[17. junij 2009 – Danes je kampanja za mir in demokracijo s sedežem v New Yorku objavila spodnjo izjavo kot odgovor na dogajanje v Iranu.]
Zgroženi smo nad tem, kaj počne iranska vlada po volitvah 12. junija. V val državnega terorja, so varnostne sile aretirale na stotine opozicijskih, reformističnih uradnikov in nekdanjih uradnikov ter borcev za človekove pravice. S kiji, biči, verigami, mačetami in pištolami so hudo napadli protestnike; mnogi so bili ubiti. Mediji, tako domači kot mednarodni, so bili zaprti ali omejeni, oblasti pa so poskušale preprečiti ljudem medsebojno komunikacijo prek mobilnih telefonov, besedilnih sporočil in spletnih mest za mreženje. Vse protestne demonstracije so prepovedane.
Kljub divjanju republikanske garde in verskih razbojnikov v Basij milice, nasprotniki Ahmadinedžada pa se doslej niso hoteli umakniti. Jezen zaradi očitno nespretnega in ciničnega prirejanja volilnih rezultatov, hna stotine tisočev je kljub prepovedi korakalo v nenasilnih protestih. Spričo tega pogumnega odpora se je vlada nekoliko umaknila, iranski vrhovni voditelj, ajatola Ali Hamenej, pa je ponudil možnost delnega ponovnega štetja glasov. Protestniki so tej ponudbi rekli ne - zahtevajo povsem nove volitve.
Ne trdimo, da poznamo resnične rezultate volitev. Vsekakor pa obstajajo številni znaki velike goljufije; to, poleg dejstva, da je bilo spremljanje volitev s strani opozicijskih skupin in neodvisnih opazovalcev prepovedano, lahko samo vzbudi resne dvome o trditvi Ahmadinedžada o prepričljivi zmagi. Jasno je, da rezultati niso verodostojni za množice iranskih državljanov.
Tudi če bi bili glasovi pošteno prešteti, se je treba spomniti, da so iranske volitve daleč od demokratičnih. Neizvoljeni svet varuhov preverja kandidate, da se prepriča, ali podpirajo teokratični red, preden se njihova imena sploh dovolijo, da se pojavijo na glasovnici, kar običajno zagotavlja, da je vsak, ki mu oblasti resno nasprotujejo, diskvalificiran iz kandidiranja. In čeprav Islamska republika dovoljuje veliko več svoboščin kot mnoge druge države v regiji, je še vedno izjemno represivna. Geji so bili brutalno preganjani, ženske so prisiljene prenašati številne omejitve svojih pravic, delavce pa so pretepli in zaprli, ker so stavkali in poskušali organizirati sindikate.
Mir Hossein Musavi ne predstavlja odločilnega preloma iz statusa quo. Kot iranski premier v letih 1981-89 ni oporekal osnovam sistema. Kot Shirin Sadeghi je poudarila v Huffington PostMousavi je bil »človek, znan po tem, da je podpiral vrednote republike, ki je Irancem sistematično jemala osnovne državljanske pravice; človek, ki je kot višji svetovalec predsednika Hatamija stal ob strani kot drugi 'kulturni revoluciji' v poznih 1990-ih in začetku 2000-ih. pometal študente z ulic, zaprl napol brezplačne časopise, teroriziral disidente in utrl pot tako imenovanim 'hardliners'." Kljub temu mu je Mousavi s podporo, čeprav omejeno, pravicam žensk in politični svobodi, dal podporo milijonov Irancev.
Te volitve so iranski politiki odprle nove možnosti, ki daleč presegajo Mousavija. Kot borka za pravice žensk je opozoril Noushin Khorasani, je že ponudila priložnost za oblikovanje neodvisnih koalicij ženskih in študentskih organizacij, ki so bile deležne strašne represije; upati je, da bodo tudi sindikati lahko izkoristili to novo odprtost za delovanje in neodvisno vlogo v iranski družbi. Dolgo tleči razcepi med vladajočo elito so postali odprte razpoke. Protestniki na ulicah in strehah so vzklikali "ne diktaturi", pri čemer so mislili na Ahmadinedžada; morda bo gibanje kmalu naredilo naslednji korak in zahtevalo konec diktature Hameneija, sveta varuhov, republikanske garde in Basiji, in ves skorumpirani vladajoči aparat.
Kar zadeva odziv naše lastne vlade, glede na dolgo, umazano zgodovino ameriške politike do Irana, lahko vmešavanje Washingtona igra le na roko silam, ki nasprotujejo demokraciji. Podpora ZDA šahu pred letom 1979 je povzročila razpad iranske sekularne levice. Grožnje Busheve administracije so uspele le pri teroriziranju iranskega ljudstva in zagotavljanju političnega streliva mulam. Obamova administracija lahko pomaga tako, da odpravi sankcije proti Iranu ter se javno in nedvoumno odpove kakršni koli možnosti vojaškega napada, s čimer odpravi glavni izgovor za Ahmadinedžadovo represivno politiko.
Kampanja za mir in demokracijo izraža svojo solidarnost s protestniki v Iranu in pozdravlja njihov pogum. Izražamo globoko zaskrbljenost za njihovo dobrobit ob brutalnem zatiranju in naše goreče želje po krepitvi in poglobitvi gibanja za pravičnost in demokracijo v Iranu.
******
KAMPANJA ZA MIR IN DEMOKRACIJO (CPD) zagovarja novo, napredno in nemilitaristično zunanjo politiko ZDA – takšno, ki spodbuja demokracijo, pravičnost in družbene spremembe. Kampanja, ustanovljena leta 1982, je nasprotovala hladni vojni s spodbujanjem "popuščanja napetosti od spodaj". Zahodne mirovne aktiviste je vključil v obrambo pravic demokratičnih disidentov v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi ter vključil aktiviste vzhodnega bloka za človekove pravice proti protidemokratični politiki ZDA v državah, kot sta Nikaragva in Čile. Kampanja vidi gibanja za mir, socialno pravičnost in demokratične pravice, skupaj, kot zametek alternative politiki velikih sil in prevladi družbe privilegiranih elit.
Druge nedavne kampanje CPD vključujejo: odprto pismo iranskim uradnikom v obrambo voditeljice človekovih pravic Shirin Ebadi, ki ga je objavil New York Pregled knjig at http://www.nybooks.com/articles/22511; Podpora češkim nasprotnikom ameriškega vojaškega radarja na Češkem; in izjava o Gazi z naslovom "Nič več praznih čekov za Izrael!", ki je na voljo na spletni strani CPD. Splet: www.cpdweb.org e-naslov: [e-pošta zaščitena]
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate