1200 pr. n. št.: prva industrijska akcija na svetu … reševanje preteklosti za prihodnost
Borba za preživetje
Rdeča paprika, april-maj 2013
Mesto Luksor v južnem Egiptu je konec februarja prišlo na naslovnice britanskih časopisov, ko je v nesreči z balonom na vroč zrak umrlo 19 turistov. Ta tragedija bo še povečala težave egiptovske turistične industrije, ki je bila nekoč glavni vir zaposlovanja in tuje valute, zdaj pa jenja, saj tuje obiskovalce odganjajo (napačno razumljeni in pretirani) strahovi pred nestabilnostjo in nasiljem.
Luksor, kraj starodavnih Teb, glavne prestolnice egiptovskega Novega kraljestva (1550–1050 pr. n. št.), je posejan z ogromnimi izrezljanimi templji in bogato okrašenimi grobnicami. Toda najbolj razkrivajoča in ganljiva izmed številnih ruševin je morda najmanj spektakularna. To so nizko ležeči ostanki delavske vasi, znani kot Deir el Medinah, kjer živijo obrtniki, ki so gradili grobnice in templje. Njihove majhne, robustne domače enote so postavljene na mrežnem vzorcu. Tu so živeli kamnoseki, nagrobniki, mizarji, vrvarji, nosači. Med izkopanimi temelji so razpršene mini piramide in vhodi v podzemne grobnice, majhne velikosti, a okrašene s tako skrbnostjo, toliko bogastva barv in podrobnosti kot kraljeve grobnice v bližnji Dolini kraljev. Ti delavci so imeli svoje vizije posmrtnega življenja, boljšega življenja. In imeli so občutek lastne vrednosti.
To je mesto prvega zabeleženega udara v zgodovini. Delavci so bili plačani v žitu, iz katerega so pekli kruh in pivo, ki sta osnovni prehrani v dolini Nila. Približno leta 1200 pr. n. št. državna zakladnica, ki so jo izčrpale imperialne vojne Ramzesa III., ni izpolnila svojih obveznosti. Delavci so na gradbišču faraonovega posmrtnega templja podrli orodje in organizirali sedenje. Morda presenetljivo sta v sporu zmagala. Njihov vzvod je bil strah njihovih gospodarjev pred smrtjo brez ustrezne pogrebne ureditve in vstopom v posmrtno življenje premalo opremljeni. Egipčanski kult mrtvih je enkrat koristil živim.
Kaj naj rečemo o tej epizodi iz davne antike? Walter Benjamin je v svojem preroškem zadnjem eseju »Teze o filozofiji zgodovine«, napisanem leta 1940, razlikoval med dvema nasprotujočima si pristopoma k preteklosti: »historicizmom« in »zgodovinskim materializmom«. Kajti prvi čas je linearen, enoten, kumulativen. "Njegova metoda je aditivna: ponuja množico dejstev, da bi zapolnila homogen in prazen čas." Nasprotno pa zgodovinski materialist »beleži konstelacijo, v kateri pride njegova lastna doba v stik s prejšnjo.« Naloga zgodovinskega materialista ni reproducirati, ampak "razbiti kontinuum zgodovine."
Benjamin se sprašuje: »S kom pisec historicizma pravzaprav sočustvuje?« "Odgovor," vztraja, "je neizpodbitno pri zmagovalcu." Zgodovina postane »zmagoslavni sprevod, v katerem današnji oblastniki teptajo tiste, ki jim ležijo pod nogami. Plen se, kot vedno, nosi s seboj v zmagoslavnem sprevodu. Znani so kot kulturna dediščina.« Nasprotno pa je za zgodovinskega materialista »kulturna dediščina sestavni del rodu, ki ga ne more razmišljati brez groze. Svoj obstoj ne dolguje le trudu velikih genijev, ki so ga ustvarili, ampak tudi brezimnemu trudu njegovih sodobnikov. Nikoli ni bilo dokumenta civilizacije, ki ne bi bil hkrati dokument barbarstva.
Ni boljše ilustracije tega zvenečega izreka kot umetnost starega Egipta, produkt brutalno razslojene družbe, ki jo upravlja religija državne moči, poosebljena v vladarju božjega človeka. Še dolgo po tem, ko je sistem, ki jih je zatiral, razpadel, delo rokodelcev iz Deir el Medine ostaja vitalno, barvito, ritmično in prefinjeno; odlikujejo ga veliki učinki, pa tudi občutljive naturalistične podrobnosti. Bodisi v ogromnih obokih Doline kraljev ali v skromnih grobnicah Deir el Medinah samega, je posmrtno življenje prikazano kot boljša različica tega življenja, opremljeno v izobilju z dobrimi stvarmi tega življenja: hrano, pijačo, rožami , ptice, petje, ples, družina. Stara egipčanska umetnost ostaja tuja, včasih čudna. Je pa tudi prepoznavno človeško; skače čez brezna, da ustvari povezavo.
Na levici se vidimo kot ustvarjalci prihodnosti, ki smo popolnoma povezani s sedanjostjo. Gledamo naprej, ne zadaj, in jezimo obtožbe, da smo »privezani na zastarele doktrine« in še posebej, da se nam ni uspelo prilagoditi spremembam v zadnjih tridesetih letih. Vendar nas ne bi smelo biti sram, da smo »konservativni« pri obrambi pravic, pridobljenih v prejšnjih generacijah ali skupnostih, ki jih ogroža »razvoj«. Neupoštevanje prihodnosti s strani kapitalizma, njegova pristranskost v korist kratkoročnega, je znana kot nepremišljena. Vendar je enako lahkomiselno v zanemarjanju preteklosti, razen če je mogoče to preteklost zapakirati za uživanje ali posredovanje propagande. V obeh primerih preteklosti ni dovoljeno, da bi stala neodvisno, da bi spregovorila z lastnim glasom. In zahtevati od nas nekaj odgovornosti.
Benjamin pravi, da je naša naloga »pobrisati zgodovino z žitom«. Primer tega v našem trenutku je 23-letna kampanja za pravičnost za tiste, ki so bili ubiti v Hillsboroughu. Čeprav pravica še ni zadoščena, je velik del resnice zdaj ugotovljen. To je bilo doseženo samo zato, ker so se družine in njihovi podporniki uprli množičnemu zboru, ki jim je govoril, da je njihovo prizadevanje zaman, čustveno usmerjeno ali maščevalno. Njihov občutek dolžnosti do mrtvih ni bil sprevržen s pozivi k pragmatizmu in vrlinam prilagajanja, »živeti v sedanjosti«. Posledično jim je uspelo obnoviti potlačeno zgodovino, ki pa postane aktiven element naše sedanjosti in prihodnosti.
V Španiji želi Združenje za obnovo zgodovinskega spomina dokumentirati usodo Francovih žrtev ter izkopati in identificirati njihova trupla, vključno z desettisoči, odvrženimi v množične grobove. Da bi to dosegli, je moralo združenje kljubovati »paktu pozabe«, ki je olajšal prehod v demokracijo tako, da je člane starega režima ščitil pred odgovornostjo. V tem primeru občutek dolžnosti do mrtvih, do tistih, ki so bili na strani poražencev, ni bil »nazadnje usmerjena« popustljivost: bila je družbena nujnost. Ne moremo razbrati sedanjosti, ne da bi preučili njene temelje v bitkah preteklosti, pri čemer priznamo izgube in pridobitve.
Palestinsko vztrajanje pri priznanju Nakbe – ki so ga proizraelski komentatorji označili kot zaman želja po povrnitvi izgubljene bitke – je v resnici nujno ukvarjanje z realnostjo sedanjosti: nenehnim vplivom Nakbe v politikah odvzema lastnine in etnično čiščenje. Hkrati je to vztrajno vztrajanje pri prihodnosti samoodločbe.
Kljub kratki zmagi delavci Deir el Medine niso nikoli ubežali stanju revnega suženjstva. Na pohodu zgodovine so bili na »strani poražencev«. Kljub temu nas delavci Deir el Medinah v svoji umetnosti in delovanju spominjajo, z Benjaminovimi besedami, da je »fino in duhovno … prisotno v razrednem boju kot nekaj drugega kot zgolj plen, ki pade na zmagovalca. Prisotni so kot samozavest, kot pogum, kot humor, kot zvitost, kot stanovitnost v tem boju in segajo daleč nazaj v meglo časa. Vedno in občasno bodo postavili pod vprašaj vsako zmago, ki so jo kdaj osvojili vladarji.«
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate