Na pragu praznovanja 50. obletnice nacionalne neodvisnosti julija se alžirski režim, v katerem prevladuje vojska, maja sooči s potencialno ponižujočim in nevarnim udarcem z množičnim bojkotom volitev. Čeprav se je že velika večina odtujenih Alžircev v zadnjem desetletju vzdržala glasovanja, v tem primeru predsednik Bouteflika trdi, da so prihajajoče volitve nove narodne skupščine enako pomembne kot začetek narodnoosvobodilne revolucije leta 1954. Mnogi nasprotniki režima, vendarle vidite množično gibanje bojkota kot prvo priložnost za a de facto nacionalni referendum o preziranih avtoritarnih vladarjih. Očitno so zahodne sile na čelu z ZDA pripravljene oceniti morebitno negotovost zelo cenjenega severnoafriškega strateškega partnerja in zanesljivega dobavitelja nafte in zemeljskega plina. Redko se zgodi, da je ta dolgo potrjena anarhistična taktika očitno postala tako osrednja za preživetje režima.
V primerjavi z velikimi političnimi pretresi lani v sosednjih severnoafriških državah Tuniziji, Egiptu in Libiji se je Alžirija leta 2011 zdela neverjetno mirna. Pogoji revščine, zelo neustrezna stanovanja, velika brezposelnost, politična korupcija in represija so bili objektivno tako hudi kot temeljni pogoji za egiptovske in tunizijske upore. Med letom je Alžirija doživela tudi dolg niz protestnih samomorov, vseprisotnih uličnih nemirov in demonstracij ter političnih obsodb vladajočega režima v tisku, vendar nobeno od teh ni sprožilo pomembne družbene eksplozije, ki so jo mnogi pričakovali.
Razlogov je bilo več, verjetno največji je bil ljudski strah, da bo politični pretres vrnil Alžirijo v obsežno krvavo desetletje devetdesetih let, ki je prineslo 1990 smrti med islamističnim nasiljem in vojaško represijo. Poleg tega je režim, v katerem prevladuje vojska, leta 200,000 uporabil preventivne prepovedi in izjemno prisotnost policije, da bi zatrl poskuse izrecno političnih javnih zbiranj in demonstracij. Po drugi strani pa je bilo le malo učinkovitih povezav med militantnimi avtonomnimi sindikati, študenti, ženskimi organizacijami in opozicijskimi političnimi skupinami, kaj šele med odtujenimi uličnimi uporniki, ki so se uprli zaradi najrazličnejših lokalnih vprašanj.
Poleg vsega tega režim, bogat s prihodki od nafte in plina (188 milijard dolarjev v deviznih rezervah[1]) se je zdelo bolj smotrno pomiriti različne oškodovane in razočarane volilne enote s ciljno usmerjenim povišanjem plač, delovnimi mesti in novimi stanovanji, kot pa si še naprej zapirati kakršno koli možnost socialne pomoči. Kot je predlagal en komentator, je bila alžirska »arabska pomlad« leta 2011 torej predvsem socialne narave.[2]
Hkrati je režim hitro sprejel »reformističen« politični obraz, da bi preprečil naraščajočo plimo eksplicitnih političnih zahtev, artikuliranih po vsej Alžiriji in arabskem svetu na splošno, ter odvrnil Zahod od kakršnih koli misli o posredovanju, kot je to storil drugje. Medtem ko je trdil, da ima Alžirija že liberaliziran politični kontekst zaradi širjenja političnih strank, skupin civilne družbe in časopisov, je Bouteflika napovedal novo vrsto "reform", vključno s koncem omejitev "izrednega stanja", priložnostmi za prve ne - državni televizijski kanali, manj omejitev za tisk in nov krog državnozborskih volitev, ki vodijo do nove nacionalne ustave. Kljub temu je ta fasada sprememb preslepila le nekaj Alžircev, kljub Obamovim pohvalam iz tujine. Demonstracije in medijsko izražanje ostajajo tako nadzorovani kot prej, medtem ko se v zakulisju vojaške varnostne sile, DRS, še naprej infiltrirajo in manipulirajo z različnimi družbenimi in političnimi skupinami.
