Za mali otok Kuba je sedmi vrh Amerik v Panami pomenil nekakšno »coming out« zabavo. Od začetka leta 1994 je bila prepovedana zbiranja samo za kapitaliste, Kuba pa ni bila le povabljena k udeležbi na letošnjem vrhu, ampak je bila lepotica plesa (čeprav je bila tresoča, 83-letna Raul Castro, ki nima karizme svojega brata Fidela). Prisotnost Kube je bila napovedana v govorih voditeljev vseh držav in stisk roke med predsednikom Obamo in Raulom Castrom je bil trenutek vrha Kodak.
V dolgem 49-minutnem govoru Raula Castra (pošalil se je, da si je Kuba, ker je bila Kuba izključena iz šestih prejšnjih vrhov, zaslužil šestkrat več kot priporočenih osem minut), je dal lekcijo zgodovine o preteklih ameriških napadih na Kubo – od Plattovega amandmaja do podpore diktatorja Fulgencia Batiste do invazije v Prašičjem zalivu in odprtja zapora Guantanamo. Vendar je bil prijazen do predsednika Obame, ko je rekel, da ni kriv za to dediščino, in ga označil za "poštenega človeka" skromnega izvora.
Predsednik Obama je zagotovo prejel pohvale na celotnem vrhu, ker je obrnil to stran v hladni vojni. Nekateri voditelji pa so vztrajali pri pojasnilu, da Kube ni bilo na vrhu zaradi Obamove lepe geste; Kuba je bila tam, ker so voditelji Latinske Amerike vztrajali, da ne bo drugega vrha brez Kube. Kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos, sicer nič levičar, je spomnil na svoje stališče na zadnjem vrhu, ki ga je gostil, da mora biti Kuba povabljena na naslednjega. Bolivija, Nikaragva, Venezuela in drugi so zagrozili z bojkotom vsakega novega srečanja brez Kube.
Argentinka Christina Kirchner Fernandez je šla še korak dlje pri jemanju zaslug Obami: rekla je, da je Kuba za mizo, ker se je hrabro in kljubovalno borila več kot 50 let, medtem ko je trpela pod blokado ZDA. Ekvadorec Rafael Correa je dejal, da je bil Obamov uvod dober, a ne dovolj dober. Vztrajal je, da je čas, da se konča "nehumana in nezakonita blokada", ki je tako prizadela kubansko ljudstvo, in da se vrne "okupirano ozemlje" Guantanama. Bolivijski predsednik Evo Morales je zavrnil vsakršno predstavo o ZDA kot dobrohotni sili, ki zdaj prihaja na pomoč revni Kubi; namesto tega, je dejal, bi morale ZDA Kubi le odškodovati več kot 50-letno škodo, povzročeno njenemu gospodarstvu.
Bilo je pričakovanj, da bo predsednik Obama vrh izkoristil za objavo, da bo Kuba umaknjena z ameriškega seznama držav sponzoric terorizma, kar je ključni korak pri normalizaciji odnosov. A žal se to ni zgodilo.
Številnim Američanom je težko razumeti prevelik pomen, ki ga ima Kuba na polobli. Kolumbijski predsednik Santos se je zahvalil Kubi za njeno posredovanje v mirovnih pogajanjih med njegovo vlado in uporniki FARC. Druge vlade so se Kubi zahvaljevale za pošiljanje zdravnikov v njihove države, zdravljenje pacientov v revnih območjih, kamor njihovi zdravniki niso hoteli iti, ali za ustanavljanje medicinskih šol ali usposabljanje svojih državljanov v kubanskih šolah. Pohvalili so Kubo, ki je delila svoj uspešen program opismenjevanja. Toda tisto, česar večina Američanov ne razume, je ponos, ki ga čuti toliko ljudi v Latinski Ameriki – tudi ljudje, ki ne marajo kubanske politike –, da je majhen otok že več kot 50 let uspel braniti poskuse ameriškega Goljata, da bi strmoglavil to.
Od samega začetka revolucije je ameriška vlada uporabila vsa sredstva, ki jih je lahko pričarala, da bi strmoglavila Fidela Castra – od zastrupljenih cigar do financiranja saboterjev do diplomatske izolacije. Zgodovina je polna umazanih trikov Cie in izgnancev, vključno z napadom oktobra 1976 na kubansko letalo, v katerem je umrlo vseh 73 ljudi na krovu. Celo v Panami, kjer je potekal vrh, je novembra 2000 prišlo do zarote, da bi ubili Fidela Castra tako, da bi razstrelili avditorij, kjer naj bi imel govor.
Dejstvo, da je Kuba vsa ta leta uspevala tiščati nos v ZDA, mnogi vidijo le kot čudež. »Na Kubi sem bila na počitnicah,« mi je povedala Gabriela Gomez, učiteljica iz Paname. »Ugotovil sem, da je njegovo gospodarstvo v razpadu, zgradbe pa dobesedno razpadajo. In ne maram omejitev svobode govora in svobode zbiranja. Vendar mi je všeč dejstvo, da je Kuba uspela preživeti kot komunistična država kljub tolikšni zunanji agresiji.”
Toda ali ameriška vlada res sprejema Kubo kot suvereno državo, ki je izbrala drugačno pot? Ali pa preprosto poskuša z drugačnimi sredstvi zrušiti kubansko vlado?
Prečastiti Raul Suarez, ki vodi Center Martina Luthra Kinga v Havani in Panami za Forum civilne družbe, ki je potekal pred vrhom, vidi iste stare spletke, vmešavanje in manipulacije. "Samo poglejte, kaj se je zgodilo na Forumu civilne družbe," je dejal. »Američani so plačali, da so kubanski disidenti, ki na Kubi nimajo privržencev, prišli v Panamo in sodelovali kot kubanski predstavniki civilne družbe. Medtem številnim predstavnikom kubanskih množičnih organizacij niso dovolili vstopa.«
»Polovica naše delegacije je prišla sem samo zato, da bi ugotovila, da ne morejo dobiti obljubljenih poverilnic in da so bili izključeni iz srečanj,« je povedala Gretchen Gomez Gonzalez iz kubanske zveze univerzitetnih študentov, »medtem ko so disidenti Kubanci, ki tega ne ki zastopajo kogarkoli razen sebe, so prejeli poverilnice za zastopanje kubanske civilne družbe.« Provladni Kubanci so se z disidenti spopadli na ulicah in na zborovanjih, jih označili za plačance, ker so jemali ameriški denar, in nosili fotografije, na katerih so nekateri med njimi objeti z obsojenim teroristom Josejem Posado Carrilesom. Pravijo tudi, da je bil nekdanji operativec Cie Felix Rodriguez, obtožen umora revolucionarnega junaka Che Guevare, na vrhu in delal z disidenti.
Disidenti vztrajajo, da jih provladne drhale napadajo zgolj zaradi spodbujanja svobode govora in svobode zbiranja. Ameriško zunanje ministrstvo je obsodilo »nadlegovanje« in »uporabo nasilja« nad udeleženci.
Prisrčno srečanje med Obamo in Castrom je pokazalo pozitiven obraz odprtja, medtem ko spopadi na ulicah Panama Cityja predstavljajo kamnito pot za odnose med ZDA in Kubo. Toda vsaj pot naprej je nova, s svežim zagonom, ki izvira iz panamskega vrha.
Obama je dejal, da bi odprtje v ZDA lahko pripeljalo do več ameriških obiskovalcev, več trgovine, več naložb in več virov za kubansko ljudstvo. Če bi ameriška vlada lahko to storila, hkrati pa prepustila kubanskemu ljudstvu, da se zavzema za večje individualne svoboščine, bi bilo to – če vzamemo stran od bratov Castro – resnično revolucionarno.
Medeja Benjamin je soustanoviteljica www.CODEPINK.org in avtor več knjig o Kubi, vključno z No Free Lunch: Food and Revolution in Cuba.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate
1 komentar
Medeja postavlja prava vprašanja in podaja kontekst. Zakaj ZDA to počnejo, je očitno, kajne? Za ves svet je.