Mrude in še več, postaja jasno, da je bistvo korporativne globalizacije uporaba mobilnosti kapitala za izogibanje omejitvam demokracije na nacionalni ravni in vzpostavitev pravil, ki zagotavljajo globalno korporativno nadvlado. Nadnacionalne korporacije so se približale temu, da lahko zamenjajo proizvodna mesta, kadar koli demokracija ogroža skoraj absolutno prevlado podjetij.
Trgovinski sporazumi, kot je NAFTA, so korporacijam dejansko dali moč, da postavljajo pravila in ignorirajo zakone o varnosti proizvodov in okolju, kar jim omogoča, da preglasijo demokratično sprejete zakone in celo pridobijo odškodnino za izgubljeni dobiček z odločitvami oddaljenih in tajnih neizvoljenih komisij. Na primer, zvezna država Kalifornija bo izgubila več kot 970 milijonov dolarjev zaradi prepovedi kanadskega aditiva za bencin, imenovanega MTBE, zaradi katerega je bila pitna voda strupena in je močno zmanjšal vrednost številnih domov.
Vendar se tri desetletja zmagoslavje korporativne globalizacije nad demokracijo morda zdaj sooča s svojim najširšim in globoko občutenim izzivom v ZDA. Kombinacija padajočih plač, vse manjših prejemkov, naraščajoče negotovosti glede dela in upokojitve ter nenehnega toka delovnih mest, ki podpirajo družino, na Kitajsko in v Mehiko so sprožili množični upor. To protiglobalizacijsko čustvo ima trenutno veliko manj dramatično obliko kot množični in militantni ulični protesti v "bitki pri Seattlu" leta 1999 in drugod. Namesto ognjevitih uličnih protestov je novo razpoloženje proti globalizaciji najbolj vidno v rezultatih volitev in načinu, na katerega so bili primarni kandidati prisiljeni zavzeti vedno glasnejša stališča proti trgovinskim sporazumom v slogu NAFTA in pohlepu podjetij.
Lažne premise, lažne obljube
Gglavni impresario lobalizacije, avtor in New York Times kolumnist Thomas Friedman je trdil, da če želijo narodi postati konkurenčni in doseči blaginjo, to pomeni, da si nadenejo tisto, kar veselo imenuje "zlati prisilni jopič", to je sprejetje režima nizkih plač, privatizacije in deregulacije, da bi spodbudili vitalnost nebrzdanih prosti trg in sprostitev blaginje za celotno družbo. Res je, da "širjenje gospodarstva pomeni krčenje vaše politike," priznava.
Še posebej dih jemajoča je stopnja gospodarske polarizacije, do katere prihaja zaradi globalizacije. Najbogatejši 1 odstotek Američanov zdaj zbere 18.1 odstotka celotnega dohodka, kar pomeni veliko večji delež dohodka kot najnižjih 40 odstotkov gospodinjstev, ki so prejela le 12.5 odstotka, je pokazala študija kongresnega urada za proračun iz leta 2007.
V Mehiki se je zgodil podoben proces polarizacije. Po raziskavi Fundacije Carnegie so se plače znižale za najmanj 25 odstotkov. Nizke plače v Mehiki (običajno 60 centov do 1 dolarja na uro v tovarnah maquiladora, ki so v lasti ZDA) so močno pritegnile ameriške korporacije, saj je bilo po podatkih Inštituta za ekonomsko politiko od uveljavitve NAFTA izgubljenih več kot milijon delovnih mest. Hkrati je odprava zaščite za mehiško kmetijsko in maloprodajno industrijo, ki jo spremlja agresiven vstop kmetijskih proizvodov, ki jih subvencionirajo ZDA, pregnala približno 1.5 do 2 milijona kmetov z zemlje. Medtem ko je zaposlovanje z nizkimi plačami v tovarnah maquiladora vzdolž meje po uveljavitvi NAFTA naraslo kot dež, Mehiko zdaj vse bolj zaobide v korist še bolj represivne in nižje plačane Kitajske
Vključitev Kitajske v režim "proste trgovine", ki ga zagovarjata tako demokratska kot republikanska ameriška administracija, je povzročila še več gospodarskega in družbenega opustošenja kot NAFTA. Po besedah Roberta Scotta z Inštituta za ekonomsko politiko: »V nasprotju z napovedmi njenih zagovornikov vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) ni uspel zmanjšati njenega trgovinskega presežka z Združenimi državami ali povečati splošne zaposlenosti v ZDA. Povečanje trgovinskega primanjkljaja ZDA s Kitajsko med letoma 1997 in 2006 je izpodrinilo proizvodnjo, ki bi lahko podpirala 2,166,000 delovnih mest v ZDA. Večina teh delovnih mest (1.8 milijona) je bila izgubljena od vstopa Kitajske v STO leta 2001.«
Medtem sta deindustrializacija in propadanje skupnosti prepričala večino Američanov, da je »prosta trgovina« formula za izgubljena delovna mesta, padajoče plače in ekonomsko negotovost. Poleg tega ima ta oblika korporativne globalizacije jedke učinke na družbeno tkivo skupnosti, ki so jih zapustile velike korporacije, z uničenimi življenji – v obliki samomorov, razpadov družin, fizične zlorabe, kriminala ter zlorabe alkohola in mamil – ki sledijo zaprtimi obrati, kot je dr. Harvey Brenner dokumentiral v svojih študijah brezposelnosti.
Opozicija dosega kritično maso
TZmanjševanje zaupanja v prosto trgovino med oblikovalci politik je odraz hitro naraščajoče zamere nad globalizacijo podjetij, ki jo čuti ameriška javnost, kot je razvidno iz ankete za anketo. Tukaj je povzetek ugotovitev nekaterih najpomembnejših nedavnih raziskav.
-
77 odstotkov Američanov nasprotuje zunanjemu izvajanju delovnih mest tujim državam. "Javnost ZDA skoraj soglasno podpira zahtevo, da se v trgovinske sporazume vključijo tako delovni (93 odstotkov) kot okoljski standardi (91 odstotkov)," pravi Chicago Council on Global Affairs. Pri razvrščanju pomembnosti možnih zunanjepolitičnih ciljev je po isti anketi 76 odstotkov Američanov dalo najvišjo oceno "zaščiti delovnih mest" delavcev v državi.
-
»Velika večina – 68 odstotkov – vprašanih v novi anketi revije Fortune pravi, da imajo od proste trgovine največ koristi ameriški trgovinski partnerji in ne ZDA.« Razlaga za trenutno gospodarsko upočasnitev, ki jo anketiranci najpogosteje navajajo: »Ameriška podjetja pošiljajo delovna mesta v tujini, kjer je delovna sila cenejša,« revija Fortune.
-
Anketa televizijskega omrežja je pokazala, da "51 odstotkov Američanov vidi zunanjo trgovino kot grožnjo gospodarstvu - prvič v anketi CNN, da večina Američanov poroča o negativnih pogledih na prosto trgovino," je poročal CNNPolitics.com (7/1). /08).
-
Anketa AP-Yahoo News, izvedena večinoma aprila 2008, je "ugotovila, da ima večina Američanov negativno mnenje o trgovinskih sporazumih." Od anketiranih jih je 64 odstotkov dejalo, da je povečanje trgovine med ZDA in drugimi državami škodilo gospodarstvu, medtem ko jih je le 22 odstotkov dejalo, da je pomagalo.
-
»Z več kot šest proti ena (61 odstotkov proti 9 odstotkov) javnost pravi, da sporazumi o prosti trgovini povzročajo izgubo delovnih mest in ne novih delovnih mest,« je pokazala študija Pew. Trdna večina (56 odstotkov) pravi, da zaradi proste trgovine nižje plače v Združenih državah …. V ugotovitvi, ki bi lahko imela posledice za predsedniško tekmo ... negativno mnenje neodvisnih o prostotrgovinskih poslih. Večina neodvisnih, 52 odstotkov, je imela negativno mnenje o prosti trgovini, v primerjavi s 50 odstotki demokratov in 43 odstotki republikancev.
-
Anketa Univerze v Marylandu/Knowledge Networks je pokazala, da je 53 odstotkov ameriške javnosti kritično do trgovinske politike ameriške vlade in želi več prizadevanj za izboljšanje življenja delavcev doma in v tujini ter za zaščito okolja.
-
»Leta 1997 je 58 odstotkov visokošolskih diplomantov reklo, da je bila globalizacija dobra za ZDA, medtem ko jih je 30 odstotkov reklo, da je bila slaba, glede na anketo, ki sta jo opravila Wall Street Journal in NBC News,« je poročal Greg Ip v Journalu. "Ko je anketa lani marca postavila podobno vprašanje, se je mnenje obrnilo: 47 odstotkov diplomantov je menilo, da je globalizacija slaba, le 33 odstotkov pa je menilo, da je dobra."
To nasprotovanje ni novo, pravkar je doseglo kritično maso, ki je ni več mogoče prezreti. Na primer, sporazumu NAFTA je nasprotovalo 64 odstotkov Američanov, spodbujali pa so ga vsa Clintonova administracija, korporativna Amerika, Mehika in skoraj vsi glavni mediji. Podobno je trajna normalizacija trgovine s Kitajsko leta 2000 povzročila nasprotovanje 79 odstotkov javnosti, glede na anketo Harris (4/00). Toda spet je prevladala vsesplošna lobistična kampanja dvojca Clinton-Corporate America – vključno s 26.5 milijona dolarjev za en sam dogodek zbiranja sredstev.
Demokrati o trgovini
IZdi se, da je v enem od zelo opaznih govorov leta 2005 Obama, nekdanji organizator odpuščenih jeklarjev, zagovarjal pasivno prilagajanje temeljnim pravilom korporativne globalizacije: »Srečujem te delavce po vsem Illinoisu, delavce, katerih službe so se preselile v Mehiko ali na Kitajsko in so zdaj tekmujejo s svojimi otroki za službe, ki plačajo 7 dolarjev na uro. Na mestnih sestankih in v sindikalnih dvoranah sem poskušal tem delavcem povedati resnico – da se ta delovna mesta ne bodo vrnila, da bo globalizacija ostala in da se bodo morali več usposabljati in naučiti več, da bodo dobili nove službe. jutri (Nova republika na spletu, 2. 18. 08). Konec leta 2007 je Obama občinstvu v New Hampshiru dejal: "Globalna trgovina ne izgine, tehnologija ne izgine, internet ne izgine" - kot da bi zagovorniki svetovne pravičnosti želeli zapreti vso mednarodno trgovino in opustiti internet.
Smer demokratskih predizborov se je med razpravo radikalno spremenila in Obamove poznejše kritike dogovorov o "prosti trgovini" so bile v bistvu ponovna izjava občutkov, na katere je vedno znova naletel v pogovoru z volivci med predizbori.
V sosednjem Wisconsinu je bilo Obamovo zagovarjanje trdega položaja proti zunanjemu izvajanju bogato nagrajeno z veliko zmago 19. februarja, ki je zajela večino belih moških iz delavskega razreda. Pred tovarno GM, ki naj bi jo zaprli, je Obama obsodil »Washington, kjer so bili podpisani desetletja trgovinskih sporazumov, kot sta NAFTA in Kitajska, z veliko zaščito za korporacije in njihove dobičke, vendar nobena za naše okolje ali naše delavce, ki so videli zaprtje tovarn. njihova vrata in milijoni delovnih mest izginejo« (John Nichols, Nation, 4).
Analiza AP je zaključila: »Demokratični volivci v Wisconsinu niso bili veliki oboževalci globalizacije. Dvainsedemdeset odstotkov jih je dejalo, da trgovina ZDA z drugimi državami odvzame več delovnih mest Wisconsinu.«
Med preostalimi predizbori sta se Obama in Hillary Clinton zapletla v vse večjo bitko glede tega, kdo bi lahko nastopil ostreje proti NAFTA, drugim trgovinskim sporazumom in prenosu delovnih mest na nizko plačana tuja mesta. Izhodne ankete so pokazale, da so štirje od petih volivcev na demokratskih primarnih volitvah v Ohiu menili, da so trgovinski dogovori z drugimi državami njihovi državi odvzeli delovna mesta. Tako Obama kot Clintonova sta na koncu zagovarjala ponovna pogajanja o sporazumu NAFTA – čeprav je to povzročilo novice, da so Obama in Clintonovi uslužbenci kanadski vladi poslali pomirjujoča sporočila, da je treba te pripombe obravnavati le kot retoriko kampanje. The New York Times je izrazil ogorčenje in označil nasprotovanje »prosti trgovini« za zgolj »pozerstvo«, »slabo politiko in kontraproduktivno« (2. 24. 08).
Kaj je naslednje?
OKo se je Obama pojavil kot demokratski kandidat, so vodilni komentatorji in uredniki iz New York Times, Washington Post, USA Today, in drugi so se zbrali kot vaščani z baklami, da bi se spustili nad krivoverca, ki so ga obtožili, da "poslužuje" "skrajnežem" in delavstvu. "Pogoji, za katere je obljubil delavcem, o katerih bi se poskušal pogajati, so res nezaželeni," je zlovešče izjavila Andrea Mitchell iz MSNBC. Podobno je Matt Frei iz BBC World News America zapisal, da je Obamova kampanja tako rekoč izdala ultimat Mehiki in Kanadi, naj se ponovno pogajata pod ameriškimi pogoji – ali drugače. To je domnevno storil zato, da bi pridobil prepotrebne sindikalne glasove« (čas 6. 30. 08).
Po zagotovitvi nominacije je Obama v a Fortune intervjuju pripomnil, da je njegova retorika proti korporativni globalizaciji morda postala "pregreta in okrepljena" (6. 18. 08). Njegov zahvalni govor 31. avgusta je vseboval samo dve kratki sklicevanju na trgovino in zunanje izvajanje delovnih mest. Kljub vsem odtenkom in odkritim protislovjem v njegovih izjavah pa ostaja dejstvo, da je Obama nominacijo dobil v veliki meri zaradi svojih napadov na korporativno globalizacijo.
Obama je sprožil vrsto dolgo zatiranih pričakovanj, da bo obravnaval odliv delovnih mest in nelojalno nižanje življenjskega standarda – pogajalske moči delavcev, plač, zdravstvenih ugodnosti in pokojnin –, ki pestijo delavske družine v ZDA. Njegova izvolitev bi lahko sprožila zelo zanimivo dinamiko.
Nasprotno pa bi izvolitev zagovornika "proste trgovine" Johna McCaina verjetno sprožila le "pat položaj" na področju trgovine, pri čemer bi demokratska večina v kongresu na splošno veljala za vse večjo, meni William Tabb, avtor knjige Amoralni slon in druga dela o globalizaciji. McCain je tako goreč v svojih prepričanjih o prosti trgovini, da je organiziral tiskovno konferenco pred zaprto tovarno v Youngstownu, da bi pridigal o potrpežljivosti v težkih časih. Prav tako je izbral Kolumbijo – kjer je bilo od leta 2,500 umorjenih 1986 sindikalistov – kot kraj, kjer je naredil velik korak za prosto trgovino.
Če bo Obama izvoljen, se bo soočil z močnimi medsektorskimi pritiski tako od zgoraj kot od spodaj. Elite si bodo prizadevale za nadaljevanje režima proste trgovine z le simboličnimi prizadevanji za reševanje uničujočih učinkov korporativne globalizacije. "Trenutno bi lahko izvolili svetnika za predsednika in še vedno bi obstajal izjemen strukturni pritisk za nadaljevanje propadlega modela NAFTA," je opazil Todd Tucker iz Global Trade Watch. Poleg tega je izjemno močno krilo Demokratske stranke na Wall Streetu – ki ga predstavljajo osebnosti, kot so Robert Rubin, Roger Altman in Lawrence Summers – glavni glasovi prevladujoče konvencionalne modrosti med starešinami strank in velikimi donatorji. Čeprav bi radi videli ponovitev Clintonovih let neomajne podpore korporativni globalizaciji, se vsaj zavedajo, da so ljudski pritiski premočni, da bi se izognili vsaj nekaterim skromnim korakom.
Pristop, ki je najbolj priljubljen v elitnih krogih, je uvedba več kompenzacijskih programov za pomoč tistim, ki jih imenujejo »poraženci«, hkrati pa še naprej izvajajo več trgovinskih sporazumov, ki spodbujajo več zunanjega izvajanja delovnih mest. To nadomestilo bi vključevalo prekvalifikacijo, zagotavljanje zdravstvenih ugodnosti razseljenim delavcem, zaščito pokojnin in druge podobne korake. Toda tudi s sočutjem izzvani Lawrence Summers priznava, da je takšna kompenzacijska strategija videti kot "precej redka kaša" za tiste, ki jim je zunanje izvajanje življenje obrnilo na glavo. Res redka kaša: »Od stotih odpuščenih delavcev,« pravi New York Times pisatelj ekonomije Louis Uchitelle v svoji knjigi Američan za enkratno uporabo: odpuščanja in njihove posledice, "27 prejema staro plačo ali več, 73 pa manj ali sploh ne dela."
»Elitna razprava se je omehčala,« je pripomnil Jeff Faux, avtor knjige Globalna razredna vojna. »Vsaj nekateri priznavajo, da se to ni izšlo po načrtih. Zavedajo se, da je treba nekaj storiti, da bi pomirili ljudsko razočaranje, če že ne ogorčenje in sovražnost do 'proste trgovine'.”
Tudi drugi zagovorniki globalne pravičnosti zaznavajo zlom zaupanja v »prosto trgovino«. »Med razumnimi oblikovalci politik je vedno več soglasja, da smo vsaj zadnjih nekaj desetletij postavljali napačna vprašanja o trgovini,« je dejal Tucker. »Namesto da bi se spraševali, kako povečati trgovino in količino deregulacije, ki jo lahko zapakiramo v trgovinske dogovore ... sprašujemo, kako povečati široko skupno blaginjo. Trgovina in trgovinski dogovori morajo služiti večjemu cilju, ne obratno.«
Glede na to, kar smo videli do zdaj, bi predsednik Obama ravnal zelo previdno in se poskušal izogniti užaljevanju korporativnih, političnih in medijskih elit, kadar koli je to mogoče. Toda ponovni demokratični vstop ameriškega ljudstva na zgodovinski oder – potem ko ga je ideja, da je globalizacija neustavljiva – potisnila na krila, ga lahko presenetljivo preseneti, zlasti če se sedanji gospodarski pretresi poglobijo. Obama je morda zanetil pričakovanja, ki jih ni pripravljen izpolniti, dokler se ljudski pritisk ne premakne z volilnih kabin na ulice.
Z
Roger Bybee je aktivist in pisatelj iz Milwaukeeja. Njegovi članki so bili objavljeni v številnih publikacijah.