Režimova pričakovana nagrada so torej državnozborske volitve 10. majath. Bouteflika in premier Ouyahia sta z zaskrbljenostjo brez primere zaradi simbolične »legitimacijske« narave vaje dramatično, celo obupano pozvala javnost, naj voli.[3] Poleg tega je bilo povabljenih skoraj 500 tujih opazovalcev (vključno s 120 iz Evropske unije in delegacijo Nacionalnega demokratskega inštituta ZDA) (nekateri pravijo, da jih je vsilil Zahod), da jamčijo za transparentnost volitev v nasprotju z zloglasnimi volilnimi manipulacijami iz preteklosti. (Uslužbenec EU, ki je podpisal ta sporazum, pa je navidezno zamahnil z roko, ko je pohvalil že napovedane politične reforme režima.[4])
V mnogih letih je bila razširjena abstinenca med Alžirci vse bolj priljubljena zaradi nenasilnega protesta proti režimu. Zadnjih državnih zakonodajnih volitev se je na primer udeležilo le 30 % volilnih upravičencev,[5] čeprav so nasprotniki trdili še nižje številke. Na zadnjih predsedniških volitvah, leta 2009, volilna udeležba očitno ni bila več kot 18-odstotna.[6] Močna volilna udeležba je tokrat nujna, je trdil Bouteflika, da se pokaže trdna ljudska osnova sistema in tako odvrne sile Nata od posredovanja, kot v Libiji, če družbena nestabilnost postane eksplozivna.[7] Po drugi strani pa je Ouyahia dejal, da bi nizka volilna udeležba, torej neuspeh pri podpori političnih reform režima, izpostavila Alžirijo intervencionističnim načrtom zalivskih držav in ZDA, morebitnemu islamističnemu prevzemu in ponovitvi prelivanja krvi iz 90. let.[8] Visoka stopnja abstinence leta 1991 je po njegovih besedah olajšala zmago islamistov FIS v prvem krogu zakonodajnih volitev tega leta, kar je prisililo vojsko k posredovanju.
V zadnjih tednih je alžirski tisk v državi in zunaj nje namenil veliko prostora opozicijskim predstavnikom, akademikom in političnim skupinam ter strankam o upravičenosti ali neutemeljenosti vzdržanosti 10. maja.th. (Ni presenetljivo, da se argumenti za in proti glasovanju med kritiki režima zdijo primerljivi s tistimi v ameriški levici vsaka štiri leta.) Kot povzema marksistični novinar Hocine Belalloufi, nekateri zagovorniki gibanja širokega bojkota zavzamejo moralno stališče proti kakršnemu koli sodelovanju (in s tem legitimizaciji) v osnovi pokvarjenega in avtoritarnega sistema. Drugi fatalistično trdijo, da bodo zakulisne manipulacije onemogočile pošten volilni proces ali da je varna razdelitev sedežev sodelujočim strankam že sklenjena. Še huje, nekateri predvidevajo, da manipulacije režima vodijo do nove zmage islamistov, kot je bila tista leta 1991, in s tem nove plasti zatiranja ali celo ponovnega prelivanja krvi.[9]
Djamel Zenati, nekdanja vodilna osebnost zmerne levičarske FFS (Fronta socialističnih sil), trdi, da te volitve zgolj pripravljajo pot za nereprezentativno novo ustavo, tako avtoritarno kot sedanja, in za izbranega naslednika Bouteflike v 2014. Vidi rezultate kot neizogibno prirejene v korist režima in te volitve primerja z razvpitimi alžirskimi volitvami leta 1948 v kolonialnih časih, ki so obljubljale dobo političnih reform, v resnici pa so s skrajno ponarejenimi rezultati preprečile znatno zmago nacionalistov. Kritizira tiste, ki menijo, da je edini način za preživetje aktivnih vidnih političnih skupin udeležba na sistemskih volitvah, namesto tega pa zagovarja poudarek na avtonomnem ljudskem organiziranju. »Družba se mora zgraditi pred državo« tako, da se nauči izvajati pristen dialog in kompromis. Za tiste, ki kampanjo vidijo kot javno priložnost za predstavitev opozicijske kritike, trdi, da so odtujeni Alžirci preveč zavrnjeni s strani pooblaščene politike, da bi jih poslušali.[10]
Prav tako, pravijo zagovorniki bojkota, morajo tisti, ki zbujajo slutnjo tujega posredovanja zaradi nizke volilne udeležbe, priznati, da Alžirija nikoli ni bila zares suverena. "V resnici tuja intervencija v subtilni in škodljivi obliki v Alžiriji ni nikoli prenehala."[11] Jasno je, pravi Djameleddine Benchenouf, da so zlasti ZDA v obsežni strateški tekmi s Kitajsko za nadzor nad nafto in rudninami v Afriki. V tej bitki je ob sodelovanju sedanjega alžirskega režima Alžirija osrednja nagrada. Če pa režim 40. maja pridobi manj kot 10-odstotno volilno udeležboth v poštenem volilnem procesu bo to za zahodne imperialiste pomenilo preveč negotov in nezanesljiv lokalni nadzor prvega. Glede na potencialno eksploziven družbeni obup bi bile v tem kontekstu ZDA in druge zahodne sile, zlasti Francija, dejansko pripravljene izbrati druge alžirske politične zaveznike, da bi ohranile svoj vpliv, politični oportunizem, ki se je v zadnjem letu že pokazal drugod v severni Afriki.[12]
Medtem ko bi bojkot volitev velike večine nedvomno bil močan simbol nelegitimnosti režima, ni jasno, kako bi to prispevalo k temu, kar čuti že večina v Alžiriji. Zagovorniki bojkota tudi ne predlagajo prepričljivih načinov, kako bi se ta nenasilni uspeh lahko prevedel v široko opozicijsko zavezništvo, kaj šele v strmoglavljenje režima. Nekateri morda upajo, da bo to spodbudilo nov zagon za val demonstracij in vojaško nevtralnost, primerljivo z dinamiko in izidi v Tuniziji in Egiptu pred letom dni, le da tokrat z vnaprejšnjo odobritvijo ZDA in Francije, ki upajo, da bodo s tem zajezile kakršno koli »presežkov« svobode, ki bi lahko ogrozili njihove interese.
Nasprotno pa je po tednih špekulacij najstarejša opozicijska stranka v državi FFS objavila, da zavrača bojkot in da bo sodelovala s polnim seznamom kandidatov. Čeprav so odločitvi očitno nasprotovali številni člani baze FFS, je nacionalno vodstvo trdilo, da je šlo za taktično potezo, ki je bila upravičena iz več razlogov, ne glede na to, ali so bili pridobljeni kakršni koli sedeži v skupščini ali ne. Trdil je, da bi udeležba pripomogla k ponovni oživitvi stranke na lokalni ravni,[13] zagotoviti platformo za objavo potrebe po radikalnem pluralističnem prestrukturiranju alžirskega političnega sistema in razviti podlago za sodelovanje z drugimi opozicijskimi silami v celotnem političnem spektru.[14] Podobno splošno utemeljitev je nedavno ponudil Sadek Hadjeres, alžirski komunistični militant, ki je trajal štiri desetletja od zgodnjih 50-ih.«[15]
Drugi so špekulirali, da je bila odločitev FFS cinična zvijača, glede na lastne občasne pretekle bojkote, da bi pridobili vladna sredstva za kampanjo in morda dogovor za zagotovljeno dodelitev sedežev v novem zakonodajnem telesu.[16] Bolj dobronamerno, nekateri špekulirajo, da so morda voditelji FFS dejansko prepričani, da bi radikalna politična sprememba, ki jo je pospešil množični bojkot in ji sledilo stopnjevano tuje vmešavanje, res lahko, kot je predlagal Ouyahia, povzročila novo islamistično teokratično nevarnost.[17] Vsekakor se FFS sooča z istim vprašanjem kot tisti, ki spodbujajo bojkot: na kakšen realen način udeležba na volitvah omogoča široko politično zavezništvo za prestrukturiranje sistema?
V zadnjem desetletju so bili kandidati FFS (in drugi) v berberski trdnjavi stranke v regiji Kabylia prezirljivo zavrnjeni z nadvse uspešnimi kampanjami bojkota na terenu – pa tudi z neposrednimi akcijskimi napadi na volišča, zažiganjem volilnih skrinjic in drugimi militantnimi demonstracijami globoke odtujenosti Kabilcev od režima.
V očeh vseh je ključna dinamika vloga političnega islama. Režim opazuje volilne uspehe islamistov v Tuniziji, Egiptu in Maroku ter njihovo pomembno novo moč v Libiji in razume še vedno močno privlačnost islamizma v Alžiriji tudi po krvavih 90. letih. Tako se zdi precej pripravljena priznati še večjo vlogo islamistom pri upravljanju Alžirije, vsaj če se v te stranke lahko nenehno infiltrira DRS in vojska ohrani svoj prevladujoč položaj. Kot so mnogi poudarili, imajo alžirski islamisti že veliko moč znotraj in zunaj vlade, kar simbolizira Bouteflikova odločitev, da nadaljuje z načrti za gradnjo največje mošeje na svetu zunaj Savdske Arabije v Alžiru.
Več islamističnih strank je že dobro organiziranih in so oblikovale okvirno "zeleno zavezništvo" za majske volitve. Vendar pa so te stranke že zaznamovane s preteklim sodelovanjem z režimom. Nasprotno sta se Abassi Madani in Ali Belhadj, dva najvišja voditelja islamistične nekdanje FIS, ki je leta 1991 zmagala v prvem krogu državnozborskih volitev (kar je pospešilo vojaški udar januarja 1992 in krvavo desetletje), sama osebno pridružila pozivu k bojkotu volitev. maja.[18] Drugi nekdanji voditelji FIS še niso zavzeli stališča.
Kljub prisotnosti mednarodnih opazovalcev bo režim nedvomno skušal čim bolj napihniti stopnjo volilne udeležbe kot tudi skupno število glasov za svoje najljubše kandidate. Že zdaj je obtožen nepravilnega štetja več deset tisoč vojakov v jugozahodni vojaški bazi za razširitev regionalnega volilnega imenika, klicanja nekaterih kandidatov FFS na zaslišanje s strani politične policije in aretacije mladih aktivistov MJIC (Gibanje neodvisne mladine). za spremembe) v Alžiru za razdeljevanje letakov za bojkot. Vodja vladne komisije za človekove pravice Farouk Kessentini je 7. aprila dodal glasen pritisk režima.th zatrdil, da mora biti glasovanje obvezno, s kaznimi za tiste, ki se vzdržijo,[19] čeprav je nedvomno prepozno za sprejetje tega ukrepa za majske volitve.
Toda veliko bolj pomembno kot to, kdo sedi v ustavno omejenem prihodnjem državnem zboru, lahko dejanska moč, sestava in politična zavest bojkotnega gibanja ter dejanska stopnja, do katere to politično soočenje spodbuja organizirano in neorganizirano opozicijo, skupaj igrajo pomembno vlogo pri naslednja stopnja političnega razvoja Alžirije. Seveda je na koncu najbolj kritično vprašanje, kako se to soočenje prevede v pomembno priložnost za politično odločanje in svobodo za Alžirce v osnovni skupnosti po 50 letih avtoritarne vladavine po osamosvojitvi.
David Porter je zaslužni profesor politologije in zgodovine SUNY ter avtor nove knjige, Oči na jug: francoski anarhisti in Alžirija, ki ga je novembra lani izdal AK Press. Z njim se lahko obrnete na [e-pošta zaščitena].
[1] Abderrahmane Mebtoul, »Algérie (2015/2020): comment éviter l'implosion sociale,« Le Matin DZ, April 6, 2012.
[2] D. Benchenouf, “Algérie: les cruciales élections,” Le Quotidien d'Algérie, Marec 24, 2012.
[3] Prav tam.
[4] Farid Abdeladim, “150 délégués européans superviseront le scrutin du 10 mai,” Svoboda, Marec 21, 2012.
[5] Benchenouf, op. cit.
[6] Yahia Bounouar, “Le 10 mai n'est pas une élection 'normale', c'est un REFERENDUM!” Kalima DZ, Marec 17, 2012.
[7] Benchenouf, op.cit.; Abdelhafid Larioui, “Le Vert et le Rose: perversion d'un printemps Algérien,” Kalima DZ, Marec 27, 2012
[8] Bounouar, op. cit.; Djameleddine Benchenouf, "Algérie: le discours shizophrénique d'un regime aux abois," Le Quotiden d'Algérie, Marec 17, 2012.
[9] Hocine Belalloufi, "Pourquoi il faut voter le 10 mai prochain," Lanation.info, Marec 27, 2012.
[10] Djamel Zenati, "Elections législatives et dictature consultative", El Watan, April 3, 2012.
[11] Larioui, op.cit.
[12] Benchenouf, »Algérie: les cruciales …«; Benchenouf, "Algérie: le discours ...."
[13] Larioui, op. cit.
[14] Dr. Nait Abdellah Rabah, "Le bojkot zakonodaje 10. maja 2012, est-il une faute politique gravissime?" lanation.info, Marec 13, 2012.
[15] Sadek Hadgeres, »Udeležba na volitvah 10. maja 2012, lanation.info, Marec 29, 2012.
[16] Larioui, op. cit.
[17] SD, “Les bégalements de l'Histoire dans la tragédie algérienne,” Le Quotidien d'Algérie, Marec 18, 2012.
[18] Benchenouf, Algérie: le discours … «.
[19] “Syndicaliste de lutte” (alžirski blog), 9. april 2012.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate