11. septembra 2001 popoldne je Ariel Sharon, izraelski premier, ki je bil tudi sam vpleten v številne vojne zločine, nastopil na televiziji, da bi izrazil svoje obžalovanje, sožalje in zagotovilo, da Izrael podpira "vojno proti terorizmu". € . Sharon je pozval k koaliciji proti terorističnim mrežam, kar je ostro nasprotje med civiliziranim svetom in terorizmom. Opredelil ga je kot »človečnost« proti »krvoločnim« in »svobodni svet« proti »silam teme«, ki skušajo uničiti »svobodo« in naš »način življenja[1] .”
Seveda so te pripombe skoraj enake Blairovim izjavam glede bombnih napadov v Londonu prejšnji mesec, ko je dejal, da so ta grozodejstva simptomatična za »zlobno ideologijo«, usmerjeno proti »našemu načinu življenja«, ne proti kateremu koli posebnemu. vlada ali politika. S temi besedami Blair, podobno kot Sharon in Bush, postavlja binarno opozicijo med civilizacijo in barbarstvom, dobrim in zlim, nami in njimi. Čeprav je morda bolj tolažilno opustiti zgodovinske kontekste in gledati na dejanja agresije v teh izrazih, če cenimo človeško življenje in resno želimo preprečiti prihodnja grozodejstva, potem nima veliko koristi razen zagotavljanja nepozabnega zvočnega ugriza.
Velika večina strokovnjakov za terorizem, vključno z visokimi varnostnimi in obveščevalnimi uradniki naše vlade, zavrača te ideje, ki jih ponavljajo naši voditelji in velik del osrednjega tiska. Če vzamemo en primer (ki jih je veliko na voljo), profesor Robert Pape z Univerze v Chicagu v svoji novi knjigi ‘Dying to Win’ podaja znanstveno analizo zgodovinskih motivov samomorilskih bombnikov. Ugotavlja, da imajo skoraj vsi samomorilski napadi skupen specifičen posvetni in strateški cilj: prisiliti sodobne demokracije, da umaknejo vojaške sile z ozemlja, ki ga teroristi smatrajo za svojo domovino. Religija je redko glavni vzrok, čeprav jo teroristične organizacije pogosto uporabljajo kot orodje pri novačenju in drugih prizadevanjih v službi širšega strateškega cilja [2].«
Kljub temu velikemu konsenzu strokovnih mnenj najdemo v establišmentu tistih, ki oblikujejo vladno politiko, različne stopnje zagovarjanja vojaških akcij. To morda ni presenetljivo glede na dejstvo, da so diplomati in predstavniki običajno imenovani, da služijo svojemu narodu, s strani ljudi, ki sprejemajo sprejeto mnenje o tem, kako je treba izvajati »obrambo«. »Vprašajte jastreba, kaj storiti v času očitno nepomirljivih sporov,« ugotavlja Laurie Calhoun z univerze Harvard, »in morda se mu bo vaše vprašanje zdelo presenetljivo, morda celo otročje naivno. Odgovor je očiten: vojna[3].â€
To stališče je nedavno izrazil obrambni minister John Reid, ki je, potem ko je zavrnil idejo, da so vojaške akcije v Afganistanu in Iraku povečale nevarnost terorizma, komentiral »zamisel, da bi nekako z begom pred šolskim nasilnikom, nasilnež ne bo prišel po tebe je teza, za katero vsak otrok na igrišču ve, da je popolnoma neresnična, ovrže pa jo tudi vsak zgodovinski dokaz, ki ga imamo†. Gre za pripombo, ki kaže bodisi na neverjeten cinizem bodisi na nezmožnost razumevanja sodobnih zgodovinskih dokazov. Spominja tudi na karakterizacijo Georgea W. Busha v New York Timesu, ki ugotavlja, da je »ostra in živa definicija načela« v [Georgea Busha] vložena med njegovimi leti na Andoverju in Yalu, tista čast in dolžnost vas prisili, da nasilneža udarite v obraz [4].« Kontekst tega komentarja, ki je precej razkrivajoč, je Pregled ameriške nacionalne varnostne politike, ki je pricurljal v prve mesece Bushevega predsedovanja in v katerem je zapisano, da †œV primerih, ko se ZDA soočijo z veliko šibkejšimi sovražniki†, ob zavedanju, da so edini, s katerimi se bodo soočile ZDA, “naš izziv ne bo le premagati jih, ampak jih premagati odločno in hitroâ€, da ohranimo podporo javnosti za vojaško akcijo. Tako bi lahko ideologijo bolje povzeli kot – nasilneža udariš v obraz le, če si prepričan, da je »veliko šibkejši« od tebe [5].
Če pogledamo, kako britanska vlada uradno opredeljuje terorizem, dobimo veliko boljšo predstavo o tem, kaj Blair in drugi mislijo s tem pojmom. Kot ugotavlja Brian Whitaker v Guardianu, “najnovejši britanski protiteroristični zakon poimensko navaja 21 mednarodnih terorističnih organizacij†in da je “članstvo v teh v Združenem kraljestvu nezakonito… Obstaja šest islamskih skupin, štiri protiizraelske skupine, osem separatističnih skupin in tri opozicijske skupine. Seznam vključuje Hezbolah, ki je, čeprav oborožen, zakonita politična stranka v Libanonu z izvoljenimi člani parlamenta. kar ga je privedlo do zaključka, da je bolj realistična definicija tega, kar mislimo s terorizmom, »nasilje, ki ga zagrešijo tisti, ki jih ne odobravamo[6].« Ali kot pravi zgodovinar Frank Furedi: »Teroristi postanejo vsi tuji ljudje, ki jih ne razumete« ni všeč†. Če uporabimo to definicijo, terorja nikoli ne morejo izvajati režimi, ki jih podpira Britanija, in zagotovo ne Britanija sama. Razlog za to, kot je poudarjeno v reviji Critical Studies Critical Methodologies, je, da: »Čeprav nam naša tehnološka premoč dovoljuje, da ubijamo civiliste kjerkoli na svetu, liberalne države domnevno izvajajo ‘policijsko akcijo’ (oz. , v današnjem jeziku humanitarno
intervencija), medtem ko naj bi samo izobčene države, ki si upajo izpodbijati liberalno hegemonijo, še naprej sodelovale v barbarskih vojnah[7].«
V nadaljevanju to seveda vključuje prepričevanje britanskega prebivalstva na splošno, da ubijamo ogromno ljudi s podporo ali v imenu teh istih ljudi. Če za preizkus vzamemo poskuse vlad ZDA/Združenega kraljestva, da bi vsilili demokracijo v Afganistanu in Iraku, bi morali zaključiti, da ko notranji minister Charles Clark izjavi, da je temeljna pravica ljudi »biti lahko zjutraj odidejo na delo s svojim prevoznim sistemom, ne da bi jih razstrelil†, ta temeljna pravica ne velja za afganistanske ali iraške civiliste[8].
Prišlo je do precejšnjega protesta glede nepotrebne uporabe sile proti civilnemu prebivalstvu, storjene v Faludži, kjer so koalicijske sile vsa premikajoča se civilna vozila dejansko označile za tarče brezplačnega streljanja. Glavna uradnica Združenih narodov za človekove pravice, Louise Arbour, je pozvala k preiskavi zlorab, vključno z nesorazmerno uporabo sile in ciljanjem na civiliste, vendar je bilo to omalovaženo ali zavrnjeno z utemeljitvijo, da je bila "slabša možnost, da ne storimo ničesar". € in s tem »prepusti mesto gverilcem in ga naredi za model za druga mesta v Iraku«, kot je povzeto v stališču urednikov Los Angeles Timesa[9].
Ker je zaradi napada dostop do osnovne zdravstvene oskrbe za večino iraških civilistov nevaren ali nemogoč, je treba še ugotoviti, za koga je to res »slabša možnost«. Zdravnik v bolnišnici Fallujah General Sami al-Jumaili je za Reuters povedal: »V Faludži ni niti enega kirurga. Imeli smo eno reševalno vozilo, ki ga je zadel ameriški ogenj, zdravnik pa je bil ranjen... Na domovih je na desetine ranjenih civilistov, ki jih ne moremo premakniti,« je nadaljeval al-Jumaili. »13-letni otrok je pravkar umrl v mojih rokah[10].«
Ves čas obleganja so marinci reševalnim vozilom in drugim vozilom preprečevali prevoz bolnih ali poškodovanih ljudi v tisto, kar je bilo takrat (in potem ko so koalicijske sile uničile edine druge bolnišnice v mestu), zdaj spet edina zdravstvena ustanova, primerna za travme.
Brian Dominick v The NewStandard poroča: »Pentagon ni veliko poskušal pojasniti svojih ponavljajočih se napadov na medicinsko osebje in infrastrukturo. Kljub temu je bilo številnim novinarjem, ki so vključeni v marince, povedano, da je bila splošna bolnišnica Fallujah zasežena, da bi bolnišničnim uradnikom preprečili ... da bi med potekom ofenzive medijem posredovali napihnjeno število smrti.« Nadalje ugotavlja, da bolnišnični uradniki »občasno je obvestil tisk, da ameriški marinci ubijajo ogromno število civilistov, ki so jih lokalne klinike in bolnišnice nato preštevale.« Ta poročila se nikoli niso izkazala za netočna, vendar so jih dejansko potrdili neodvisni analitiki[11].
Marjorie Cohn, profesorica na pravni fakulteti Thomasa Jeffersona, izvršna podpredsednica Nacionalnega ceha odvetnikov in predstavnica ZDA v izvršnem odboru Ameriškega združenja pravnikov, je opozorila, da se je napad začel z dejanjem, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom: »Oni [ Ameriške sile] so napadle in zasedle splošno bolnišnico Fallujah ter niso privolile v to, da bi zdravniki in reševalna vozila vstopili v glavni del mesta, da bi pomagali ranjenim, kar je neposredna kršitev ženevskih konvencij [12].«
Če pogledamo The New York Times, ugotovimo, da se uredniki pritožujejo, da napad na Faludžo »ni učbeniški način vodenja protiuporniške kampanje«, in jih skrbi, da je zdesetkanje mesta lahko »zelo draga zmaga«. , zaradi sovražnosti, ki jo bo sprožil v sunitskem prebivalstvu, vendar nikoli ne dvomi o upravičenosti ali zakonitosti napada[13].
Blaginja iraškega civilnega prebivalstva žal nikoli ni bila prednostna naloga vlade ZDA in Združenega kraljestva. Revija Peace & Change ugotavlja, da »ni en, ampak dva režima nista negativno vplivala na človekove pravice Iračanov: režim Sadama Huseina in režim mednarodnih sankcij. Medtem ko je bila administracija Georgea W. Busha zainteresirana za uporabo jezika človekovih pravic, da bi spremenila prvega s spremembo režima, ki jo je povzročila vojska, je dosledno nasprotovala kakršnim koli spremembam slednjega [14].«
To je podprl tudi BBC-jev dopisnik z Bližnjega vzhoda, Tim Llewellyn, ki je leta 1994 komentiral: »Trditev zahodnih vlad, da hrana in droge prosto tečejo v Irak, ni resnična. Videl sem telekse in dokumente, ki so jasno pokazali, da sta se britanska in ameriška vlada vmešavali v pretok ključnih drog v Irak. To je nedvomno… [sankcije] ne bi bile odpravljene, tudi če bi Irak zadovoljil Varnostni svet ZN glede vsakega posameznega poročila o sankcijah in dejansko Američani jasno povedo, da sankcij ne bodo odpravili pod nobenim pogojem [15] .â€
Ko je humanitarni koordinator ZN v Iraku Denis Halliday leta 1998 odstopil, je kot razlog navedel, da je »politika gospodarskih sankcij popolnoma propadla«. Smo v procesu uničevanja celotne družbe... Naročeno mi je bilo izvajati politiko, ki ustreza definiciji genocida; premišljena politika, ki je dejansko ubila več kot milijon otrok in odraslih[16].
Še enkrat, na žalost je to daleč in daleč norma v nasprotju z eno samo "grozno napako" s strani zahodnih sil. Kot ugotavlja zgodovinar Dilip Hiro, »Združene države šopirijo prapor demokracije na Bližnjem vzhodu samo takrat, ko to spodbuja njihove gospodarske, vojaške ali strateške interese. Zgodovina zadnjih šestih desetletij kaže, da so se ameriške administracije vedno odločile za slednjo smer, kadar koli je prišlo do konflikta med spodbujanjem demokracije v regiji in napredovanjem ameriških nacionalnih interesov. Poleg tega, ko so svobodne in poštene volitve na Bližnjem vzhodu prinesle rezultate, ki so v nasprotju s strateškimi interesi Washingtona, jih je ta bodisi ignoriral bodisi poskušal preprečiti ponovitev takšnih dogodkov [17].«
V odzivu britanskih medijev na to večinoma najdemo resnično ali navidezno naivnost glede britanskih namenov, ki doseže osupljive razsežnosti. Na primer Gerard Baker iz The Timesa, ki piše: »Lepota človekove svobode, ki jo zdaj uživa toliko ljudi na svetu, čudež tolikšne blaginje, dediščina razsvetljenstva, sama načela kulturne in politične strpnosti in prostim poizvedovanjem, več dolguje Veliki Britaniji in nazadnje našim anglosaškim zaveznikom, ki so prevzeli štafeto v preteklem stoletju, kot kateri koli drugi državi na svetu [18].«
To je stališče, ki temelji na prepričanju, da so zahodni motivi čisti. Preverjanje dokumentov načrtovalcev vojaškega posega pa razkriva povsem drugačne namene. Vojno ministrstvo je sporočilo
1937, da »naj bo Bagdad arabska država z lokalnim vladarjem ali vlado pod britanskim protektoratom v vsem, razen v imenu. Skladno s tem ne bo imela nobenih odnosov s tujimi silami... Bagdad naj bi bil voden za arabsko fasado, kolikor je to mogoče[19].« V obdobju po zalivski vojni so ZDA ne le izboljšale te stile, ampak so nadomestile Britanijo kot prevladujoča sila na Bližnjem vzhodu. Nekaj, kar je opazil nekdanji ameriški državni sekretar Cordell Hull, ko je pojasnil: »Vodstvo v smeri novega sistema mednarodnih odnosov v trgovini in drugih gospodarskih zadevah bo v veliki meri prešlo na Združene države … morali bi prevzeti to vodstvo in odgovornost, ki gre zraven, predvsem zaradi čistega nacionalnega koristoljubja[20].
Če poslušamo, kaj govorijo prebivalci Bližnjega vzhoda, potem je zgodba precej drugačna. Zavedajo se, da so bile rešitve ves čas prisotne, zavedajo pa se, da za njihovo uresničitev ni bilo narejenega skoraj nič. Glede arabsko-izraelskega spora že obstajajo dogovorjeni dokumenti, ki orisujejo pravičen mir. V primeru sporazuma iz Tabe je bilo 99-odstotno soglasje med strankami, skupaj s podporo predsednika ZDA. Namesto današnjih otroških korakov in nenehne gradnje zidu nepravičnosti bi morali uporabiti ta dokument, ugotavlja Hassan Yassin v Arab News.
V zvezi z Irakom nadaljuje: »Vsi, razen ZDA in peščice zahodnih voditeljev, so bili od začetka proti vojni in njenim neprepričljivim utemeljitvam. Danes uporniki vse bolj uhajajo izpod nadzora in ameriška prisotnost prispeva k poslabšanju razmer. Večini od nas je jasno, da je zdaj čas, da se ameriške enote umaknejo in jih nadomestijo s sprejemljivimi silami, ki jih odobrijo ZN[21].«
Odvračajoče se zdi, da postaja vse manj pomembno, kaj si misli preostali svet, saj naši voditelji domnevajo, da delujejo v našem imenu, in zelo huda tragedija je, da nam ni treba zelo razmišljati ali zelo daleč od doma, da bi †»Predstavljajte si svet, v katerem takšni divji napadi postanejo običajni.« kot sta zapisala dr. Jim McDermott in dr. Richard Rapport v Seattle Post-Intelligencer. Čeprav sklepajo, da obstajajo alternative. Namesto tega »lahko znova potrdimo svojo zavezanost skupnosti narodov in zakonom, ki urejajo njihove odnose. Lahko izkažemo spoštovanje do različnih ljudstev sveta, hkrati pa nimamo nobenega življenja manj vrednega od našega [22].«
Opombe:
1. 11. september, mediji in vojna vročica – Douglas Kellner, Television & New Media, letnik 3, št. 2, 2002
2. Umiranje za zmago: Strateška logika samomorilskega terorizma – Robert A. Pape, Random House, 2005
3. Samoobramba, obramba in prevencija – Laurie Calhoun, revija
Politika: 2004 VOL. 24 (3)
4. Kulturna vojna z B-2 – Maureen Dowd, New York Times, 22. september 2002
5. VK Ramachandran intervju z Noamom Chomskyjem – Z Magazine maj 2003 v16/številka 5
6. Definicija terorizma – Brian Whitaker, The Guardian, ponedeljek, 7. maj 2001
7. Legenda o Bushevi tolpi: Imperializem, vojna in propaganda – Peter McLaren in Gregory Martin – Cultural Studies Critical Methodologies, letnik 4, številka 3, 2004
8. Policija išče glavnega moža bombnih napadov v Londonu â € œ Reuters, sreda, 13. julij 2005
9. Ameriški mediji ploskajo uničenju Faludže “ David Walsh,
http://wsws.org, 17. november 2004
10. Faludža: ZDA napovedale vojno bolnišnicam, reševalnim vozilom – Brian Dominick, The NewStandard, 10. november 2004
11. ibid.
12. David Walsh; http://wsws.org; 17. november 04
13. ibid.
14. Razsežnosti človekovih pravic v vojni v Iraku: Okvir za mirovne študije – Julie Mertus in Maia Carter Hallward, Mir in sprememba, Vol. 30, št. 1, januar 2005
15. Tim Llewellyn, BBC-jev dopisnik z Bližnjega vzhoda, govori na srečanju Sveta za napredek arabsko-britanskega razumevanja, 16. februarja 1994
16. Dr. Eric Herring, Univerza Bristol, ‘Irak; realnosti sankcij
and the Prospects for War’, oktober 2002
17. Igranje na karto demokracije – Dilip Hiro, Middle East International, št. 746.
18. 15. julij 2005 Zakaj kriviti teroriste? Očitno se lahko strinjamo, da je kriva Britanija - Gerard Baker, The Times
19. PW Irska, ‘Irak; Študija o političnem razvoju, 1937, citirano v –
20. Politika vojne – Gabriel Kolko, Pantheon Books, 1990
21. Pulling Up Terrorism by Its Roots – Hassan Yassin, Arab News, ponedeljek, 18. julij 2005
22. Jim McDermott, MD in Richard Rapport, MD ter 17 drugih območnih zdravnikov in zdravstvenih delavcev, torek, 11. januarja 2005 Seattle Post-Intelligencer
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate