4. julija je bila prva stran Daily Mirrorja tako močna kot katerakoli druga, kar jih poznam, tabloid v najboljšem primeru. George W Bush je bil obkrožen z vrsto zvezd in črt, z dvignjeno brado in zarosenimi očmi. »Žalujte četrtega julija,« je pisalo v naslovu transparenta. Nad njim so bile besede: »Politika Georgea W Busha, najprej bombardiraj in ugotovi pozneje, je ubila dvakrat več civilistov, ki so umrli 11. septembra. ZDA so zdaj vodilna prevarantska država na svetu.«
Naslednji dan je Tom Shrager, upravitelj sklada pri ameriški investicijski družbi Tweedy Browne, poklical Philipa Grafa, izvršnega direktorja Trinity Mirror, da bi se pritožil glede prve strani in spremnega članka, ki sem ju napisal. Po poročanju »ni grozil« s prodajo 4-odstotnega deleža svojega podjetja v Trinity Mirrorju in je »začel z izjavo, da spoštuje koncept svobode tiska«.
Združene države imajo najbolj svoboden tisk na svetu. Po ustavi lahko novinarji presežejo meje svobode govora, sprejete v tej državi. To je svoboda, ki leži v prahi. Tudi Watergate, slavolok sodobnega novinarstva, ni bil povsem tak, kot se je zdel. Med 1,500 novinarji, ki so »pokrivali« Washington na začetku škandala, sta le dva izmed najmanj izkušenih novinarjev, Carl Bernstein in Bob Woodward, ohranila kakršno koli radovednost glede vloma v Watergateu, ki je privedel do padca Richarda Nixona.
Seymour Hersh, veliki ameriški neodvisni novinar, meni, da je v nasprotju z mitom o neustrašnem nasprotnem tisku »tisk naredil ogromno, da nam je prinesel Watergate«. Trdi, da so bili nekateri najhujši zločini v letih Nixon/Kissinger – tajno bombardiranje Kambodže leta 1969, razširjeno domače vohunjenje in napad na čilsko vlado Salvadorja Allendeja – razkriti šele potem, ko je bil Nixon izvoljen za drugo mesto. termin leta 1972, čeprav so novinarji vedeli zanje.
Enako velja za škandale »Iran-Contra« v letih Ronalda Reagana, katerega terorizem v Srednji Ameriki, zlasti proti vladi Nikaragve, so ignorirali številni vodilni ameriški novinarji, ki so vedeli za tajne posle. Spominjam se, da sem takrat bral intervju z Walterjem Guzzardijem, urednikom revije Fortune, ki je zaničeval predstavo ameriškega novinarstva kot »četrtega stanu«, ki je trdno neodvisen od vlade. Daleč od tega, da bi bila liberalna opornica, je dejal, več kot tri četrtine tiska je vedno podpiralo republikansko stranko. "Tok novic v Ameriki je v bistvu benigen," je zapisal. "Tisk je postal ogromna - in pogosto necenjena - sila za legitimizacijo vlad, institucij in svobodnega podjetništva."
Tako kot v Veliki Britaniji je danes v ZDA redko pristno preiskovalno poročanje, ki je drago, dolgotrajno in pogosto politično neprimerno. Malo verjetno je, da bi bila Woodward in Bernstein danes opogumljena, da bi sledila predsedniški dišavi. Predsedniki so zaščiteni; Mediji so Clintonovo preganjali iz pohlevnih razlogov, od takrat pa so jo ponovno izumili kot »napačno razumljeno«.
Enaka zaščita je bila zagotovljena neizvoljenemu Georgeu W. Bushu. Od 11. septembra so najbolj svobodni mediji kolektivno položili roko na srce in končali novice z "Bog blagoslovi Ameriko" ad nauseam. Nekaj tistih, ki so pojasnili korenine napadov, so bili prestrašeni z dolgotrajnimi zlorabami, češ da so "protiameriški". To je »svoboda tiska«, ki jo je brez dvoma imel v mislih Tom Shrager, ko je poklical šefa podjetja Daily Mirror, da bi se pritožil nad časopisom, ki poroča o kriminalnih dejanjih in hinavščini plutokracije, ki vodi Washington. V svetu Busha in Enrona svoboda ni mišljena kot tako svobodna.
Pred dnevi sem bil v Združenih državah, da bi se poklonil novinarju, čigar delo je antiteza tistega, kar bi odobrili Shrager in njegovi kolegi upravitelji skladov. Ona je Amy Goodman, ki si zasluži biti bolj znana v tej državi. V Santa Feju v Novi Mehiki je fundacija Lannan, ki priznava pogosto neopevane glasove kulturne in politične svobode, počastila Amy.
Njen radijski program Democracy Now! na javnem radijskem omrežju Pacifica je nezmotljiv protistrup za skladen mainstream. Njen intervju s Clintonom na dan volitev leta 2000 je edino pravilno zaslišanje o njem, ki sem ga prebral ali slišal. Preprosto je postavila vprašanja, ki jih tiskovna služba Bele hiše nikoli ne zastavi.
Na primer: "Predsednik Clinton, kaj pravite ljudem, ki menijo, da sta obe stranki kupili korporacije in da njihov glas ne vpliva?" in "[Zakaj ste], ko ste prvič kandidirali za predsednika, šli sredi svoje kampanje nazaj v Arkansas in vodili usmrtitev duševno prizadetega človeka?" in "Podatki ZN kažejo, da do 5,000 otrok umre v Iraku zaradi sankcij proti Iraku".
Clintonovi neprevidni, hlastači odgovori so razbili mastno površino, ki jo je gojil. Amy je obtožil, da je "sovražna, borbena in nespoštljiva". Nič takega ni bila. Amy in Alan Nairn, še ena izjemna ameriška novinarja, ki sta razkrila sokrivdo Henryja Kissingerja v agoniji Vzhodnega Timorja, sta bila v Vzhodnem Timorju, ko so indonezijske enote leta 1991 na pokopališču Santa Cruz v Diliju pobijale mlade. Njeno poročanje je bilo izjemno pogumno. . Obkrožena z mrtvimi in umirajočimi je v naročju držala Alana; glavo mu je zlomil eden od vojakov.
On 11 September, she was broadcasting from the basement of a fire station only a few blocks from the twin towers. Even then, as her colleagues gave shelter to people, she mounted a discussion about worldwide terrorism, “seeking perspective and explanation, which is the job of journalism”.
She pointed out that 11 September was also a significant day in Chilean history. “It’s the day,” she said, “President Salvador Allende died in the midst of the rise of the Pinochet regime, fully supported by the United States. It was President Nixon and Henry Kissinger who were responsible for thousands of Chilean dead.” Her accuracy has a sure touch. In reporting Bush, she always refers to the “president-select”. She would not pass the Shrager test.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate