Človek Plus
Čas je za risanke na večernih novicah ITN. Z računalniško ustvarjene ulice v Bagdadu sevajoči signal ameriških 'posebnih sil' privabi risani bombnik Rockwell B-1B 'Lancer', ki kroži "na klic", kot zdravnik, nad glavo. Gledalcem bi lahko preprosto povedali, da je bombnik na tarčo odvrgel štiri velike bombe, a ITN je bil tako prijazen, da je posredoval nekaj dodatnih podrobnosti:
"B-1 odvrže štiri 2,000 funtov težke satelitsko vodene bombe JDAM za razbijanje bunkerjev." (ITN, 8. 2003. XNUMX)
To je stavek za uživanje – tako kot pri vsakem fetišizmu se vzburjenje doseže z obsedenostjo s sugestivnimi podrobnostmi.
Vidimo, kako se bombe spuščajo proti računalniško ustvarjeni restavraciji v predelu Mansour v Bagdadu. Na stavbi zasveti nekaj animiranih eksplozij, ki izginejo. Ni bilo majhnih ljudi iz risank, ki so hodili po ulici, nihče ni sedel v restavraciji pred eksplozijo, in zdaj ni nobenih risanih razkosanih udov. Guardian je citiral različico resničnosti pilota, ki je odvrgel prave bombe:
»Nisem vedel, kdo je tam. Res mi je bilo vseeno. Imamo 10 minut, da bombe usmerimo na tarčo. Za to imamo na voljo 10 minut. Za to se moramo zgoditi veliko stvari. Torej preprosto padeš v način izvajanja in ubiješ tarčo.« (Julian Borger in Stuart Millar, '2: Sadam je opažen. 2.48: piloti dobijo ukaze. 3: 60-metrski krater na tarči', Guardian, 9. april 2003)
»Specialne enote«, B-1 'Lancerji', bombe JDAM, letala »na klic«, »način izvajanja«, »ubiti tarčo«: to je žargon, ki fetišizira manipulacijo ogromne moči nad ljudmi in stvarmi. Frazni glagoli se uporabljajo z enakim učinkom: 'odnesti', 'odnesti', 'pojdi za', 'odpihniti' vsi nakazujejo takojšnje, odločno, vsemogočno ukrepanje.
Sto tisoč hollywoodskih pridig nas je naredilo dovzetne za to čaščenje moči. Glede na študijo Glasgow Media Group se lahko otroci spomnijo velikih odsekov dialoga iz kriminalnega filma Pulp Fiction: "Mnogim mladim se zdi kul odpihniti ljudi," poroča Greg Philo. (The Observer, 26. oktober 1997) Mladi gledajo na dva morilca v filmu, Vincenta in Julesa, za "najbolj kul" lika. Gledalec pojasnjuje, zakaj:
»Vincent je bil kul, ker ni prestrašen. Brez skrbi lahko hodi okoli in strelja na ljudi.«
Konec koncev, če je moč posedovanje ogromne sile, potem je končna moč uporaba ogromne sile z minimalnim naporom in minimalnimi čustvi. To je tisto, kar 'kul' pomeni v naši družbi: ogromen učinek, brez skrbi: "Torej preprosto padeš v način izvajanja in ubiješ tarčo."
Med bombardiranjem Srbije leta 1999 je vodilni intelektualec New York Timesa Thomas Friedman zapisal:
»Hočeš ali nočeš, smo v vojni s srbskim narodom (Srbi zagotovo tako mislijo) in vložki morajo biti zelo jasni: vsak teden, ko pustošite po Kosovu, je še eno desetletje, mi bomo vašo državo postavili nazaj tako, da vas bomo strli v prah. Hočeš 1950? Lahko naredimo 1950. Želite 1389? Lahko naredimo tudi 1389.« (Friedman, The New York Times, 23. april 1999)
Želite, da razbijemo vašo državo – ni problema. Želite, da izbrišemo vašo državo – tudi to ni problem. Za Friedmana je vznemirljivost tega v razpravljanju o opustošenju naroda, kot da bi bil prodajalec, ki ponuja vrsto storitev – za nekatere brezbrižnost poveča občutek moči na skoraj nadčloveško raven.
Ljudje, o katerih je pisal Friedman, so bili vsi rojeni v bolečini in so jih matere in očetje dolga leta skrbeli s predano ljubeznijo. Vsako počrnelo, z muhami razjedeno truplo ob cesti v vsaki državi, ki je bila bombardirana leta 1950 ali 1389, je bilo punčica nečijega očesa, nečija srčna želja.
Konec koncev je svet za vedno razpet med dvema različicama moči: zmožnostjo manipulacije in uničevanja ter zmožnostjo skrbi za druge. Pesnik Ksemendra iz 11. stoletja je zapisal:
»Nemirni časi rodijo nekatere, ki se, čeprav jih udarjajo divji valovi, premikajo skozi globoke vode, da bi objeli vse, ki trpijo. Tudi ko sami trpijo hudo trpljenje, so še vedno prijazni do drugih. Nosijo posodo za posodo vode za lajšanje umirajočih od žeje in lahko potešijo neznosno željo bitij.«
Ti ljudje, ne vojaki, so pravo upanje človeštva in res obstajajo. To so ljudje, kot je Robert Fisk iz Independenta, in ljudje, kot je dr. Khaldoun al-Baeri, direktor in glavni kirurg bolnišnice Adnan Khairallah Martyr v Bagdadu. Dr. Baeri, piše Fisk, je »nežen človek, ki šest dni spi eno uro na dan in poskuša rešiti življenja več kot sto duš na dan z enim generatorjem in polovico operacijskih dvoran, ki jih ne uporabljajo. – ne morete nositi pacientov na rokah v 16. nadstropje, ko kašljajo kri.
Ko Fisk odhaja, mu dr. Baeri pove, da ne ve, kje je njegova družina.
»Naša hiša je bila zadeta in sosedje so mi poslali sporočilo, da so jih nekam poslali. Ne vem kje. Imam dve hčerki, dvojčici sta, in rekel sem jima, da morata biti pogumni, ker mora oče noč in dan delati v bolnišnici in da ne smeta jokati, ker moram delati za človeštvo. In zdaj nimam pojma, kje so.« Nato se je dr. Baeri zadušil v svojih besedah in začel jokati ter se ni mogel posloviti.« (Riba, "Končni dokaz, da gre pri vojni za neuspeh človeškega duha," April 11)
Vsakdo, ki se zna pošteno zazreti vase – v svojo zakoreninjeno sebičnost in tragikomični občutek lastne pomembnosti – mora gotovo spoznati, da je prav ta sposobnost, da se dotakneš trpljenja sveta, tista, ki predstavlja pravo moč. Kaj bi navsezadnje lahko bil težji, vitalnejši in osupljivejši dosežek samoobsedenega bitja, ki ga je izklesala groba roka »narave, rdeče v zobeh in krempljih«?
Toda kaj je korenina zapeljive privlačnosti uničujoče sile? In zakaj asociacija na uniforme in poslušnost? Zdi se, da so v srcu sanje o ravni moči, ki lahko nekako izbriše naše najgloblje negotovosti in strahove. Vsi smo drobci v ogromnem vesolju – kako se ne bi počutili brezupno minljive in drobne spričo človeškega stanja? Kot je opazil pesnik WB Yeats, se vsi soočamo z uničujočo resničnostjo:
»Človek je zaljubljen in ljubi tisto, kar izgine. Kaj je še za povedati?«
Mnogi od nas se počutijo popolnoma nemočne pred minljivostjo in krhkostjo življenja. Lahko pa se pretvarjamo.
Sedeti v bombniku B-1, prižigati velikanske bombe MOAB, marširati v koraku proti Nürnbergu, slediti voditelju, delati, kar nam ukažejo, se pridružiti čredi kot 'profesionalni' novinarji v medijski korporaciji z visokim statusom – vse to daje občutek. občutek, da smo nekaj več kot le 'mi'; več kot le trenutne iskrice življenja.
Zato so 'organizacijski ljudje' tako pogosto tako samozavestni. Zato se ljudje iz tretjega sveta, ki pripadajo nič bolj impozantnemu kot vasi ali plemenu, zdijo tem ljudem nekako manjša bitja. V resnici so za mnoge zahodnjake direktorji podjetij 'Človek plus': so človek plus močna organizacija, ki stoji za njimi; so nekako preprosto več.
Del privlačnosti je, da "moškim in ženskim organizacijam" – na primer vojski – ni treba skrbeti. So del velikanske organizacije, ki misli in odloča namesto njih. V svoji študiji poslušnosti je psiholog Stanley Milgram opozoril:
"Izginotje občutka odgovornosti je najbolj daljnosežna posledica podrejanja avtoriteti." (Milgram, Obedience to Authority, Pinter & Martin, 1974, str. 26)
Podrejanje avtoriteti je aspirin za večni človeški glavobol moralne odgovornosti: Kaj naj storim? Kaj je najboljše za druge? Kaj je najboljše zame? Ali sta v sporu? Katere težnje v sebi bi moral spodbujati in katere naj bi poskušal omejiti? Ali je mogoče postati boljši človek? Naj sploh poskusim? Ali je mogoče najti občutek pripadnosti v ljubezni in ne v podrejenosti? To so težka, boleča vprašanja. Toda izginejo, ali ne, ko smo za krmilom bombnika B-1 ali tankovskega strelovoda? Potem preprosto sledimo ukazom; od nas se zahteva zgolj ukrepanje.
Ko je sprejeta odločitev, da se jaz raztopi v tej večji celoti, so učinki dolgotrajni in smrtonosni. Na vprašanje, ali bi uporabil jedrsko orožje za ubijanje teroristov, odgovornih za napade 11. septembra, je Paul Tibbets, človek, ki je pilotiral Enolo Gay, da bi na Hirošimo odvrgla atomsko bombo, dejal:
»Oh, ne bi okleval, če bi imel izbiro. Izbrisal bi jih. Hkrati boš pobijal nedolžne ljudi, ampak nikjer na svetu se še nismo borili v prekleti vojni, kjer ne bi ubijali nedolžnih ljudi. Če bi časopisi samo izrezali sranje: 'Ubili ste toliko civilistov.' To je njihova velika sreča, ker so tam.« (Citirano, Studs Terkel, The Guardian, 'One hell of a big bang', Guardian, 6. avgust 2002)
Podpreti čete?
Velik vzklik, ki je utišal veliko protivojnih nasprotnikov, je: "Podprite naše čete!"
Ali podpiramo dejanja ljudi, ki so moralno odgovornost za svoja dejanja prepustili višji oblasti? Po definiciji bi to pomenilo opustitev lastne moralne odgovornosti s podpiranjem morebitnih moralnih ogorčenj, ki so tako pogosto posledica opustitve moralne odgovornosti v preteklosti.
In v kolikšni meri so "naši vojaki" res "naši"? Med splošnimi volitvami glavne politične stranke in mediji skoraj popolnoma ignorirajo vprašanja obrambe in zunanje politike. Med zadnjimi splošnimi volitvami je na primer poročanje o teh vprašanjih obsegalo 2 % celotne medijske pokritosti.
Za to obstaja razlog – zunanja politika se v bistvu ne spreminja ne glede na to, ali so na oblasti laburisti ali konservativci. Establišment ve, kaj hoče od ljudi iz tretjega sveta, zato je zunanja politika že zdavnaj razglašena za to, da ni stvar javnosti. Ko ljudje začnejo umirati, postane naš posel, takrat pa našo podporo zahteva establišment, ki se je brez našega soglasja odločil, koga bodo »naše« čete ubile. Ne ponuditi brezpogojne podpore za njihovo odločitev, da z »našimi enotami« storijo, kar hočejo, velja za izdajalsko, sovražno. Kako priročno za močne. Britanski zgodovinar Mark Curtis piše:
»Od leta 1945, namesto da bi občasno odstopala od spodbujanja miru, demokracije, človekovih pravic in gospodarskega razvoja v tretjem svetu, jim je britanska (in ameriška) zunanja politika sistematično nasprotovala, bodisi konservativci bodisi laburisti (ali republikanci ali demokrati) bili na oblasti. To je imelo resne posledice za tiste, ki so bili deležni zahodne politike v tujini.« (The Ambiguities of Power, Zed Books, 1995, str. 3)
To pomeni, da v bistvu nimamo nobene demokratične izbire pri določanju britanske zunanje politike. Ne moremo reči, kdaj in s kom se "naše čete" borijo in ubijajo. Pravzaprav imamo nad »našimi enotami« toliko nadzora kot nad vojaki, recimo, Indonezije. Ali bi torej morali podpreti genocidni napad indonezijske vojske na Vzhodni Timor, ki je dosegel vrhunec z zažigom Dilija po referendumu 30. avgusta 1999? No, zakaj pa ne? Nimamo nobenega nadzora nad britanskimi ali indonezijskimi vojaki – naše želje niso predstavljene v dejanjih nobenih.
Nam je mar za blaginjo "naših čet"? Da, strastno – njim ali njihovim žrtvam ne želimo nič žalega – vendar ne moremo podpreti ljudi, ki sledijo ukazom večinoma neodgovornega političnega sistema. To je za nas neke vrste moralna norost. Je vir mnogih najhujših grozot v vsej zgodovini – ljudje so zelo pogosto le 'opravili svojo dolžnost', javnost pa je pogosto (vendar ne vedno) obmolknila iz spoštovanja do njihove odločitve. Grozote, ki so bile posledica tega, si niso predstavljale.
Njihova odločitev ni naša odločitev – zaradi spoštovanja do njihove odločitve ne bomo žrtvovali svojega občutka moralne odgovornosti. Zakaj bi se premišljeni klanjali nepremišljenim, ki delujejo v imenu brezsrčnih? Kdo pri zdravi pameti bi sprejemal ukaze od Wolfowitza, Rumsfelda, Perla, Busha, Blaira in Cheneyja? Zakaj bi morali podpirati posameznike, ki se za to svobodno odločijo?
Več člankov Davida Edwardsa o Iraku
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate