MANILA – Po vsem filipinskem otočju je na majavih vmesnih volitvah leta 2007 glasovalo na milijone volivcev, medtem ko je državo preplavil val političnega nasilja, vključno s številnimi atentati in požarnimi bombami na voliščih.
Po navedbah filipinske nacionalne policije je približno 130 ljudi izgubilo življenje med nacionalnimi volitvami, ki jih mnogi obravnavajo kot preizkus politične legitimnosti predsednice Glorie Macapagal-Arroyo, pomembne zaveznice ZDA v azijsko-pacifiški regiji.
Končni rezultati filipinskih volitev leta 2007 ostajajo nedoločeni, saj veliki škandali, vključno z obtožbami o državno dovoljenih volilnih goljufijah, pritiskajo na krhko vlado Arroyo.
Na ulicah Manile so nasilni incidenti močno poudarili volitve v nekdanji ameriški koloniji, kar je prispevalo k vzdušju politične nestanovitnosti, saj se Filipini soočajo z gospodarsko krizo brez primere.
"Volitve na Filipinih so bile vedno zaznamovane s 'puškami, goljufi in zlatom'," je pojasnila Elisa Tita Lubi, politična organizatorka pri ženskem gibanju Gabriela. "Zaradi tega so mnogi v državi izgubili zaupanje v glasovanje."
»Danes ne morete biti prepričani, da če jasna večina prebivalstva glasuje za določenega kandidata ali politično stranko, da bodo zmagali, še posebej na levici, saj so danes zlato in lopovi tisti, ki pogosto narekujejo, kdo bo zmagal na volitvah, ni priljubljena izbira."
Večji sektorji filipinske družbe, vključno z nacionalnimi delavskimi sindikati in opozicijskimi političnimi strankami, odkrito obtožujejo vlado Glorie Macapagal-Arroyo, da je neposredno vpletena v volilno korupcijo.
Med političnim hrupom okoli volitev na Filipinih se med volivci odkrito razpravlja o fiskalni vrednosti glasovnic, saj je "kupovanje glasov" sestavni del vsake večje volilne kampanje. Pokritost osrednjih medijev odkrito opisuje farsične volitve: »Kupovanje glasov se je dogajalo povsod,« je zapisal uvodnik filipinskega Daily Inquirerja. »Zaznamovalo je izvedbo volitev, ki bi jo najbolje opisali s tremi besedami; kaos, zmeda, nered."
Kritični sloj za uveljavitev volilne politike na Filipinih je ustrahovanje.
Poročila o nasilni taktiki oboroženih sil Filipinov (AFP) proti volivcem iz obsežnih mestnih revnih skupnosti Manile, kot je Tondo, in živahne zgodbe o vojaških volilnih intervencijah so zelo razširjene.
"Vojaški vojaki so nekaj tednov pred volitvami vstopili v dom moje družine in izdali ukaze, kako naj glasujejo," je prek tolmača pojasnil Salvador, organizator skupnosti v Tondu. "Filipinski vojaki so nam z mitraljezi v rokah ukazali, naj ne glasujemo za napredne liste političnih strank, in zahtevali imena tistih v soseščini, ki nameravajo na volitvah glasovati za protivladne stranke."
Nasilje in korupcija, povezana z volitvami na filipinskih volitvah leta 2007, sta sprožila preplah po vsem svetu.
Tajski mednarodni opazovalec iz Azijske mreže za svobodne volitve (ANFREL) je odkrito primerjal filipinske volilne pogoje z vojno razdejanim Afganistanom. "Bil sem v Afganistanu in tam opazoval volitve in to je hujše kot v Afganistanu," je v nedavnem intervjuju dejal Somsri Hananuntasuk iz ANFREL. Hananuntasuk je leta 2005 opazoval volitve v Afganistanu, ki jih je izsilil Nato.
V nasprotju s kaotičnimi volilnimi razmerami, ki jih prikazujejo filipinski mediji in orišejo mednarodne skupine za opazovanje volitev, ponuja predsednica Gloria Macapagal-Arroyo, ki jo podpirajo ZDA, mednarodni skupnosti osupljivo drugačno sliko.
Glede na izjavo Arroya kmalu po vmesnem glasovanju so Filipinci "glasovali brez prisile in po lastni volji." Arroyovo poročilo je v izrazitem nasprotju z volitvami, kot jih prikazujejo celo glavni mednarodni mediji. Reuters je poročal, da je "nasilje, povezano z volitvami, kazilo demokratični proces" in da je "število trupel zdaj več kot sto" po vsej državi.
V Tondu v Manili je opazovalec ameriškega veleposlaništva ponovil pozitivno oceno predsednika Arroya o volitvah in izjavil, da so "Filipini očitno živahna demokracija" istim filipinskim medijem, ki so nacionalno glasovanje opisali kot polno "kaosa". goljufija« in »nasilje«.
Politično nasilje na Filipinih, tako v mestih kot na podeželju, se ne vrti le okoli državnih volitev. V revnih urbanih skupnostih Manile je politično nasilje stalna realnost. V zadnjih mesecih je nacionalna vojska vzpostavila vidno prisotnost v obubožanih skupnostih ob manilskem severnem pristanišču.
Današnja vojaška kopičenje se pojavi, ko si administracija Arroyo prizadeva za privatizacijo Manilskega severnega pristanišča. Časopisi v državi so polni uvodnikov o čakajoči gradnji velikega mednarodnega pristanišča v slogu Hongkonga, saj je International Container Terminal Services, Inc., velika multinacionalka, izrazila zanimanje za razvoj privatizirane pristaniške cone.
Privatizacija, osrednji del gospodarske politike administracije Arroyo, ki jo podpirata Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF), je vroče sporno politično vprašanje na Filipinih.
"Privatizacija Severnega pristanišča bo povzročila dislokacijo naše skupnosti," je opisal Abner Castro, organizator skupnosti iz Tonda. "Ljudje, ki živijo ob pristaniškem območju, bodo prisilno razseljeni – približno 80,000 družin – v druge regije države ali območja metroja Manile," je dejal in dodal, da "vlada seli vojsko v našo skupnost, da bi ljudi ustrahovala odhod za vedno."
Ob globoko onesnaženi obali Severnega pristanišča v Tihem oceanu so državni organi leta 2007 razglasili na desettisoče mestnih revnih filipinskih domov za nezakonite. Vse večja vojaška prisotnost v obubožani obalni soseski vzbuja strah med prebivalci.
"Zakaj vlada namešča vojsko v našo skupnost?" je vprašal Abner Castro iz Tonda na srečanju skupnosti na prostem na obali Tihega oceana. "Vojaške sile so glavni del vladnih prizadevanj, da izpodrinejo to skupnost, da v srca ljudi vnesejo strah in zagotovijo, da se ne bomo borili nazaj."
Nacionalna, levičarska opozicija administraciji Arroyo, ki jo podpirajo ZDA, ohranja glavno politično bazo v revnih mestnih skupnostih, kot je Tondo, pomembnih političnih bojiščih, tako v času volitev kot tudi po njih. Levičarske politične stranke, kot je Bayan Muna – Tagalog za „Najprej ljudje“ – igrajo ključno vlogo v lokalnih kampanjah, vključno z bojem proti privatizaciji pristanišča v Manili.
Znotraj tega boja za politično moč so predsedniške volitve leta 2004 prinesle alarmantne rezultate za vlado Arroyo, saj so levičarske politične stranke dosegle pomembne volilne zmage.
Leta 2004 so progresivne politične stranke osvojile številne kongresne sedeže, vključno z volilnimi zmagami za ključne politične osebnosti filipinske levice, kot je Crispin Beltran iz Anakpawis–Tagalog za 'Toiling Masses'—ki živi v Tondu in je odkrito pozival k revolucionarnemu politične spremembe v državi od nastopa funkcije.
»Večina Filipincev se bori proti revščini, za boljše delovne pogoje,« pojasnjuje Crispin Beltran, medtem ko je v vladnem priporu v bolnišnici v Manili. Po mesecih v zaporu brez sojenja in soočenju s slabšanjem srčnim stanjem so državne oblasti zaradi mednarodnega pritiska na koncu premestile Beltrana v bolnišnico za pripor.
»Ekonomska pravičnost je del političnega programa nacionalnega upora,« nadaljuje Beltran. "Uporniki se borijo, da bi dvignili vse Filipince, večino, ki so zelo, zelo revni."
Po prejšnjih volitvah so državne oblasti leta 2006 aretirale Beltrana skupaj s štirimi drugimi člani kongresa zaradi obtožb o "uporu" in "uporu".
74-letni kongresnik Beltran je bil pred kratkim izpuščen po 16 mesecih zapora zaradi obtožb upora, ki jih je Amnesty International označila za "neutemeljene obtožbe", ki so v objavi o Beltranu iz leta 2006 zapisale, da "narava obtožb in način, na katerega so bile vložene naprej so okrepili stalno zaskrbljenost, da so te aretacije pomenile samovoljna pridržanja, ki temeljijo na namernem sklicevanju na neutemeljene obtožbe.«
Vse obtožbe, ki jih je proti Beltranu vložila filipinska vlada, so bile pred kratkim opuščene.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate