Mnogi Američani priznavajo, da
Drugič, poleg zavedanja ekonomskih in socialnih krivic je potrebno tudi imeti znanje o strategijah in taktikah, ki so jih zatirani ljudje v zgodovini uporabljali za premagovanje tiranije. Tretjič, rutinsko spregledan kos sestavljanke je premagovanje problema demoralizacije. Ogromno je Američanov, ki so jih desetletja osebnih in političnih porazov, finančnih bojev, družbene izolacije in vsakodnevne interakcije z neosebnimi in nečloveškimi institucijami tako izčrpali, da nimajo več energije za politična dejanja.
Ankete razkrivajo mit o
Američani že nekaj časa nasprotujejo
Nasprotovanje večine Američanov trenutnemu
Kako pa je s
Kaj pa univerzalno zdravstveno zavarovanje? Kljub dejstvu, da je več anket iz leta 2009 pokazalo, da so Američani dejansko naklonjeni načrtu zdravstvenega zavarovanja z enim plačnikom ali »Medicare za vse«, tega ni bilo niti na mizi v razpravi med demokrati in republikanci 2009–2010 o reformi zdravstvenega zavarovanja. legalizacija. Ankete med to razpravo so pokazale, da je še večja večina Američanov naklonjena vladi, ki zagotavlja »javno možnost« za konkurenco zasebnim zdravstvenim zavarovanjem. Toda javna opcija je bila v demokratsko-republikanski razpravi hitro odrinjena z mize. Anketa Kaiser Health Tracking Poll iz julija 2009 je vprašala: "Ali podpirate ali nasprotujete nacionalnemu zdravstvenemu načrtu, v katerem bi vsi Američani dobili svoje zavarovanje prek razširjene, univerzalne oblike Medicare-for-all?" V tej anketi Kaiserja je 58 odstotkov Američanov podpiralo univerzalni načrt Medicare za vse, le 38 odstotkov pa mu je nasprotovalo – in neverjetnih 77 odstotkov jih je podpiralo »širitev Medicare na ljudi, stare med 55 in 64 let, ki niso zdravi zavarovanje." Novice CBS iz februarja 2009/New York Times anketa je pokazala, da 59 odstotkov Američanov meni, da bi morala vlada zagotoviti nacionalno zdravstveno zavarovanje. Anketa Reutersa iz decembra 2009 je poročala, da je "malo manj kot 60 odstotkov vprašanih izjavilo, da bi želeli javno možnost kot del katere koli končne zakonodaje o reformi zdravstvenega varstva."
Korporatokracija pod nadzorom
v
Integracija med velikanskimi korporacijami in
O
Psihološki in kulturni gradniki
Aktivisti redno postanejo razočarani, ko resnice o lažeh, viktimizaciji in zatiranju ne osvobodijo ljudi, da ukrepajo. Toda kot kliničnega psihologa, ki je več kot 25 let delal z zlorabljenimi ljudmi, me ne preseneča, da ko posamezniki ali družba predolgo jemo bedarije, postanemo psihološko prešibki, da bi ukrepali.
Drugi opazovalci podrejenih družb so prepoznali ta pojav podrejanja, ki ima za posledico demoralizacijo in fatalizem. Paulo Freire, brazilski pedagog in avtor knjige Pedagogija zatiranih, in Ignacio Martin-Baró, salvadorski socialni psiholog in popularizator »psihologije osvoboditve«, sta razumela ta psihološki fenomen. Tako tudi Bob Marley, pesniški nagrajenec zatiranih ljudi po vsem svetu. Številnim Američanom je nerodno priznati, da smo tudi mi po letih podrejanja domače korporatokracije razvili to, kar je Marley imenoval »mentalno suženjstvo«. Toda če ne priznamo te resničnosti, se ne bomo začeli zdraviti od tega, kar imenujem "sindrom pretrpljenih ljudi" in "zloraba korporatokracije". Bistveno pomemben del rešitve je premagovanje problema demoralizacije in fatalizma ter ustvarjanje »energije za boj«.
Obstajajo trdne strategije in preizkušene taktike, ki jih ljudje že dolgo uporabljajo za boj proti eliti. Vendar te strategije in taktike same po sebi ne zadoščajo. Da bi imela obsežna demokratična gibanja dovolj energije, da se zaženejo, so potrebni določeni psihološki in kulturni gradniki.
Zgodovinar Lawrence Goodwyn je preučeval demokratična gibanja in obširno pisal o populističnem gibanju v
Brez individualnega samospoštovanja ljudje ne verjamejo, da so vredni moči ali sposobni pametno uporabljati moč, in sprejemajo vlogo subjekta moči. Brez kolektivne samozavesti ljudje ne verjamejo, da jim bo uspelo iztrgati oblast svojim vladarjem. Obstaja veliko bojišč – od šol do delovnih mest –, na katerih je mogoče pridobiti ali izgubiti samospoštovanje in v interesu elite je zagotoviti, da njihovi nasprotniki izgubijo izpred oči ta številna bojišča. Če ne prepoznamo bojišča, lahko izgubimo priložnost za ustvarjanje tistih kulturnih in psiholoških gradnikov, potrebnih za demokracijo.
Ljudje, ki iščejo demokracijo, morajo imeti poleg individualnega samospoštovanja tudi kolektivno samozavest – prepričanje, da lahko uspejo kot skupina – če želijo doseči in obdržati svoj cilj. Verjeti morajo, da so, čeprav nepopolni pri odločanju, sposobni ustvariti svobodnejšo in pravičnejšo družbo od tiste, ki jo organizira in nadzoruje elita. Zato so v tem boju proti korporatokraciji človeški odnosi ključnega pomena. V interesu elite je, da ljudje ostanejo razdeljeni in si ne zaupajo drug drugemu. V interesu ljudi, ki si prizadevajo za demokracijo, je, da zgradijo spoštljive in sodelujoče medčloveške odnose na vseh ravneh družbe.
Energija za bitko
Ne glede na to, ali je zlorabljalec zakonski partner ali korporatokracija, obstajajo vzporednice, ko gre za to, kako lahko nekdo ohrani dovolj moči, da se lahko osvobodi, ko se ponudi priložnost – in nato ozdravi ter pridobi še večjo moč. Ta težak postopek zahteva:
Iskrenost, da je nekdo v nasilnem razmerju
Samoodpuščanje, da je nekdo v nasilnem razmerju
Smisel za humor o lastni stiski
Sreča podpore in modrost, da to srečo izkoristite
Škoda naše dragocene energije je, da se tepemo, ker smo podlegli zlorabi korporatokracije. Našo energijo je bolje porabiti za ponovno opredelitev sebe kot ljudi, ki imajo prepričanja in vrednote, ki nas opredeljujejo bolj kot naši strahovi in pohlep (ki ju korporatokracija izkorišča za nadzor nad nami). Ponovno se moramo opredeliti kot vredni spoštovanja in sposobni doseči spremembe. In potem lahko svojo energijo uporabimo za zagotavljanje spoštovanja in ustvarjanje zaupanja v druge, kar bo proizvedlo še več energije zase. To je del »psihologije osvoboditve«, v kateri si lahko kritično misleči ljudje povrnejo moralo, odkrijejo različne načine, kako se ljudje napolnijo z energijo, se naučijo, kako se boriti proti družbeni izolaciji in zgraditi skupnost, ter razumejo, kako lahko sklenemo zavezništva med anti-avtoritarci.
Ključnega pomena za ozdravitev od »sindroma pretepenih ljudi« in »korporatokracijske zlorabe« ter pridobivanje moči je osvoboditev od lastnega fatalizma, ki je postal notranje zatiranje. Zunanje zatiranje, če ga ne izpodbijamo, končno povzroči fatalizem, zaradi česar je manj verjetno, da bi kdo izzval zatiranje. Eden od načinov za izhod iz tega fatalističnega začaranega kroga je skozi to, kar so Freire, Martin-Baró in drugi poimenovali conscientizacao ali »kritična zavest«. S kritično zavestjo lahko posameznik prepozna tako zunanje zatiranje kot samo-vsiljeno notranje zatiranje – in se osvobodi samo-vsiljene nemoči. Kritične zavesti se ne da naučiti na način od zgoraj navzdol. V bistvu gre za proces samoizobraževanja med enakimi. Osvoboditev od fatalizma in nemoči je proces, v katerem udeleženci niso zgolj predmet poučevanja ali zdravljenja. Namesto da bi nanje ukrepali, ukrepajo, se učijo in nato izvajajo še močnejše ukrepe.
Novejša zgodovina in realno upanje
Nauk iz zgodovine je, da so tiranske in dehumanizirajoče institucije pogosto bolj krhke, kot se zdijo, in s časom, srečo, moralo in sposobnostjo ljudi, da izkoristijo trenutek, je skoraj vse mogoče. Dokler se ne zgodi, nikoli ne vemo, ali živimo v času, ko zgodovinske spremenljivke ustvarjajo priložnosti za na videz nemogoče spremembe.
Dokler se ni zgodil, se je propad sovjetskega imperija večini Američanov zdel nemogoč, saj so znotraj njega videli samo množično odpoved.
Aroganca zatiralskih oblasti jih povzroči, da napačno izračunajo spremenljivki strahu in pohlepa, ki sta pomembni pri ohranjanju pasivnosti ljudi. V primeru Hosnija Mubaraka sta njegov pohlep in arogantnost privedla do tega, da ni razporedil dovolj svojega plena naokrog z dovolj razbojniki, zato jih ni dovolj mar za njegov padec z oblasti. Ko so Egipčani izgubili strah in ukrepali, so našli še več poguma. Aroganca zatiralskih sil jih naredi veliko bolj krhke, kot se zdijo.
In v
Z
Bruce E. Levine je klinični psiholog in avtor knjige Vstani, vstani: združevanje populistov, dajanje energije poražencem in boj proti korporativni eliti (Chelsea Green Publishing, 2011). Njegova spletna stran je www.brucelevine.net.