Pretresanje Svetega pisma (lekcije za bogate)
TEKMOVANJE ZA ŽIVLJENJE
Rdeča paprika, februar-marec 2011
Skupina zastarelih dogem in mitov, vir represije, hvalitev patriarhata, branik hierarhije. Tako bi mnogi povzeli Sveto pismo in obstaja več kot dovolj svetopisemskih odlomkov, ki jih je mogoče sočno citirati, da upravičijo to mnenje. Toda v tej knjigi – ali bolje rečeno, v tej zbirki besedil, ki so jih napisali različni avtorji – je veliko več, kot pogosto domnevajo njeni obrekovalci ali privrženci.
Vzemimo 1. Samuelovo knjigo, 8. poglavje, kjer izraelski starešine prosijo modrega sodnika Samuela, naj imenuje kralja, »da nam bo vladal kot vsem drugim narodom«. Samuel jih po posvetu z Bogom opozori, naj pazijo, kaj si želijo. Pod kraljem bodo njuni sinovi vpoklicani »za njegove bojne vozove in njegove konjenike« ter prisiljeni, da »žanjejo njegovo žetev in izdelujejo svoja vojaška orodja«. Njuni hčeri bosta prisiljeni delati v kraljevih kuhinjah. Njihovi vinogradi in oljčni nasadi bodo zaseženi in dani kraljevim pajdašem. Za podporo vojski in birokraciji bodo obdavčeni v višini desetih odstotkov vsega, kar proizvedejo. Kljub temu starešine vztrajajo, da imajo kralja, ki naj bi bil »kot vsi drugi narodi«.
To, da morajo Judje postati kot drugi narodi (»normalizirani«, z lastnim ozemljem, državo in vojsko), je bila ena od prvih sionističnih šiboletov. Toda tu, ob ustanovitvi tistega, kar mnogi vidijo kot prvo »judovsko državo«, biblijski avtor postavlja zaskrbljujoča vprašanja o celotni ideji državnosti. V delu Prerokov, ki so bili večinoma kritiki monarhije, bi se ta vprašanja še povečala.
Hebrejska biblija zajema nasprotujoče si glasove in videnja, tudi znotraj enega samega besedila, pripisanega enemu avtorju. Vključuje "uradne" in "neuradne" pripovedi, tempeljsko ortodoksnost in subalterna nestrinjanja, hvalne kronike režimov in divje kritike teh režimov. Večino so ga sestavili med letoma 750–500 pr. n. št. avtorji, ki so živeli v majhnih, revnih državah v izoliranem visokogorju zahodno od Jordana – mejnega območja med konkurenčnima imperijema Nila in Mezopotamije. Strateške razmere so bile nenehno ranljive in državna oblast negotova. Ironično je, da so te slabosti pomenile, da je bilo več prostora za spopad idej in za samokritične poglede kot v monolitnih imperijih na severu, vzhodu in jugu.
Nekateri preroki so nasprotovali vsem cesarskim zapletom; drugi so pozivali k taktični pokornosti ali sodelovanju. V delih Svetega pisma so veliki imperiji prikazani kot surovo orodje božje sodbe. Njihova zmožnost uničevanja je živo prikazana, a prav tako je njihova minljiva narava. V usodi imperijev so svetopisemski avtorji videli možnost epohalnega preobrata hierarhij:
»Poniža tiste, ki prebivajo na višavah, poniža visoko mesto; zravna ga z zemljo in vrže v prah. Noge ga poteptajo — noge zatiranih, stopinje ubogih.« (Izaija 26:5-7)
Čeprav Sveto pismo vključuje kopico obrednih predpisov, vključuje tudi kritiko praznine in hinavščine obreda. Proti legalističnemu režimu duhovnikov so najboljši preroki postavili etično in duhovno religijo, kredo družbene vesti. V Izaiju 58:6-9 Bog jasno pove, kakšno čaščenje ima raje:
»Ali ni to vrsta posta, ki sem ga izbral: zvezati verige krivice in razvezati vrvi jarma, osvoboditi zatirane in zlomiti vsak jarem? Ali ni to, da deliš svojo hrano z lačnimi in daš ubogemu potepuhu zavetje, ko vidiš nage, da jih oblečeš?«
Malahija obsoja »izraelske vladarje, ki prezirajo pravico in izkrivljajo vse, kar je prav; ki gradite Sion s prelivanjem krvi in Jeruzalem s hudobijo.« Podobno Miha pride »oznanit Jakobu njegov prestopek, Izraelu svoj greh«. Upira se zvokom siren establišmenta: »Ne bom poslušal glasbe vaših harf. Toda pravica naj se vali kakor reka, pravičnost kakor potok!«
»Pravičnost« pomeni predvsem pravičnost za uboge in ranljive. Največji zločinci, trdi Izaija, so tisti, ki »ubožnim jemljejo njihove pravice in odrekajo pravico zatiranim iz mojega ljudstva, vdove postanejo njihov plen in oropajo sirote«. Novi laburisti so bili morda »zelo sproščeni« glede kopičenja velikega zasebnega bogastva, toda mnogi biblijski avtorji so vse prej kot to. Izaija (3–13) zavpije: »Kaj misliš s tem, da zatreš moje ljudstvo in zmelješ obraze ubogih?« In Pregovori 15:28 nadvse pripomnijo: »Bogati so modri v svojih očeh; tisti, ki je reven in spreten, vidi, kako zavedeni so.”
Amos graja trgovce, ker »skoparijo z mero, zvišujejo ceno in goljufajo z nepoštenimi tehtnicami«. Izrael bo uničen, pravi, ker: »Nedolžnega prodajajo za srebro in ubogega za par sandalov. Teptajo po glavah ubogih kakor po zemeljskem prahu in odrekajo pravico zatiranim.« Amos zlasti svari, da bo Bog »hitro pričal« proti »tistim, ki delavcem kradejo plačo ... in tujcem med vami jemljejo pravico«.
Amos in drugi preroki so vplivali na poznejše pisce, ki so sestavili družbene zakonike iz prvih petih knjig Svetega pisma. Te vključujejo omejitve za bogate, ki bi jih sedanja gospodarska ortodoksija štela za nevzdržne. »Če posodite denar enemu od mojih ljudi med vami, ki je v stiski, ne ravnajte s tem kot s poslom; ne zaračunava obresti." "Zemlje se ne sme prodati za vedno, ker je zemlja moja in vi prebivate v moji deželi kot tujci in tujci." »Ne izkoriščajte najemnika, ki je reven in reven, pa naj bo ta delavec Izraelec ali tujec, ki prebiva v enem od vaših mest. Plačajte jim plače vsak dan pred sončnim zahodom, ker so revni in računajo na to.«
Ta družbena vizija je imela protislovja. Velik del hebrejske Biblije jemlje za samoumevno pravičnost kolektivnega kaznovanja, ki sega celo v nerojene generacije. Vendar pa so po dokončnem uničenju starodavne hebrejske države in izgonu v Babilon svetopisemski avtorji poudarjali individualno odrešenje in preoblikovali svojega Boga kot tolažnika v izgnanstvu in stiski (s čimer so postavili osnovo za Novo zavezo).
Jobova knjiga, ki je nastala nekaj desetletij po izgnanstvu, postavlja razpravo o pravičnosti na glavo. Job je pravičen človek, ki trpi krivice. V svoji pritožbi je trpljenje nedolžnih položeno pred Božje noge. Jobovi prijatelji, ki prihajajo kot tolažniki, govorijo pa kot zagovorniki pravoverja, so zgroženi: »Ali Bog izkrivlja pravico? Ali Vsemogočni sprevrže tisto, kar je prav?« Da, vztraja Job, res: »Bog mi je storil krivico in zapel je svojo mrežo okoli mene. Čeprav jočem, 'Nasilje!' Ne dobim odgovora; čeprav kličem na pomoč, ni pravice.” Job noče ogroziti svoje »neoporečnosti« s tem, da bi priznal, da je sam kriv. Božji odgovor, »glas iz viharja«, je poetično zmagoslavje, ki si predstavlja kozmos iz nečloveške perspektive. Čeprav Joba prestraši, v resnici ne odgovori na nobeno od njegovih vprašanj. V kodi knjige je Job nagrajen, ker je govoril resnico, kot jo je poznal, ker se je držal svoje integritete, medtem ko so njegovi prijatelji kaznovani, ker so nudili lažno tolažbo.
Tako kot druga svetopisemska besedila je Job zagoneten in odprt. Zahteva interpretacijo, kliče po odgovoru, četudi je ta odgovor zavrnitev monoteizma in njegovih notranjih protislovij. Najboljši biblijski pisci skačejo čez čas in prostor, da bi nas spraševali z intimnostjo in nujnostjo. Kar bi imeli povedati o evropskih vladah, ki sekajo primanjkljaje, bi jih verjetno potegnilo z interneta.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate