Ne razumite me narobe. Ne zagovarjam nasilja kot takega. Ko pa sem v novicah slišal in v časopisih prebral o Jacku Strawu, Condoleezi Rice, Kofiju Annanu in drugih, ki so Hamasu predavali o nezdružljivosti demokracije in nasilja, sem se skoraj zadušil ob zajtrku. Hinavščina vsega skupaj. In nekaj naših vodilnih avtorjev se je pridružilo splošnemu zboru. Za tango sta potrebna dva. V nobenem od teh pozivov Hamasu nisem zasledil vzajemnih pozivov Izraelu, naj preneha z vsakodnevnim nasiljem nad Palestinci.
Kot da demokracija in nasilje nikoli nista obstajala skupaj. Kot da demokracija in nasilje ne gresta preprosto in vedno z roko v roki. Katera današnja demokratična država ne uporablja nasilja in terorja? ZDA, ki trdijo, da so demokratična država, so uporabile nasilna in teroristična sredstva, da bi vsilile svojo voljo nad manjšimi državami. Skozi svojo zgodovino je s silo rušil vlade, ki jih ni maral, ter nezakonito vdrl in teroriziral številne države. Seznam je zelo dolg. Spomnite se Filipinov, Kube, Irana v 50. letih prejšnjega stoletja, Indonezije, Čila, Gvatemale, Iraka, če omenimo le nekaj pomembnih primerov, in načrtuje, da bo tako nadaljeval tudi v prihodnosti. Kaj pa Abu Ghraib, Baghram in Guantanamo? Ali niso to živi simboli ameriške »demokracije« in nasilja? Stokely Carmichael, spomnite se ga po slavi iz 60. let, je nekoč rekel, da je nasilje tako ameriško kot jabolčna pita. In če parafraziram Marka Antonija, “to je demokratična država†.
Zagovornik demokracije na Bližnjem vzhodu, Izrael, je okupiral Palestino in nad Palestinci izvaja teror v velikem obsegu. Šele pred nekaj leti je zravnala z zemljo Jenin in še naprej izvaja tako imenovane “usmerjene ubojeâ€, ki so preprosto dejanja umorov. Veliki evropski demokraciji, Anglija in Francija, sta ohranili svoje kolonije z nasiljem in terorjem; zato me zanima, o čem je govoril Jack Straw. Indija, največja demokracija na svetu, v Kašmirju izvaja teror in nasilje.
Zgoraj sem naštel nezakonite uporabe nasilja v demokracijah. Obstajajo tudi situacije, ko se nasilje šteje za zakonito. Očiten primer je Hobbsejev monopol nasilja, ki ga demokratična država izvaja interno do svojih državljanov. Z razvojem moderne nacionalne države so njeni državljani ta monopol sprejeli kot nujno zlo za nemoteno delovanje družbe, da družba ne zapade v anarhijo. Po drugi strani pa ima demokratično izvoljena vlada pravico do uporabe nasilja proti zunanjim sovražnikom, ki ji grozijo, in to priznava mednarodno pravo. V teh dveh pomenih, demokracija in nasilje, gresta z roko v roki “legitimno†. Tretjič, mednarodno pravo priznava oborožen odpor in nasilni boj okupiranega ljudstva proti okupatorju kot legitimen. Številne države v razvoju se ne bi osvobodile kolonialnega jarma, če se ne bi oborožile proti okupatorju, kar je nemalokrat vodilo v resnično krvave narodnoosvobodilne vojne, v katerih je umrlo veliko nedolžnih ljudi.
Palestinci so pravkar demonstrirali demokracijo preostalemu svetu in zlasti arabskemu svetu. Volitve so bile poštene in svobodne. Palestina ima najbolj svoboden in živahen tisk v arabskem svetu in ima neodvisno sodstvo, zdaj pa so pokazali politično zrelost in pogum pri zavračanju voditeljev, ki niso mogli zagotoviti služb in varnosti, ki so bili skorumpirani in katerih politika bankrota ni privedla do osvoboditev izpod izraelske okupacije. Palestincev niso odvrnile grožnje iz ZDA, Evrope ali Izraela.
Ko bo Hamas v vladi, bo imel dolžnost braniti Palestince pred izraelskimi napadi in se zato ne more in ne sme izogibati oboroženemu odporu. Hamas je povsem upravičeno zavrnil vse pozive, naj se odpove svoji pravici do oboroženega upora proti izraelski okupaciji. Razlogi, da so Palestinci z veliko večino glasovali za Hamas, niso samo v tem, da so bili siti korupcije Al Fataha in da je Hamas zagotavljal socialno varstvo, zdravstvo in izobraževanje ter je bil znan kot pošten. Glavni razlog za zmago Hamasa je bil ta, da je zavrnil lažne obljube iz Osla in da je nadaljeval z oboroženim odporom. Palestinci vidijo Hamas kot organizacijo, ki dela in se bori za osvoboditev palestinskega ljudstva in je zato zmagal na volitvah.
Mislim, da nas bo Hamas presenetil. Priznava realnost Izraela, kot je razvidno iz njenega volilnega manifesta, ki ni vseboval slogana o odstranitvi Izraela. Ko bo oblikovala vlado, se bo morala pogajati z Izraelom, kot se bo moral Izrael pogajati s tistim, ki ga Palestinci izvolijo; tako kot so se morali Palestinci pogajati z obsojenim vojnim zločincem in množičnim morilcem Šaronom, ki so ga izvolili Izraelci. To so demokratične odločitve nasprotnika, s katerimi je treba živeti, ne glede na to, kako neprijetno je moralo biti palestinskim pogajalcem, da so sedli za mizo Šarona, klavca Sabre in Chatile. Hamas je sposoben spodbujati mir z Izraelom, ker ima zaupanje in podporo večine Palestincev. To je dobra priložnost za mir s častjo v Palestini. Zaradi svoje podporne baze bo lahko sprejel nekaj težkih in neprijetnih odločitev. Toda Hamas bo Izraelu dal jasno vedeti, da ne bo sprejel Palestine, ki je razrezana na toliko bantustanov, da ne bo sprejel obstoja judovskih kolonij v Palestini in se bo z oboroženim odporom uprl izraelskemu nasilju in terorju. Hamas ima povsem prav, ko pravi, da je treba palestinske milice preoblikovati v vojsko za obrambo Palestine.
Namesto da Hamas zahteva, naj položi orožje, bi bilo dobro, če bi Jack Straw in njemu podobni prisilili Izrael, da razpusti svoje kolonije na okupiranem Zahodnem bregu, umakne svoje enote s palestinskega ozemlja, preneha s prakso umorov, razstavi zid in sprijazniti se z realnostjo uspešne palestinske države z Jeruzalemom kot skupnim glavnim mestom. Šele takrat je mogoče od Palestincev razumno zahtevati, da odložijo orožje.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate