Očitna razlaga
V našem opozorilu z dne 23. julija 'Od Blaira do Browna – ubijanje se bo nadaljevalo' smo opisali, kako so mediji trdo delali za obrambo statusa quo, tako da so poskušali novega premierja Gordona Browna oddaljiti od Tonyja Blaira in njegovih vojnih zločinov. (http://www.medialens.org/alerts/07/070723_from_blair_to.php)
Dober primer je medijsko poročanje o vrhu Bush-Brown ta teden v Washingtonu. Občutljiva naloga je bila predlagati subtilno, a smiselno spremembo v "posebnih odnosih" med ZDA in Združenim kraljestvom, medtem ko je Brown dejansko pokazal, da je prav tako pripravljen slediti liniji militantne zunanje politike ZDA kot njegov predhodnik. Vodja Guardiana je drzno opazil:
"Zelo drugačen britanski premier je sinoči prispel v Camp David na svoj prvi vrh z Georgeom Bushem. Za razliko od Tonyja Blaira se gospod Brown ne bo šopiril v ozkih kavbojkah; prav tako ga ne bo zanimalo odkrivanje gostiteljeve najljubše znamke zobne paste.« (Voditelj, 'Brownov obisk ZDA: pošiljanje pravih signalov', The Guardian, 30. julij 2007)
Uredniki Guardiana se nenadoma z veseljem norčujejo iz Blaira zdaj, ko je cilj Browna prodati kot razsvetljenega liberalnega naprednjaka. Časopis je nestrpno obravnaval domnevno prelomne dogodke v zadnjih tednih:
"Hilary Benn je še sekretarka za mednarodni razvoj v New Yorku dejala, da je koncept vojne proti terorizmu dal moč teroristom. Po poskusih bombnih napadov v Londonu in na letališču v Glasgowu se je gospod Brown skrbno izogibal besedni zvezi. Nato je Mark Malloch Brown izjavil, da Velika Britanija in ZDA ne bodo več združene na boku. Drugi minister za zunanje zadeve in Brownov sodelavec Douglas Alexander je v Washingtonu trdil, da bosta večstranska akcija in mehka moč v tem stoletju pomembnejša od enostranske vojaške akcije.
"Downing Street je odločno zanikal očitno interpretacijo vsakega ministrskega govora … Toda kumulativni učinek teh signalov ni mogel biti naključen, tudi če vsi govori niso bili vnaprej odobreni."
Vendar je Guardian komentiral:
"Ironično, gospod Brown je instinktivno bolj proameriški kot gospod Blair. Ima knjigo kontaktov iz Washingtona, ki bi ji jo zavidal britanski veleposlanik.«
Domnevna prisotnost 'ironije' pogosto kaže na dejansko prisotnost goljufije. Pogosto je bilo razglašeno za "ironično", da je invazija na Irak povzročila toliko trpljenja, medtem ko so ZDA nameravale uvesti "demokracijo". "Ironično" je, da je izraelsko-palestinski konflikt kljuboval najboljšim prizadevanjem ameriškega "mirovnika". Pravzaprav sploh ni ironično, da se proameriški Brown distancira od ameriške moči – 'distanca' je prevara.
Vendar pa je potreba po lažnivi spinovi – Guardianova 'očitna interpretacija' – zelo resnična. Anketa YouGov, objavljena v Daily Telegraphu prejšnji teden (27. julij), je pokazala, da 71 odstotkov želi, da Brown 'zagotovi, da britanski premier in ameriški predsednik ne bosta več 'združena na boku'.' (Matthew d'Ancona, 'Boš videl: Gordon in George se bosta prav dobro razumela,' Sunday Telegraph, 29. julij 2007)
Kot je bilo omenjeno zgoraj, je besedno zvezo uporabil Lord Malloch Brown, minister za Afriko, Azijo in ZN, v intervjuju prejšnji mesec. Reakcija Gordona Browna je bila pomembna, kot je poročal Matthew d'Ancona v Sunday Telegraphu:
Zdi se, da je bil lord Malloch Brown zadnjih štirinajst dni trdno omejen na svojo skrinjico milosti in naklonjenosti. In premier in David Miliband, zunanji minister, nista zamudila nobene priložnosti, da bi pojasnila, da je, ne glede na lažne dvojne intervjuje na stran, v 'posebnem odnosu' vse kot običajno.« (Matej d'Ancona, ibid)
D'Ancona se je skoraj približal temu, da bi izpustil propagandnega mačka iz vreče, ko je opisal "premierjevo zadrego":
Volilna dinamika zahteva, da se zdi, da se nekoliko distancira od ZDA na splošno in zlasti od predsednika Busha, vsaj zato, da zagotovi, da se besede 'Yo Brown!' niso nikoli izrečene. Britanski volivci so gospoda Blaira dojemali kot "pudlja". Gospod Brown si ne more privoščiti, da bi ga obravnavali kot škotskega ekvivalenta ... Bela hiša se tega dobro zaveda in je precej sproščena glede kakršnih koli sprememb v retoriki ali tonu, za katere gospod Brown meni, da so potrebni. Za Bushevo administracijo je veliko bolj pomembno, da novi premier sprejme stroge varnostne ukrepe proti džihadističnim mrežam v Združenem kraljestvu (kakršen je), kot da še naprej uporablja frazo 'vojna proti terorizmu'.'
Z drugimi besedami, Brown lahko reče in počne, kar hoče, da bi zavajal Britance – Washington razume in je prepričan, da je to samo za javno uporabo.
Medtem ko so uredniki Guardiana resno analizirali potrebne "premike v retoriki ali tonu", so izpustili omeniti nekaj očitnih dejstev, ki izpodbijajo njihovo "očitno interpretacijo".
Le nekaj dni pred vrhom v Washingtonu je Brown napovedal predlog za podaljšanje pripora pred vložitvijo obtožbe za osumljence terorizma z 28 dni na 56 dni. Istega tedna je obrambni minister Des Browne napovedal, da bodo ZDA za svoj sistem protiraketne obrambe uporabljale Menwith Hill, prisluškovalno postajo na barju North York Moors. Brown se je pred tem, še pred Blairom, zavezal, da bo obnovil britanski jedrski raketni sistem Trident, kar bo poglobilo sodelovanje z ZDA. Brown je prejšnji teden prižgal tudi zeleno luč za gradnjo dveh velikanskih letalonosilk. Nosilke bodo polne ameriških helikopterjev chinook in ameriških lovcev Joint Strike Fighter, s čimer bodo vzpostavljene še več vezi z ameriškim vojnim strojem. Ali naj verjamemo, da bodo te super-nosilke ostale varno zasidrane v pristanišču Portsmouth, medtem ko bodo prihodnje delovne enote ZDA še naprej vodile svojo teroristično 'vojno proti terorizmu' po vsem svetu?
George Monbiot, skoraj osamljen glas nestrinjanja v Guardianu, je izjavil očitno:
Kot vsi levičarji v Veliki Britaniji sem želel verjeti, da bo politika Gordona Browna naprednejša od politike Tonyja Blaira. Toda medtem ko se tare pred sedežem imperija, se zavedam, da se bomo tisti med nami, ki zahtevamo celo nejasno razumno zunanjo politiko, znašli v stalni opoziciji.« (Monbiot, 'Brownov prezir do demokracije je Britanijo potegnil v novo hladno vojno', The Guardian, 31. julij 2007)
Ne glede na to, v isti izdaji časopisa so uredniki Guardiana nadaljevali s svojimi poskusi oddaljevanja Browna od Blairove zapuščine:
Ko so predsedniški komplimenti deževali na glavo gospoda Browna, je postalo jasno, da je premier dobil, kar je hotel. Njegovi ministrski favoriti so ustvarili koristen občutek dvoumnosti, možnost, da bi se razmerje, ki je bilo združeno na kolku, sčasoma prekinilo. Nato pride gospod Brown in si zagotovi delovno razmerje, brez podlivanja ... splošni učinek te skrbno umerjene operacije je bil, da je obleko potegnil na britansko stran postelje.« (Leader, 'Camp David: Leaders bond, Iraq splits', The Guardian, 31. julij 2007)
Zamisel, da gre morda za iluzijo, ki sta jo skrbno zrežirala London in Washington, si lahko predstavlja novinar desničarskega Sunday Telegrapha (d'Ancona), ne pa tudi uredniki 'liberalnega' Guardiana.
Dan pozneje je Jonathan Freedland iz Guardiana z zadihanim optimizmom pospešil enako propagando. Brownove besede v Washingtonu so nakazale "premik ne le v tako imenovanem posebnem odnosu, ampak tudi globlji, strateški ponovni razmislek o tem, čemur Brown očitno ne pravi "vojna proti terorizmu". (Freedland, 'Bolj buldog kot pudelj, Brown je nakazal novo posebno razmerje', The Guardian, 1. avgust 2007)
Razlike so bile "še bolj jasne glede Iraka", je trdil Freedland in označil to ključno polje za volivce. Vse skupaj je pomenilo nič manj kot "novo filozofijo v spopadu z džihadizmom". Namesto da bi preprosto uvedla nove režime v muslimanskem svetu, se skuša dokazati kot moralno večja od nasilnega islamizma. To bi imelo ogromne posledice, saj bi razveljavilo skoraj vse vidike 'vojne proti terorizmu', kot je bila doslej vodena, od Guantanama do Abu Ghraiba do same invazije na Irak.
Brez dvoma bi osrednji novinarji lahko neskončno razpravljali o razliki med Blairovo "etično zunanjo politiko" in Brownovo zunanjo "filozofijo", ki temelji na "moralni superiornosti". Na srečo je Freedland poskrbel za trenutek lahkega olajšanja, ko je opazil:
'Naslov v včerajšnjem Washington Postu je o Brownu izjavil: 'Bolj buldog kot pudelj.' Ekipa Brown bi rada videla, da se ta sodba ponovi na vsaki britanski naslovnici.«
In naslov Freedlandovega Guardianovega dela?:
'Bolj buldog kot pudelj, Brown je nakazal novo posebno razmerje.' (Freedland, ibid)
Podobna sporočila so bila brezhibno predvajana v celotnem medijskem spektru. Poročilo Telegrapha je bilo naslovljeno 'Poseben odnos na novo definiran – Brown načrtuje svojo pot v Iraku.' (Graeme Wilson in Toby Harnden, 'Poseben odnos je redefiniral Brown načrtuje lastno pot v Iraku', Daily Telegraph, 31. julij 2007)
Drug naslov Telegrapha se glasi:
'Veliko toplih besed o svobodi, a brez skrivanja pred hladnim zrakom Andrew Gimson opazuje začetek novega 'posebnega' razmerja.' (Gimson, Daily Telegraph, 31. julij 2007)
Nov je predsednik vlade, nov je 'poseben odnos'. Britanski državljani, ki so prisiljeni izbirati med provojno 'levosredinsko' stranko in provojno 'desnosredinsko' stranko – z vsemi izzivi te smrtonosne šarade, ki so predmet ostrih in neusmiljenih napadov združenega medijskega establišmenta – si lahko torej oddahnejo. enostavno.
Ker se novinarji ne želijo osredotočiti na takoj dostopne dokaze, ki kažejo, da bo politika ostala enaka, so prisiljeni obsedeti z absurdnimi simboli sprememb. Financial Times je zapisal:
"Toda gospod Brown je zagotovil očitna nasprotja z njegovim predhodnikom na tem, prvem pomembnem potovanju v tujino na njegovem premierskem položaju. Izginilo je Blairovo ležerno oblačilo iz Camp Davida – 'neverjetno ozke' hlače, ki jih je opisal sir Christopher Meyer, nekdanji britanski veleposlanik v ZDA.' (Jean Eaglesham, 'Subtilna revizija posebnega odnosa', Financial Times, 31. julij 2007)
The Mirror je komentiral:
Eden je naslovil 'Gordon', drugi 'gospod predsednik', nagnusna predstava Tonyja in Georgea, ki je tako slabo služila Veliki Britaniji, je padla skozi okno. To je bila polna politika v poslovnem kombinezonu, Brown se je modro izogibal sramotno oprijetim jopičem, ki jih je imel rad Tony Blair.« (Kevin Maguire, 'Gordon ni jenkijev pudelj', Mirror, 1. avgust 2007)
Skrbnik:
"Brown je želel, da njegov debi v Washingtonu ne bi bil podoben zaljubljenostim Busha in Blaira iz preteklosti, in uspelo mu je. Ven so šle oprijete kavbojke, ki so stiskale dimlje, noter so prišle obleke.« (Freedland, op. p.)
The Sunday Telegraph:
»Novi predsednik vlade je zahteval bolj 'osredotočeno' in 'poslovno' vzdušje. Lahko ste prepričani, da ne bo nobenih 'neverjetno tesnih temno modrih jopičev', ki jih je nepozabno opisal Christopher Meyer.' (Matthew d'Ancona, op.cit.)
To se že morda zdi precej čudno. Toda upoštevajte, da so bili skoraj enaki komentarji objavljeni v medijih – našteli smo 14 omembe Blairovih 'neverjetno ozkih hlač'.
Oxfam in Irak – absolutna revščina
Nasprotno pa smo v nacionalnem britanskem tisku našli šest omemb poročila Oxfama o Iraku z dne 30. julija. To opisuje, kako 8 milijonov Iračanov – skoraj tretjina prebivalstva – potrebuje nujno pomoč. Triinštirideset odstotkov jih živi v "popolni revščini". Najbolj trpijo otroci: stopnja podhranjenosti je narasla z 19 odstotkov pred invazijo leta 2003 – v času, ko je bil Irak zatrt zaradi režima sankcij ZN, ki ga je en višji diplomat ZN opisal kot „genocidnega“ – na zdajšnjih 28 odstotkov. Približno 92 odstotkov otrok kaže učne težave, povezane s psihološko travmo.
Število Iračanov brez dostopa do ustreznih zalog vode je naraslo s 50 odstotkov leta 2003 na zdajšnjih 70 odstotkov. Osemdeset odstotkov Iračanov nima učinkovitih sanitarij. Večina domov v Bagdadu in drugih mestih ima dve uri elektrike na dan. (Oxfam, 'Spremljanje humanitarnega izziva v Iraku,' Briefing Paper, julij 2007; http://www.oxfam.org/en/policy/briefingpapers/bp105_humanitarian_challenge_in_iraq_0707)
Zdravstvene storitve so "na splošno v katastrofalnem položaju v prestolnici, v večjih mestih in v provincah". Milijoni beguncev se pogosto sploh ne morejo zdraviti zunaj domačega območja, kjer so registrirani. Od 180 bolnišnic po vsej državi jih 90 odstotkov nima ključnih virov, vključno z osnovnimi medicinskimi in kirurškimi pripomočki. Médecins Sans Frontières poroča, da nekdanje splošne bolnišnice, ki so prej pošiljale vse, razen preprostih nujnih primerov, "zdaj izvajajo zapletene nujne operacije samo z najosnovnejšo opremo in zdravili". Zdravniki so morali sorodnike poškodovanih prositi, "naj v lokalnih lekarnah poiščejo krvne vrečke, šive in infuzije, preden lahko začnejo operacijo".
Človek si komajda sploh lahko predstavlja stopnjo trpljenja, ki jo nakazuje to poročilo.
Od šestih novinarskih omemb je Financial Times temu namenil 59 besed. Daily Mail je v dveh delih posvetil 136 besed. The Guardian je posvetil 50 besed v uvodniku, 16 besed v komentarju in 609 besed v članku Jonathana Steela. To pomeni skupno 870 besed v vseh nacionalnih časopisih Združenega kraljestva. V celotnem tiskanem tisku je bil Steelov edini članek, ki se je posebej osredotočal na poročilo.
Kot pogosto v preteklosti, se sprašujemo: če je ta reakcija mogoča kot odgovor na zločin in katastrofo takšnega obsega, kakšne so potencialne meje naše liberalne demokracije? Domnevati moramo, da pravzaprav ni omejitev, da lahko naše vlade svobodno ubijajo v kakršnem koli možnem obsegu – naši mediji bi se preprosto še naprej obračali stran od resnice, jo zakrivali, marginalizirali in zakopavali.
Noam Chomsky se je pred kratkim odzval na argument, da je krivda zahodnih vlad manjša zaradi dejstva, da v svojih napadih na države tretjega sveta niso namerno nameravale ubijati civilistov. Chomsky je predlagal primer, ki je bil 'veliko bolj izprijen od namernega masakra civilistov':
»Namreč vedeti, da jih masakrirate, vendar tega ne počnete namerno, ker se vam ne zdijo vredni skrbi. To pomeni, da vam zanje ni niti toliko mar, da bi jih nameravali ubiti. Torej, ko hodim po ulici, če se ustavim in pomislim na to, vem, da bom verjetno pobil veliko mravelj, vendar jih ne nameravam ubiti, ker se v mojih mislih sploh ne dvignejo na raven, ko bi zadeve. Takih primerov je veliko. Če vzamemo enega od zelo manjših primerov, ko je Clinton bombardiral farmacevtsko tovarno al-Shifa v Sudanu, so on in drugi storilci zagotovo vedeli, da bo bombardiranje ubilo civiliste (očitno na desettisoče). Toda Clinton in somišljeniki jih niso nameravali pobiti, saj po merilih zahodnega liberalnega humanitarnega rasizma niso nič pomembnejši od mravelj. Enako velja za desetine milijonov drugih.
'O tem sem večkrat pisal, na primer v [knjigi] 9/11. In zanimalo me je, ko sem videl, kako recenzenti in komentatorji ... preprosto ne morejo niti videti komentarjev, kaj šele, da bi jih razumeli. Ker je vse precej očitno, spet razkriva izjemne uspehe indoktrinacije pod svobodo ter moralno izprijenost in pokvarjenost prevladujoče intelektualne kulture.' (blog Chomsky ZNet, 'Samantha Power, Bush & terorizem', 31. julij 2007; http://blogs.zmag.org/node/3158)
Težko se je izogniti sklepu, da so Iračani za naše politike in novinarje res enaki žuželkam. Seveda skoraj nihče ne bo sprejel ali verjel, da se tako počuti. A kaj še lahko sklepamo iz globine tišine, iz leta v leto neomajne brezbrižnosti?
Morda je končna resnica naših medijskih elit ravnodušna do vprašanja, ali delujejo dobro ali slabo, ali so odgovorne za množične smrti. In morda je to končno obsojajoča obtožba korporativnega novinarstva – da sta logika dobička in logika človeštva popolnoma ločeni ena od druge. Za sočutje ni prostora za sočutje na zadnji strani podjetja – dobesedno nima mesta, pomena, pomena v sistemu, strukturiranem okoli dvojne obsesije dobička in izgube.
PREDLAGANI UKREP
Cilj Media Lensa je spodbujanje racionalnosti, sočutja in spoštovanja do drugih. Če se odločite za pisanje novinarjem, vas toplo pozivamo, da ohranite vljuden, neagresiven in nežaljiv ton.
Pišite Jonathanu Freedlandu
e-naslov: [e-pošta zaščitena]
Pišite Alanu Rusbridgerju, uredniku Guardiana
e-naslov: [e-pošta zaščitena]
Pišite Simonu Kelnerju, neodvisnemu uredniku
e-naslov: [e-pošta zaščitena]
Pošljite nam kopijo svojih e-poštnih sporočil
e-naslov: [e-pošta zaščitena]
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate