Hamid Karzai ali Abdullah Abdullah? Ni še jasno, kdo bo zmagal na afganistanskih predsedniških volitvah, ki bodo potekale 20. avgusta. Oba favorita, Hamid Karzai in Abdullah Abdullah, napovedujeta zmago. Uradna objava lahko traja še nekaj dni. Najverjetneje se bodo predvolilne javnomnenjske raziskave, ki napovedujejo drugi krog, zmotile. Tako kot njegov iranski kolega tudi sedanji afganistanski predsednik ne želi tvegati drugega kroga. "Neodvisna" volilna komisija bo razglasila njegovo zmago. Abdullah Abdullah bo naredil hue and jok. Pravzaprav je že začel z obtožbami o korupciji.
Osramočena Bela hiša bo bodisi zavrnila obtožbe prirejanja ali pa se bo izognila zavzetju stališča.
Po poročanju je imel posebni odposlanec ZDA v regiji Richard Holbrooke 21. avgusta "težak sestanek" s Hamidom Karzajem. Britanski dnevnik Telegraph (28. avgust) poroča o "burni izmenjavi mnenj glede nedavnih volitev" med srečanjem. BBC Urdu, ki se sklicuje na vire v predsedniški palači, trdi: Richard Holbrooke je želel, da bi Hamid Karzai kandidiral, da bi dal legitimnost volilni izvedbi. Ko je medtem govoril o prirejanju plač, je za CNN povedal: »To je politika v afganistanskem slogu. To se dogaja tudi v zahodnih demokracijah. Na ameriških volitvah imamo večkrat obtožbe kandidatov, da druga stran [potencialnim volivcem] ne dovoljuje registracije. Ne smemo se čuditi, da je demokracija nepopolna tudi v zahodnih državah. In Afganistan je imel edinstvene težave pri izvedbi teh volitev. Pa poglejmo, kaj se bo zgodilo."
V primeru, da Hamid Karzai razglasi svojo zmago, bo poskušal z neko podkupnino utišati Abdullaha Abdullaha. A če bo drugi krog prirejen, zagotovitev večine za Hamida Karzaja ne bo lahka naloga. Za zmago bo spet potrebno nekaj popravkov glasovalnih skrinjic.
To bo posledično dodatno delegitimiziralo demokratično fasado, s katero je ameriški imperializem načrtoval zakriti okupacijo. Poleg tega bo osamilo Afganistance. Že sedaj nimajo upanja v politični proces, ki se je začel pred osmimi leti. To je v veliki meri razvidno iz nizke volilne udeležbe v primerjavi z letom 2004. Na prejšnjih predsedniških volitvah leta 2004 je bila volilna udeležba 69-odstotna. Tokrat so poročali med 40 in 50 odstotki (čeprav uradna številka še ni na voljo). Tisti, ki so glasovali, so to storili iz različnih razlogov, razen iz demokratičnih idealov.
To pomanjkanje v "demokratičnem" procesu, ki ga sponzorirajo ZDA, ni samo posledica petih let neučinkovitosti in nesposobnosti. Dejstvo, da so se Karzaiji in njihovi zavezniki v zadnjih petih letih izkazali za najbogatejše družine v Afganistanu, vznemirja ljudsko domišljijo in spodbuja vsesplošno ogorčenje v državi. Zaradi tega spoznanja so bili ameriški mediji tokrat previdni, da Karzaja niso predstavili kot rešitelja afganistanskega naroda. Pravzaprav so bili skoraj vsi zahodni mediji pred volitvami 20. avgusta bledi. Toda mediji so 20. avgust hitro razglasili za uspešnega zaradi neuspeha talibanov pri zagotavljanju kakršnega koli bistvenega zadetka.
Res je, da talibanom ni uspelo resno motiti niti zbiranja niti volilnega procesa. Svoje napade so lahko izvedli v 15 od 34 afganistanskih provinc, medtem ko so po uradni izjavi poročali o 73 incidentih nasilja po vsej državi, ki so zahtevali 26 življenj. Tudi v Kandharju, območju, kjer imajo talibani močan nadzor, so se zatekli k izstreljevanju raket. Samomorilski bombniki, značilni znak talibanov, niso mogli prodreti na volišča. V Kabulu je afganistanska policija ustrelila dva domnevna samomorilska napadalca, še preden sta lahko zapustila svoje skrivališče. Pomemben je tudi podatek, da je prišlo na volišča na milijone ljudi (tudi če je bila udeležba nizka. 40-50 odstotkov od 17 milijonov volivcev še vedno predstavlja 7-8 milijonov). In to kljub grožnji talibanov, da bodo amputirali vijolične prste. Na prejšnjih volitvah so talibani pozivali k bojkotu, vendar se niso zatekli k nasilju. "Napadi bi zahtevali življenja nedolžnih, zato smo se napadov vzdržali," je takrat za BBC povedal tiskovni predstavnik talibanov. Talibani se niso odrekli nasilju zaradi skrbi za nedolžna življenja. Bask leta 2004 je bil sklenjen dogovor med talibani in njihovimi pakistanskimi šefi. Poleg tega so bili talibani leta 2004 prešibki, da bi ustvarili kakršen koli potres. Tokrat so bili preveč samozavestni, torej preveč ponosni, da bi se dogovorili za premirje. Wali Karzai, brat Hamida Karzaija, se je obupano pogajal s talibani, da bi jih nevtraliziral. Toda talibani niso popustili. Posledično je njihova (kot tudi njihovih podpornikov) trditev o ljudski odporniški sili ponovno izpostavljena. Ljudski odporniški sili na prvem mestu ni treba groziti, pošiljati samomorilskih bombnikov ali izstreljevati raket, da bi dosegli bojkot volitev. Poziv k bojkotu bi moral zadostovati. Vendar talibanska strategija ali ideologija nikoli ni bila namenjena pridobivanju ali pridobivanju množične podpore. Legitimnost iščejo z verskimi utemeljitvami. Bil je imperij, ki je uprizoril politično potezo, da bi okrepil vse manjšo domačo podporo afganistanski avanturi, ki je šla po zlu. Volilni podvig, zaznamovan s prirejanjem obtožb, je žal bolj PR-katastrofa. Tako je teža imperialistične izgube morda veliko hujša od veroizpovednega neuspeha.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate