Obrambni minister Gates je dejal, da so serijske številke in druge oznake, najdene na delcih bomb, "precej dober" dokaz, da Iran iraškim upornikom zagotavlja tehnologijo orožja in material. Tiskovni predstavnik Bele hiše Tony Snow je dejal, da je prepričan, da bo orožje prišlo z odobritvijo iranske vlade.
Toda general Peter Pace, predsednik Združenih načelnikov štabov ZDA, se ni strinjal z besedami: »Vemo, da so eksplozivno oblikovani projektili proizvedeni v Iranu. Ne bi rekel, da iranska vlada per se ve za to.«
To, da vlada dobavlja sofisticirano strelivo - odkrito ali prikrito - državam strateškega ali imperialističnega interesa je realpolitika; da je njegov podpis na drobcu bombe, ki je obglavil vietnamskega, afganistanskega, iraškega, iranskega, kosovskega ali libanonskega otroka, resničnost, čeprav je komajda na udarnih naslovnicah.
Da vlada izvaža in porablja strelivo, ki še naprej ubija civiliste še dolgo potem, ko je bila razglašena »misija opravljena«, prav tako skoraj ni vredno poročanja. Toda v primeru kasetnih bomb je to realnost na terenu.
Kasetne bombe se odvržejo iz letal ali izstrelijo kot rakete in vsebujejo do 644 bombic, ki se razpršijo v zraku in razpršijo "jekleni dež" na površino 20,000 kvadratnih metrov (približno velikosti dveh nogometnih igrišč). Bombe, ki so videti kot pločevinka brezalkoholne pijače ali baterija D, eksplodirajo ob stiku in razpršijo smrtonosne kot britev ostre šrapnele do deset metrov.
Razen očitne nevarnosti v času trka, do četrtina bombic ne eksplodira, kar ustvarja minsko polje za civiliste še dolgo po koncu spopadov. Majhni otroci so še posebej ranljivi, ker jih oblika in barva bombic privlačita kot igrače.
Ameriška vojska je nad Vietnamom, Kambodžo in Laosom izpustila 297 milijonov kasetnih bomb. Trideset let pozneje te bombe še naprej ubijajo kmete na njihovih poljih in otroke, ki nesrečno najdejo »igralo«. Podpis vlade ZDA je na vsakem drobcu, ko vstopi v njihova telesa in končno opravi svojo smrtonosno nalogo.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriška vlada Sadama Huseina, svojega nadomestka na Bližnjem vzhodu, oskrbovala s kasetnimi bombami in strupenim plinom v njegovi 1980-letni vojni z Iranom. Sedanja iranska vlada bi lahko utemeljila vpletenost ZDA z uporabo serijskih številk na kasetnih bombah, ki 8 let pozneje še naprej predstavljajo smrtonosno grožnjo njenim ljudem.
Od 290,000 bombic, odvrženih med Natovim bombardiranjem Kosova leta 1999, jih 30,000 ob trku ni eksplodiralo. V dvanajstih mesecih po prekinitvi sovražnosti je bilo 151 civilistov – med njimi veliko otrok – ubitih delcev bombe z avtogramom ZDA.
Human Rights Watch ocenjuje, da je pet let po padcu talibanskega režima na tleh v Afganistanu še vedno več kot 5000 neeksplodiranih kasetnih bomb.
Med prvo zalivsko vojno sta ZDA in Velika Britanija odvrgli 54 milijonov kasetnih bomb, med invazijo na Irak leta 2 pa kar 2003 milijona. Ocenjuje se, da je na tleh ali na drevesih v mestih in na podeželju približno 13 milijonov neeksplodiranih bombic.
Neeksplodirane bombe so v letih 30 in 1991 ubile skupno 2003 ameriških vojakov, medtem ko Iraq Body Count, protivojna organizacija, ki vzdržuje zbirko podatkov o smrtnih žrtvah civilistov, ocenjuje, da je kasetno strelivo doslej ubilo od 200 do 372 iraških civilistov.
»Jekleni dež« ameriškega kasetnega streliva je leta 2003 opustošil sosesko Nader v Hillahu. Abdul Jewad al-Timimi je z ženo in šestimi otroki upal, da se bo bombardiranju izognil tako, da je pobegnil v hišo svojih staršev. Družina, ujeta na prostem, ko so okoli njih eksplodirale kasetne bombe, se je zatekla v kanal, poln smeti.
G. al-Timimi se spominja, da je slišal zadnjo eksplozijo, ki je njunega 2-mesečnega otroka Jacoba iztrgala iz naročja njegove žene in ga raztrgala na dvoje. Njihovih ostalih pet otrok je eksplozija takoj ubila. G. al-Timimi in njegova žena sta neusmiljeno preživela.
V svoji žalosti in besu je al-Timimi povedal novinarju: »Želel sem si, da bi oseba, ki je začela to vojno . . . bi ga lahko pripeljali pred mene, da bi ga lahko ubil šestkrat ali ubil šest tistih, ki so mu blizu.«
Ali ve, da je na šrapnelu, ki je raztrgal njegove otroke, podpis ameriške vlade?
Leta 2006 je Izrael med svojo 4-dnevno invazijo na južni Libanon odvrgel 34 milijone bomb, od katerih so bile skoraj vse odvržene v zadnjih 72 urah. Približno 350,000 jih ni uspelo eksplodirati in še naprej ubijajo in pohabljajo civiliste.
Združene države so največji proizvajalec in izvoznik kasetnega streliva na svetu ter glavni dobavitelj orožja za Izrael. Predvidljivo je, da je pečat ameriške vlade na vseh delcih bomb v Libanonu.
Ne glede na mednarodni protest zaradi uporabe kasetnega streliva ZDA še naprej podpirajo svojo zunanjo politiko in politiko svojih strateških zaveznikov z uspešnico, ki »ostane na poti«, dokler dolgo zatem končno ne sporoči, da je »misija opravljena«. svetovna pozornost se je obrnila na drugo bojišče in še en razlog za njihovo uporabo.
V pragmatičnem, amoralnem svetu realpolitike lahko iranska vlada zelo dobro oskrbuje iraške upornike z orožjem. Toda potem je lahko krivec poljubno število držav. Realpolitika ima več obrazov.
Biografija: Robert Weitzel je svobodni pisatelj, čigar eseji so objavljeni v The Capital Times v Madisonu, WI. Objavljen je bil v Milwaukee Journal Sentinel, Skeptic Magazine in Freethought Today. Lahko ga kontaktirate na: [e-pošta zaščitena]
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate