proti svetovni diktaturi. Kdor ne verjame v te neumnosti, je označen kot "sovražnik«, da se uniči.
Politični nasprotniki niso nasprotniki, temveč sovražniki, ki v očeh desničarskih skrajnežev ogrožajo obstoj Volksgemeinschaft. Sebe vidijo kot del te Volksgemeinschaft, medtem ko vsi drugi – ideološki sovražniki, nearijci itd. – niso. Tudi nemški desničarski skrajneži in neonacisti so se prepričali, da zastopajo interese Volksgemeinschaft in – še huje – da govorijo v imenu tega Nemca Volksgemeinschaft.
Za zaščito svojih dragocenih Volksgemeinschaft, fantazija t.i.velika izmenjava prebivalstva” in bližajoči se genocid nad nemškim ljudstvom sta postala osrednja tema v ideologijah radikalne desnice. To omogoča desničarskim skrajnežem, da svoje politične nasprotnike vidijo kot sovražnika. Ti nearijci bodo škodili obstoju nemškega ljudstva, zato jih je treba odbiti, se proti njim boriti in na koncu iztrebiti.
V njihovi mitološki orbiti sovražnik ni vedno zunanji sovražnik, lahko je tudi notranji sovražnik. Posledica v obeh primerih – notranji in zunanji sovražnik – je državljanska vojna, čeprav sovražnika ni nikjer. Številni desničarski skrajneži neomajni živijo v pričakovanju "dan X” – dan narodne vstaje Nemcev proti njihovim iluzornim zatiralcem, še ena precej nevarna fantazija.
Tudi desničarske mnenjske platforme ki se imajo za liberalno-konservativce, nenehno zatrjujejo propad države in ustaljenega nemškega reda. To pričara duhovno, jezikovno, protimedijsko in kulturno vojno ter na koncu državljansko ali rasno vojno.
Za nekatere prihodnje rasna vojna je že v polnem teku. Sovražniki v tej vojni so liberalni politiki, razsvetljeni mediji, religija islam in moški in ženske, ki se skrivajo na neki skrivni in vedno nevidni lokaciji, ki upravljajo s tajnimi stikali za napajanje, prav tako nevidnimi!
Za desničarske skrajneže je shodniški poziv, »Zapomnite si njihova imena! – zapomni si njihove obraze!« Po internetu krožijo seznami sovražnikov v pripravah na “Nürnberg 2.0” – prihajajoči sodni dan za tiste, ki so prepoznani kot pokvarjeni izdajalci, ki prodajajo nemško ljudstvo, za levičarske fašiste, komunistične izmečke, sovražnike Nemčije, zarote, islamske lobiste, skrajneže splava in druge družbene izmečke – vse, ki ne vključitev v Volksgemeinschaft.
Sovražnik bo uničen, ko pride čas. Pred tem pa bo obrekovan, žaljen in razglašen za nečloveško uporabo jezik neonacizma.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate