Kadarkoli se poveča grožnja vojne proti novemu sovražniku v tujini, napadi doma najprej izbruhnejo proti tistim, za katere menijo, da so povezani s tem tako imenovanim sovražnikom – in nato proti tistim, ki nasprotujejo vojni in namesto tega pozivajo k diplomaciji in sodelovanju.
Nova hladna vojna prihaja domov s porastom protiazijskega rasizma, vključno z vsem, od nasilnih napadov na nedolžne ljudi do nad azijskimi in azijsko-ameriškimi znanstveniki in raziskovalci lebdijo oblaki suma, z grožnjami z izgubo službe, deportacijo, celo aretirati. Zagovorniki diplomacije namesto vojne s Kitajsko, mirovni aktivisti, okoljevarstveniki, ki priznavajo, da se ne moremo soočiti s svetovno podnebno krizo brez sodelovanja in sodelovanja s Kitajsko – vsi so obtoženi, da so mehki do komunizma ali da širijo »govorne točke kitajske vlade«.
Živimo v najbogatejši in najmočnejši državi v zgodovini sveta. Toda naš svet gori, neenakost narašča in vojna grozi z globalnim uničenjem. Teh problemov naša država ne more rešiti sama. Potrebujemo globalno sodelovanje – v obsegu, kakršnega v našem svetu še nismo videli – da zaščitimo našo zemljo, zaščitimo naše ljudi in preprečimo naše vojne.
In to sodelovanje se mora začeti s Kitajsko.
Če se Združene države ne bodo mogle naučiti sodelovati s Kitajsko, bo naša prihodnost nenehna eskalacija vojn in groženj vojn ter vsega, kar pride z njimi – vključno z ogromnimi tokovi beguncev, uničevanjem okolja in naraščajočo revščino.
Brez diplomacije se bomo soočili s prihodnostjo stopnjevanja vojaške porabe – že zdaj znaša 53 centov vsakega dolarja v proračunu kongresa. To pomeni na stotine milijard izgubljenih dolarjev za delovna mesta, zdravstveno varstvo, stanovanja, izobraževanje, oskrbo otrok in starejših – vse stvari, ki nas dejansko varujejo.
Toda namesto sodelovanja vstopamo v novo hladno vojno – kjer konkurenca s Kitajsko določa vse, od našega zveznega proračuna do tega, kje dobimo najnaprednejši računalniški čipi ki lahko študira oz poučevati na naših univerzah. In tako kot prva hladna vojna – s pol stoletja napetih jedrskih spopadov med ZDA in Sovjetsko zvezo ter spremljajočimi vročimi vojnami, ki so opustošile revne države na globalnem jugu – ima tudi ta nova ponovitev domačo komponento.
Medtem ko se je Washington mobiliziral proti Sovjetski zvezi v tujini, so ameriška vlada, korporacije, mediji, univerze in Hollywood doma začeli politično kampanjo, da bi Sovjete in rusko ljudstvo spremenili v sovražnika v mislih in srcih vseh, ki živijo v tej državi. V dobi jedrskih nasprotij je bilo to dovolj nevarno. Da bi to omogočili, je nacionalna kampanja kritike – od naprednih, ki so se borili proti rasizmu in za pravičnejše gospodarstvo, do nasprotnikov vojne in zagovornikov diplomacije – slikala kot agente ali »sopotnike« Sovjetske zveze.
Ta kampanja je postala znana po njenem najhujšem storilcu, senatorju Josephu McCarthyju. In danes smo priča vzponu novega makartizma, ko po naši državi izbruhnejo protikitajske kampanje.
V kongresu obstaja nevarno soglasje med vodilnimi demokrati in republikanci, ki podpirajo porabo stotin milijard dolarjev – in vsako leto več milijard – za boj proti Kitajski. Celo 100+ milijard dolarjev je že poslanih za vojaško in gospodarsko podporo Ukrajine je opisan kot potreben za preprečitev kitajske različice ruske invazije, s Tajvanom kot naslednjo Ukrajino. Nato zdaj vključuje azijsko-pacifiške voditeljekot partnerji na svojih vrhovih, katerih cilj je očitno razširiti vpliv vojaškega zavezništva onkraj njegovega severnoatlantskega izvora.
Vse se vrti okoli Kitajske – ne kot glavnega konkurenta (ima drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za našim), s katerim se ameriške korporacije borijo za komercialno prednost, ampak kot gospodarskega in finančnega sovražnika, ki ga moramo uničiti. Ne kot strateški izzivalec (vendar ima drugi največji vojaški proračun manj kot ena tretjina tistega, kar Washington porabi), do katerega moramo pristopiti z ustvarjalno diplomacijo ter regionalnim in tudi globalnim sodelovanjem, vendar kot sovražnika moramo zatreti.
V kongresu ne vidimo samo obeh strank, ampak tudi glavne medije Fox News k New York Times pogosto predstavljajo vizijo Kitajske kot nič drugega kot ideološkega in nepopustljivega sovražnika.
Ko je ministrica za energetiko Jennifer Granholm rekla, da bi se lahko ZDA nekaj naučile iz nezadostnega, a pomembnega podnebnega napredka Kitajske, Fox News in kongresni republikanci so to poimenovali "propaganda KPK.” V zadnjem času je New York Times povezal nekaj neposrednega poročanja s staromodno protikomunistično krivdo po asociacijah, namigovanjem na zlo iz okrasnega krožnika na polici, sloganov na torbicah in naslovnica zvezka, vse v ospredju netenje strahu proti Kitajski.
Nevarnost te vrste propagande doma je, da lahko pripravi temelje za to novo hladno vojno, ki se zelo hitro razgreje. In najbolj ogrožene so prizadete skupnosti, za katere velja, da so naklonjene "sovražniku".
Druga svetovna vojna je prinesla množično zbiranje in zapiranje ljudi japonskega porekla. Obdobje po 9. septembru ni bilo le za serijo ameriških vojn in vojaških operacij v tujini, vključno z Guantanamom in globalno mrežo mučilnih mest, temveč tudi za plimski val protimuslimanskega rasizma doma – pripori, nadzori, deportacije, prepoved letenja seznami in še več. Od samega začetka tako imenovane globalne vojne proti terorizmu smo se mnogi od nas borili proti napadom na muslimanske skupnosti in posameznike, katerih namen je bil ustvariti podporo doma za to vojno v tujini.
S tem se soočamo danes. Teh zgodovin ne moremo ponoviti – zdaj je čas, da jih preprečimo.
Potrebujemo vsa naša napredna družbena gibanja, ki si prizadevajo preprečiti novo hladno vojno. To pomeni ohranjanje zahteve po diplomaciji namesto vojne in izzivanje naraščajočih napadov, ki ogrožajo naše protivojno delo – v obliki protikitajske, protiazijske in zastarele protikomunistične propagande.
Mi v civilni družbi in družbenih gibanjih – ki imamo za takšno kritiko legitimnost, ki je naša vlada nima – bomo še naprej pozivali kitajsko vlado, naj preneha zanikati in slabiti delavske pravice kitajskih delavcev in kritično zaščito okolja, ki je potrebna po vsem svetu. In v skladu z našo dediščino mobilizacije proti napadom ZDA in zavezniških vlad na muslimanske skupnosti, bomo še naprej zahtevali konec brutalnega zatiranja Ujgurov s strani Pekinga.
Kot to počnemo, se bomo še naprej borili proti vojnam in militarizmu ter pozvali našo lastno vlado, naj zmanjša skoraj trilijon dolarjev vreden vojaški proračun za plačilo zelenih delovnih mest, zdravstvene oskrbe, izobraževanja in odpraviti revščinov tej državi in po svetu. In še naprej bomo povsod pozivali k diplomaciji namesto k vojni. Cena za hladno vojno je bila plačana z milijoni izgubljenih življenj v povezanih vojnah po vsem svetu. Končanje je trajalo desetletja. Ne moremo si spet privoščiti tako dolgo čakanja. Zdaj moramo delati, da preprečimo različico 21. stoletja.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate