Tako je. Zadnje poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) je šel dlje kot kateri koli njegov predhodnik pri dokazovanju, da globalno segrevanje že vpliva na ves svet.
Poroča, da je dokaze o njegovem vplivu mogoče najti »na vseh celinah in čez oceane«, in dodaja, da je svet »v mnogih primerih slabo pripravljen na tveganja zaradi spreminjajočega se podnebja«. In opozarja, da bo dovolitev njegovega nadaljevanja povečala tveganje za "hude, prodorne in nepopravljive" posledice, vključno z "nasilnimi konflikti", saj ljudje tekmujejo za vse manj virov.
Pridelek pšenice je na primer že trpel in bi lahko padel za četrtino med letoma 2030 in 2049, piše v njem, medtem ko so "mogoče prizadeti vsi vidiki varnosti preskrbe s hrano", medtem ko bi se cena hrane lahko dvignila za do 84 odstotkov do 2050.
S tem, da je IPCC tako oster, zmede pričakovanja. Ne, naj se reče, s pretiravanjem znanosti; daleč od tega – ker je delo več kot sto znanstvenikov in svetovnih vlad – je poročilo dokument soglasja in bo zato nujno težilo k podcenjevanju. Presenečenje je, da je bila komisija dovolj pogumna, da je povedala tako, kot je, kajti IPCC je bil od zadnjega poročanja pred sedmimi leti precej pretresen, tako znanstveniki kot vlade pa so po naravi precej plašna bitja.
Ugotovljeno je bilo, da je ekvivalent tega poročila leta 2007 vseboval nekaj napak – predvsem neznačilno pretiravanje hitrosti taljenja ledenikov v Himalaji – ki so bile uporabljene za diskreditacijo celotnega procesa. Nekaj časa je bilo videti, kot da se bodo hudo poškodovani znanstveniki poskušali izogniti kakršnim koli nadaljnjim neprijetnostim tako, da bodo udarjali.
In bil je še slabši obet. Predsednik IPCC, Rajendra Pachauri, je močno poslabšal krizo z bombastičnim odzivom na razkritje napak, s čimer je resno škodil lastni verodostojnosti v procesu. Bilo je strah, da bi se končalo tako, da bi umirjeno poročilo na koncu predstavil predsednik, ki je (po krivici) osumljen pretiravanja.
Na koncu se ni zgodilo ne eno ne drugo. Poročilo pojasnjuje (konsenzualno) znanost, medtem ko je bil dr. Pachauri veliko manj viden kot znanstveniki, ki so poročilo napisali, zlasti profesor Chris Field z univerze Stanford, eden od sopredsednikov delovne skupine, ki ga je pripravila.
In val skepticizma, ki je začel preplavljati v času krize, se zdaj zdi, da se umirja, nenazadnje tudi zaradi samega opazovanja učinkov podnebnih sprememb, ki jih opisuje poročilo. Ena raziskava, ki jo je izvedla strateška skupina Benenson in GS, je lansko poletje pokazala, da celo 53 odstotkov mladih ameriških republikanskih volivcev vidi "zanikalce podnebnih sprememb" kot "nevedneže", "brez stika" ali preprosto "nore".
Seveda bi lahko še vse razneslo. Skeptiki glede globalnega segrevanja bodo poročilo pregledali z nazobčanim glavnikom in iskali napake, ki jih lahko poudarijo (čeprav himalajskega tuliča nazadnje niso razkrili oni, temveč podnebni znanstveniki). Vendar pa obstajajo znaki, ko se svet začenja ključni 20-mesečni čas do naslednjega velikega prizadevanja za dosego novega mednarodnega sporazuma o boju proti podnebnim spremembam, da se politična plima morda spreminja.
Moja vikend Telegraphova kolumna, napisana pred objavo poročila, to podrobneje raziskuje in zaključuje, da je zdaj morda bolj realistična osnova za gradnjo sporazuma kot sredi optimističnega vzdušja, ki je prevevalo priprave na ponesrečeni podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate