Izven oči sveta se v Angoli odvija humanitarna kriza ogromnih razsežnosti, saj morda več sto tisoč ljudi beži iz 'sivih con', 90 % države, ki je bila doslej zaprta za tujce, vključno s humanitarno pomočjo. agencije in celo civilne zdravstvene strukture.
Mnogi umirajo od lakote na cestah. Drugi se znajdejo v mestih in regionalnih središčih, ki nimajo hrane in zdravstvene infrastrukture in so prešibki, da bi šli dlje. Tisti, ki imajo srečo, da pridejo na območja, kamor lahko dosežejo humanitarne organizacije, so še vedno v veliki nevarnosti, saj je količina mednarodne pomoči, ki je doslej prispela do afriške države, veliko manjša od potrebne.
Če kmalu ne pride do obsežne mobilizacije humanitarne pomoči, lahko umre več deset tisoč ljudi.
Kot del svojega 27-letnega prizadevanja za strmoglavljenje vlade predsednika Eduarda dos Santosa in njegovega gibanja MPLA je uporniška vojska UNITA že dolgo uporabljala teroristične taktike, da bi ljudi izgnala z zemlje z napadi na vasi, pobijanjem domačinov, sežiganjem pridelkov in rudarskih polj. Številne vaščane, ki jih je zgrabila UNITA, so prisilili v stanje polsuženjstva, zbirali so hrano ali prenašali strelivo za vojake in jih silili iz kraja v kraj, ko se je fronta premikala. Veliko žensk je bilo prisilno "poročenih" z vojaki UNITA.
Tisti, ki so pobegnili v mesta pod oblastjo, pa so ugotovili, da je njihov položaj malo boljši. Angolska vojska, ki je vodila mesta, je posvečala le malo, če sploh kaj pozornosti hrani in zdravstvenim potrebam civilistov in ni vložila nobenih sredstev v izgradnjo infrastrukture, potrebne za oskrbo lokalnega prebivalstva. Nujne humanitarne razmere so bile rutinsko prezrte, kar je povzročilo zelo visoko stopnjo podhranjenosti in umrljivosti. Tisti, ki so bili razseljeni v ta mesta, so se znašli prav tako ujeti kot tisti na območjih UNITA.
Zdaj se to začenja razpadati in kaže se celoten obseg opustošenja.
22. februarja je bil vodja UNITE Jonas Savimbi ubit v bitki z vladnimi enotami. Šest tednov pozneje, 4. aprila, so poveljniki UNITA z vlado podpisali sporazum o prekinitvi ognja. Od takrat se je nekoč močna uporniška sila začela razpadati in njen vpliv na večji del države je zdrsnil.
Angolci, ki so zdaj spet svobodni, so se odpravili na pot v obupanem iskanju hrane in zdravstvene oskrbe.
Mednarodna zdravstvena organizacija Médecins Sans Frontières (Zdravniki brez meja) je edina mednarodna agencija, ki ji je doslej uspelo izvesti raziskovalne misije v notranjost. Obiskal je skoraj ducat različnih mest v osrednjih provincah Angole in bil zgrožen nad tem, kar je našel.
Za presojo resnosti humanitarne krize humanitarne agencije uporabljajo merilo, imenovano CMR, groba stopnja umrljivosti. Ena smrt na 10,000 ljudi na dan velja za raven krize. V mestih, ki jih je uspelo doseči, so ekipe Médecins Sans Frontières stopnje umrljivosti ocenile na štiri, pet, v enem primeru celo sedemkratno krizno raven.
V zadnjem mestu, ki ga je agencija uspela doseči, Galangue, so njeni zdravniki v dveh tednih našteli 31 sveže izkopanih grobov in ocenili CMR 5 na 10,000 na dan. Ena četrtina otrok trpi za hudo podhranjenostjo, drugih 18 % pa za zmerno podhranjenostjo. Štirje otroci so umrli prvi dan misije ekipe.
Zdravniki brez meja so v mestu vzpostavili mobilno ekipo za nujne primere in bodo kmalu začeli razdeljevati hrano. Tisti z najhujšimi primeri podhranjenosti so s tovornjakom premeščeni v enega od centrov za terapevtsko hranjenje agencije v bližnjem mestu Caala.
Nekateri delavci agencije menijo, da je kriza v Angoli ena najhujših, s katerimi so se spopadli v zadnjem desetletju.
Tistih nekaj humanitarnih agencij, ki delujejo v Angoli, pozivajo k nujnemu dotoku hrane in zdravil, da bi se spoprijeli z desettisoči, ki obupno potrebujejo pomoč.
Mednarodna skupnost, ki očitno trpi za hudo "utrujenostjo sočutja", ko gre za Angolo, še ni prejela veliko odziva. Celo agencije ZN, kot je Svetovni program za hrano, zavlačevajo.
Toda krivda mednarodne skupnosti sega dlje od obračanja hrbta trenutni tragediji v Angoli. Zahodne vlade in korporacije so že dolgo vpletene v podžiganje državljanske vojne v Angoli, najprej kot del križarske vojne proti levičarskim in narodnoosvobodilnim gibanjem, nato pa kot del neumnega poskusa plenjenja ene z viri najbolj bogate afriške države.
>Od trenutka, ko se je Angola osamosvojila od svojega kolonialnega gospodarja >Portugalske leta 1975, po dolgi in krvavi vojni, je bila država prizorišče še daljše in krvave posredniške vojne, v kateri so ZDA in apartheidna Južna Afrika poskušale zajeziti širjenje komunizma in narodnoosvobodilni boji. Kljub (ali morda prav zaradi) svoji teroristični taktiki je bila UNITA do konca podprta z orožjem, denarjem in celo južnoafriškimi enotami.
Medtem je Kuba posredovala na strani levičarske vlade MPLA, saj je zmago gibanja, ki ga podpira apartheid v Južni Afriki, razumela kot poraz levičarskih gibanj v Afriki. Leta 1988 so kubanske sile in sile MPLA uspele odločilno premagati UNITA in Južnoafričane v bitki pri Cuito Canavale, zaradi česar se je Južna Afrika umaknila. Sami Kubanci so se kmalu zatem umaknili, medtem ko je Bill Clinton uradno prekinil podporo ZDA UNITI kmalu po prevzemu predsedniškega položaja leta 1992.
Medtem ko je bilo zahodno posredovanje v državljanski vojni v Angoli v sedemdesetih in osemdesetih morda motivirano z ideologijo in protikomunizmom, je bilo njegovo vpletanje v devetdesetih veliko bolj prozaično. Zaradi pohlepa so zahodna podjetja, zlasti v industriji nafte in diamantov, prostovoljno sodelovala pri plenjenju naravnih virov Angole.
UNITA se že dolgo financira s prodajo diamantov, izkopanih na vzhodu države. Tehnično je bila prodaja od takrat prepovedana pod embargom ZN. Toda v praksi mednarodna industrija draguljev ni pokazala veliko zanimanja za zaustavitev pretoka teh "krvavih diamantov". Ocenjuje se, da je nezakonita trgovina iz Angole vsako leto vredna okoli 500 milijonov ameriških dolarjev.
Enako škodljiv za mir kot UNITA-jev nadzor nad trgovino z diamanti pa je bil nadzor MPLA nad naftno industrijo. Nekoč na čelu pristnega narodnoosvobodilnega gibanja so Eduardo dos Santos in voditelji MPLA že zdavnaj opustili kakršno koli zavezanost socializmu in z navdušenjem sprejeli kapitalizem prostega trga ter pri tem obogateli.
Zahodna podjetja, vključno s Chevron-Texaco, ExxonMobil in BP-Amoco, so izkoristila otvoritev, da bi pridobila delež v tem, kar bo kmalu največja afriška naftna industrija, vstopila v državo – in skorumpirala vlado z milijoni dolarjev licenčnin in izplačil.
Angolska naftna industrija je leta 3 prinesla prihodke, ocenjene na 5-2001 milijard ameriških dolarjev. Toda le malo, če sploh kaj od tega je šlo za reševanje hude humanitarne krize v državi – v poročilu, izdanem decembra, so Médecins Sans Frontières zapisali: »Nafta proizvodnja v državi je ocenjena na skoraj 800,000 sodčkov na dan ... vendar [v mestu Cuito] ni niti kapljice dizelskega goriva za bolnišnične generatorje, edini vir energije v večini velikih bolnišnic.'
Nevladna organizacija Global Witness je v poročilu, objavljenem marca, Vsi predsednikovi možje, podrobno opisala obseg korupcije (»državno plenjenje«, kot je to imenovala) in sokrivdo naftnih družb. Ocenjuje, da je leta 1 izginilo 3-2001 milijarde ameriških dolarjev, približno ena tretjina do polovica vseh državnih prihodkov.
Za razliko od drugih držav v razvoju zahodne naftne družbe nočejo posredovati nobenih podrobnosti o svojih plačilih angolski vladi. Poročilo poziva k uvedbi mednarodnih predpisov o preglednosti, katerih cilj je preprečiti podjetjem takšno ravnanje.
Razpad UNITE predstavlja najboljšo priložnost, ki jo je imela Angola v generaciji za mir in razvoj, vendar se to ne bo zgodilo brez pomoči mednarodne skupnosti: najprej, da se konča sedanja humanitarna kriza in nato zajezi tiste, ki bi plenil bogastvo države. Zagotovo so Angolci zagotovo dovolj trpeli.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate