Zadnjih nekaj dni je vsaj 6,000 ameriških vojakov skupaj s približno 4,000 iraškimi vojaki (pripadniki kurdske pešmerge in šiitske vojske Badr) oblegalo mesto Tal-Afar blizu Mosula v severnem Iraku. Ocenjuje se, da je 90 % prebivalcev zapustilo svoje domove zaradi nasilja in uničenja obleganja, pa tudi zato, da bi se izognili napadom na domove in ostrostrelcem.

Ponovno se uporablja model Faludže, čeprav v manjšem obsegu. Nisem še prejel nobenega poročila o uporabi biometričnih podatkov (skeniranje mrežnice, prstni odtisi, črtno kodiranje ljudi), kot je bilo v Faludži, vendar obstajajo druge presenetljive podobnosti s taktikami, uporabljenimi novembra.

Medtem ko ameriška vojska trdi, da je v operaciji ubila približno 200 "teroristov", poročila s terena navajajo, da je večina borcev v mestu že zdavnaj zapustila mesto, da bi se izognila neposrednemu spopadu s prevladujočo vojaško silo (osnovno načelo gverile). vojskovanje).

Podobno kot Faludža večina družin, ki so pobegnile, ostaja v begunskih taboriščih zunaj mesta v šotorih sredi grozljivih razmer v peklenski vročini iraškega poletja.

LA Times je poročal, da je Ezzedin Dowla, turkmenski voditelj na tem območju, dejal: »Družine so brezdomci in vlada jim ni zagotovila zatočišča, hrane ali pijače.« Prav tako ne ameriška vojska.

Tarče te vojaške operacije so sunitski Turkmeni, ki so politično na strani sunitskih Arabcev. Večina sunitov bo glasovala proti ustavi med prihajajočim glasovanjem 15. oktobra.

Cheneyjeva administracija si obupa nad nečim, kar bi lahko predstavila kot "dobro novico" iz Iraka; zato se jim prav gotovo spodobi, da imajo referendum o ustavi za pohvalo. A da bi to lahko storili, morata biti glasovalna sposobnost in moč sunitov (in sunitskih Turkmenov) resno ogroženi, prav tako pa mora biti dosojena kazen za upravičeno domnevo, da bo sunitski ne glasoval o ustavi.

Tako Cheneyjeva administracija kot njena trenutna marionetna vlada v Iraku imata koristi od uničenja volilne (in življenjske) sposobnosti večine ljudi v »sunitskem trikotniku«, zato imamo operacijo v Tal-Afarju, ki bo najverjetneje sledile so podobne operacije v Al-Qa’imu, Hadithi, Samarri in morda še več.

V Tal-Afarju je ameriška vojska (in iraška »vlada«) širila propagando, da je bila operacija namenjena boju proti teroristom, ki prihajajo v Irak prek Sirije. Če je to res, zakaj je ameriška vojska z meje s Sirijo umaknila vojake, ki naj bi preprečevali infiltracijo tujih borcev? Namesto da bi varovali mejo, kot bi morali, so se lotili operacije proti iraškim sunitskim Turkmenom.
Ameriška vojska je s soglasjem začela močan napad z "pooblastilom" premierja Ibrahma Jaafarija, vodje šiitske stranke Dawa. Jaafari je šel celo tako daleč, da se je v torek odpravil v Tal-Afar, da bi obiskal vojake in se dal fotografirati.

"Odobritev" je dala iraška vlada za napad na Tal-Afar, tako kot je "pooblastilo" dal takratni začasni premier Iyad Allawi za pokol novembra 2004 v Faludži. »Pooblastilo«, ko ameriška vojska nikoli, nikoli ne bi dovolila nobene tuje sile v pristojnosti nad ameriškimi silami, še najmanj pa marionetne vlade.

Dopisniki medijev Azzaman v Tal-Afarju so čudežno prišli v mesto in poročali, da prebivalci oporekajo poročilom, da so ameriški in iraški vojaki pobili številne "upornike". Tako kot Faludža tudi ti prebivalci Tal-Afarja poročajo, da večina ubiti ljudje so bili civilisti, ki niso imeli kam iti, zato so se odločili ostati na svojih domovih.
Ljudje so ostali tudi zato, ker so se bali preganjanja s strani vojske Pešmerg in Badra.

Nedavno sem intervjuval Iračana s tega območja na ljudski konferenci ZN v Perugii v Italiji. Rekel mi je: »Večino ljudi v Mosulu in Tal-Afarju bi zdaj raje pridržali Američani, ker vedo, da jih bodo hudo mučili in morda ubili, če jih bodo pridržali iraški vojaki ali iraška policija. To vam da predstavo o tem, kako hudo je s temi iraškimi vojaki, tudi v senci tega, kar Američani še vedno počnejo v Abu Ghraibu.«

Kar zadeva »tuje borce«, je eden od dopisnikov Azzamana citiral prebivalca Tal-Afarja, ki je rekel: »Slišali smo (iz poročil) o prisotnosti nekaterih arabskih (tujih) borcev v mestu, vendar nismo videli nobenega od njih.â€

Življenje v Iraku ostaja pravi pekel. Včeraj je na ulicah mesta Khadamiya tekla kri, ko je grozljiva eksplozija avtomobila bombe v pretežno šiitski soseski ubila 112 ljudi. In spet so iz bližnje sunitske soseske Adhamiya odjeknili pozivi k solidarnosti in prebivalci so prišli iz svojih domov, da bi pomagali svojim bratom in sestram čez reko, tako kot so storili po paniki in kaosu, ki sta nedavno vzela življenja skoraj 1,000 šiitom .

Včerajšnje grozljive vsote so bile 160 mrtvih, 570 ranjenih Iračanov kot posledica niza napadov in najmanj ducat avtomobilov bomb. Povratni udarec Jafaarijevega "pooblaščenega" državno sponzoriranega terorizma v Tal-Afarju je trajalo malo časa, da se je uresničil v glavnem mestu.

Če bi bil Jafaari bolj iskren s svojimi nastopi v medijih, bi se moral skupaj s fotografiranjem v Tal-Afarju fotografirati sredi zoglenelih kadečih se delov telesa, raztresenih po ulicah Khadamiye, kar je bil rezultat (čeprav prav tako grozljiv ) njegovega Tal-Afarskega “pooblastila.â€

V zvezi s tem je bil Jalal Talabani, iraški marionetni predsednik, na tiskovni konferenci v Washingtonu z gospodom Bushem le nekaj ur pred začetkom povratnega udarca.

Medtem mi eden od mojih prijateljev v Bagdadu piše: »Dragi Dahr, kako si dragi prijatelj? Zelo mi je žal za to, kar se je zgodilo po orkanu Katrina. To je prava tragedija. Upam, da ni bil prizadet nihče od vaših prijateljev ali družine. To je tragedija, ob kateri človek ostane brez besed.«

To je, ko gre vsak dan v službo v upanju, da bo živ prišel domov in videl ženo in novorojeno hčerko.

Še en moj prijatelj v Bagdadu mi je pred kratkim pisal: »Zelo mi je žal, da ti prejšnje dni nisem poslal e-pošte … razmere v Tal-Afarju so se za ljudi toliko poslabšale. Grozno je, kaj se tam dogaja, in nihče ne more reči ničesar, ker kot običajno vojaška operacija še vedno poteka in poskušajo preprečiti, da bi vsi mediji prišli vanjo. Začeli so tudi z drugo operacijo na drugem območju province Al-Anbar in kmalu jo bodo začeli v Samarri.«

Moj tolmač, ko sem v Iraku, Abu Talat, je bil pripravljen tvegati in delati z menoj tam. Da bi vam predstavili, kako dolgo je pripravljen iti, mi je dal zeleno luč za prihod v Irak novembra lani, tik preden se je začel pokol v Faludži. Lahko rečemo, da so bili takrat precej napeti časi, saj so ugrabitve in odseki glav že zdavnaj postali norma.

»Minister za obrambo grozi ne samo Faludži, temveč celotnemu guvernerju Ramadi, o tem vam lahko z gotovostjo povem,« je zapisal v nedavnem elektronskem sporočilu meni in kolegu, ki je upal, da bo vstopil v Irak, da bi delal kot poročevalec. (Danes so ameriška bojna letala začela odmetavati bombe v mestu Ramadi.)

»Nihče te ne more podpreti pri delu tukaj. Imamo zelo kritično situacijo. Zaradi tega menim, da prihod v Irak v tem kritičnem času ni sprejemljiv. Bil sem zelo, zelo dobrodošel do vseh tvojih prijateljev, Dahr, vendar ne v tem času. Oprostite, ampak zaradi vaše varnosti. Dobro skrbite zase.â€

Danes je najmanj 30 Iračanov umrlo v nasilju po vsej okupirani državi in ​​stanje se bo samo še poslabšalo.

_______________________________________________
Več pisanja, fotografij in komentarjev na http://dahrjamailiraq.com

---