Prav v času nacionalnega šolskega tedna je objavljeno novo poročilo, ki poudarja predvidljive nevarnosti spreminjanja izobraževanja v slabo reguliran posel. Poročilo z naslovom »Ranljivost čarterskih šol za zapravljanje, goljufije in zlorabe« se je osredotočilo na 15 držav, ki predstavljajo velike čarterske trge, od 42 držav, ki imajo čarterske šole. Na podlagi novic, kazenskih ovadb, regulativnih ugotovitev, revizij in drugih virov je "ugotovil primere goljufije, zapravljanja in zlorabe v skupni vrednosti več kot 100 milijonov dolarjev izgube za davkoplačevalce", vendar je opozoril, da zaradi neustreznega nadzora "goljufije in slabo upravljanje, ki sta do sedaj odkrito je lahko le vrh ledene gore.«
Medtem ko je v zvezi s čarterskimi šolami še veliko drugih zaskrbljujočih vprašanj – od visoke stopnje rasne segregacije do njihove pomanjkljive splošne uspešnosti do vprašljivih praks sprejemanja in izključitve – to poročilo postavlja vsa ta nedvomno pomembna vprašanja ob stran in se osredotoča neposredno na dejavnost, ki se zdi bi lahko bil kriminal in verjetno popolnoma brez nadzora. Sploh ne omenja vprašanj, ki jih postavljajo vrtoglavo visoke plače nekaterih direktorjev čarterskih šol, kot je 16 direktorjev čarterskih šol v New Yorku, ki so v letih 2011–12 zaslužili več kot vodja mestnega javnega šolskega sistema. Tu je v središču kriminal in ne pohlep.
Skratka, poročilo je tako apolitično, kot si je mogoče predstavljati: ozko je osredotočeno na val kriminala belih ovratnikov osupljivih razsežnosti in na to, kaj je mogoče storiti glede tega v obstoječem okviru razširjenih čarterskih šol.
Poročilo, katerega soavtor je bil Center za ljudsko demokracijo in integriteto v izobraževanju, poudarja, da je problem zapravljanja čarterskih šol, goljufij in zlorab, na katere se osredotoča, le eden od simptomov temeljnega problema: neustrezne ureditve čarterske šole. Toda to je ogromen simptom, ki je bil do zdaj le delno obravnavan. Naslov poročila je povzet po delu poročila Kongresu, ki ga je pripravil urad generalnega inšpektorja Ministrstva za izobraževanje, poročilo, ki je opozorilo na "stalno naraščanje števila pritožb glede čarterskih šol" in opozorilo, da agencije na državni ravni ne uspejo "zagotoviti ustrezen nadzor, potreben za zagotovitev, da so zvezna sredstva [bila] pravilno uporabljena in obračunana."
Poročilo ugotavlja, da ne bi smela skrbeti le zvezna vlada. Prizadevanja za reforme potekajo v več zveznih državah, pri čemer so Havaji leta 2013 celo razveljavili obstoječo zakonodajo o čarterskih šolah in uvedli nove stroge nadzorne ukrepe, in »Celo Walton Family Foundation, vnet zagovornik čarterskih šol, je leta 5 začela kampanjo v višini 2012 milijonov dolarjev za naj bo nadzor nad čarterskimi šolami strožji.«
"Ko smo začeli s tem projektom, smo pričakovali, da bomo odkrili precejšnjo količino goljufije, vendar nismo pričakovali, da bomo našli več kot 100 milijonov dolarjev izgubljenih davkoplačevalskih dolarjev," je dejal Kyle Serrette, direktor izobraževalnega pravosodja pri Centru za popularno demokracijo. »To je samo v 15 državah. In ta številka ne zajame resnične škode otrokom. Jasno je, da bi morali pritisniti gumb za premor pri širitvi listine, dokler ne bo vzpostavljen boljši sistem nadzora za zaščito naših otrok in naših skupnosti.«
Poročilo pojasnjuje, da ima težava korenine v zgodovinski nepovezanosti med prvotnimi nameni, ki so sprožili gibanje čarterskih šol, in komercialnimi silami, ki so ga od takrat prevzele. Sprva je poročilo zapisalo: »Zakonodajalci so ustanovili čarterske šole, da bi učiteljem omogočili raziskovanje novih metod in modelov poučevanja. Da bi to omogočili, so šole izvzeli iz velike večine predpisov, ki urejajo tradicionalni javni šolski sistem. Cilj je bil inkubirati inovacije, ki bi jih nato lahko uporabili za izboljšanje javnih šol. Prvotna zasnova je bila zmožnost preračunanega tveganja z majhno populacijo voljnih učiteljev, staršev in učencev. S tako malo udeleženimi ljudmi in šolami je bilo tveganje za udeležence in javnost razmeroma nizko.«
Toda značaj gibanja se je od takrat močno spremenil. Ker je rast čarterskih šol skokovito narasla (trikratna podvojitev od leta 2000), so "tveganja visoka in naraščajo, medtem ko so koristi manj jasne," se nadaljuje poročilo in dodaja: "To ni neobičajen pojav v zgodovini naše države. V preteklosti – v nekaterih primerih v naši nedavni preteklosti – so panoge, kot sta bančništvo in posojila, prerasle svoje regulativne varnostne mreže. Brez zadostnih predpisov, ki bi zagotovili resnično javno odgovornost, lahko nesposobni in/ali neetični posamezniki in podjetja povzročijo (in so) skupnostim veliko škodo.”
Poročilo ugotavlja, da sta "goljufija in slabo upravljanje čarterskih operaterjev endemična za veliko večino držav, ki so sprejele zakon o čarterskih šolah." Zlorabo je organiziral v šest osnovnih kategorij, od katerih je vsaka obravnavana v svojem razdelku:
-
-
-
- Čarter prevozniki nezakonito uporabljajo javna sredstva za osebno korist
- Prihodki šole, uporabljeni za nezakonito podporo drugim podjetjem čarterskih operaterjev
- Slabo upravljanje, ki otroke spravlja v dejansko ali potencialno nevarnost
- Listine, ki nezakonito zahtevajo javne dolarje za neopravljene storitve
- Čarterski operaterji nezakonito napihujejo število vpisov, da bi povečali prihodke
- Čarterski operaterji slabo upravljajo javna sredstva in šole
-
-
Morda je najbolj moteče to, da so v prvi kategoriji uradniki pokvarjenih čarterskih šol pokazali široko paleto razkošnih, kompulzivnih ali neokusnih okusov. Primeri vključujejo:
Joel Pourier, nekdanji izvršni direktor Oh Day Aki Heart Charter School v Minnesoti, ki je od leta 1.38 do 2003 poneveril 2008 milijona dolarjev. Denar je porabil za hiše, avtomobile in izlete v striptiz klube. Medtem, glede na članek v Star Tribune, je šoli »manjkalo sredstev za izlete, pripomočke, računalnike in učbenike«.
Nicholas Trombetta, ustanovitelj Pennsylvania Cyber Charter School, je obtožen preusmerjanja sredstev iz nje za svoje zasebne nakupe. Domnevno je kupil hiše, kondominij na Floridi in 300,000 dolarjev vredno letalo, skril prihodke pred davčno upravo, ustanovil podjetja, ki so zaračunavala, čeprav niso opravila nobenega dela, in vzel 550,000 dolarjev povračil za pogodbo za prenosni računalnik.
Redna finančna revizija akademije Langston Hughes v New Orleansu leta 2009 je odkrila krajo 660,000 dolarjev Kelly Thompson, poslovne direktorice šole. Thompson je priznal, da je kmalu po tem, ko je prevzela položaj, do odpustitve 15 mesecev pozneje preusmerjala sredstva vase, da bi podpirala svoje igre na srečo v lokalnih igralnicah.
Drugi so svoj ukradeni denar porabili za vse, od para vodnih skuterjev za 18,000 dolarjev do skupnih računov v višini 228 dolarjev za cigarete in pivo, do več kot 30,000 dolarjev za osebne predmete pri Lord & Taylor, Saks Fifth Avenue, Louis Vuitton, Coach in Tommy Hilfiger. Toda prava škoda je nastala zaradi kraje sredstev za prihodnost otrok. »Naš šolski sistem obstaja zato, da služi učencem in bogati skupnosti,« je dejala Sabrina Stevens, izvršna direktorica Integrity in Education. »Šolska sredstva so tako skromna; težko si privoščimo, da bi sredstva, ki jih imamo, zapravili za ljudi, ki bi dali prednost eksotičnim počitnicam pred šolskimi potrebščinami ali hrano za otroke. Prav tako se ne moremo še naprej zanašati na medije ali posamezne žvižgače, da bi prepoznali te težave. Vzpostaviti moramo pravila, ki lahko sistematično izločijo nesposobne ali brezobzirne čarterske prevoznike, preden predstavljajo tveganje za študente in davkoplačevalce.«
Stevens ni le izražal neumnega upanja. Poročilo je ponudilo tudi niz predlogov o tem, kako zajeziti zlorabe. Začetni predlogi, kako se odzvati na vsako vrsto zlorabe, so predstavljeni na vsakem od šestih zgoraj omenjenih področij, obstaja pa tudi celovit okvir, ki jih povezuje v skladno celoto.
Prvi predlog poročila je, da bi morale vse države ustanoviti nadzorni "Urad za listinske šole". "Moral bi imeti zakonsko določeno odgovornost, pooblastila in sredstva za preiskovanje goljufij, zapravljanja, slabega upravljanja in napačnega ravnanja," vključno s pooblastilom za predložitev ugotovitev v kazenski pregon. Imeti mora "ustrezno raven osebja", tako da "razmerje med čarterskimi šolami in preiskovalci, zaposlenimi s polnim delovnim časom, ne sme presegati deset proti ena." Moral bi imeti pooblastila za zadržanje distribucije sredstev za čarterske šole. Imeti mora tudi pooblastilo za poseganje v financiranje ali druge odločitve, ki jih sprejmejo subjekti za izdajo dovoljenj za listine, če kršijo državno ali zvezno zakonodajo.
Drugi predlog je, da države spremenijo svoje listinske zakone tako, da "izrecno izjavijo, da so listinske šole javne šole in zanje veljajo enake zahteve glede nediskriminacije in preglednosti kot za druge javno financirane šole."
Tretji predlog je, da se zahteva javna spletna dostopnost originalne vloge in pogodbe o najemu vsake čarterske šole.
Ni presenetljivo, da številni predlogi ciljajo na tiste, ki vodijo čarterske šole. Natančneje, kar zadeva člane upravnih odborov čarterskih šol, poročilo predlaga:
(1) od njih zahtevajo, da živijo v neposredni bližini fizične lokacije šole/-e;
(2) zahtevajo, da so odbori izvoljeni "s predstavniki staršev (ki jih izvolijo starši), učiteljev (ki jih izvolijo učitelji) in v primeru srednjih šol študentov (ki jih izvolijo dijaki)." Drugi člani upravnega odbora morajo biti »prebivalci šolskega okrožja, v katerem deluje šola«;
(3) od članov odbora zahtevajo, da predložijo popolna poročila o finančnem razkritju in navzkrižju interesov, podobna tistim, ki se zahtevajo od tradicionalnih članov odbora šolskega okrožja – in jih objavijo na spletnem mestu šole;
(4) pravno odgovarjajo članom odbora za goljufije ali zlorabe, do katerih pride v šolah, ki jih nadzirajo.
V širšem smislu bi morale biti čarterske šole – in nadzorni subjekti, ki jih pooblastijo – javno pregledne na naslednje načine:
(1) popoln seznam članov upravnega odbora, uradnikov in administratorjev vsake čarterske šole s pripadnostjo in kontaktnimi podatki mora biti na voljo na spletni strani šole.
(2) zapisniki s sestankov upravnega odbora, pravilniki šole in informacije o osebju morajo biti na voljo na spletni strani šole.
(3) čarterske šole bi morale biti v celoti skladne z državnimi zakoni o odprtih srečanjih/odprtih evidencah.
(4) Finančne dokumente čarterske šole je treba vsako leto javno objaviti na spletni strani izdajatelja dovoljenja, vključno s podrobnimi informacijami o uporabi javnih in zasebnih sredstev s strani šole in njenih upravnih subjektov.
(5) čarterske šole je treba vsako leto neodvisno revidirati, revizije pa objaviti na spletnih straneh šole.
(6) vse pogodbe s prodajalci ali storitve nad 25,000 USD je treba v celoti razkriti. Takšne pogodbe ne bi smele biti dovoljene z nobenim subjektom, v katerem ima upravljavec šole ali kateri koli član upravnega odbora kakršne koli osebne interese.
Če večina teh zveni kot preprosta zdrava pamet, je v bistvu samo to. V zvezi z izobraževanjem je veliko vprašanj, ki so sporna. Zaščita sebe, naših otrok in njihove prihodnosti pred ogromnim valom kriminala belih ovratnikov ne bi smela biti ena izmed njih.
Z
Paul Rosenberg je kalifornijski pisatelj/aktivist, višji urednik za Naključne Dolžine Novice, in kolumnist za Al Jazeera angleščina.