Velika Britanija naj bi se približevala svojemu Berlusconijevemu trenutku. Se pravi, če bo Rupert Murdoch osvojil nadzor nad Skyom, bo zavladal polovici televizijskega in časopisnega trga ter ogrozil tako imenovano javno radiodifuzijo. Čeprav zvoni alarm, je malo verjetno, da ga bo katera koli vlada ustavila, medtem ko je njegovo dvorišče polno politikov vseh strank.
Težava s tem in drugimi Murdochovimi strahovi je, da čeprav ne moremo dvomiti o njihovi resnosti, se odvračajo od neprepoznane in bolj zahrbtne grožnje k poštenim informacijam. Kljub vsej njegovi moči Murdochovi mediji niso ugledni. Vzemimo trenutne kolonialne vojne. V Združenih državah je Murdochova televizija Fox v svojem hujskaštvu skoraj podobna risankam. Avgust je, nagrobnik New York Times, »največji časopis na svetu«, in drugi, kot je nekoč slavljeni Washington Post, ki so dale ugled lažem in moralnim izkrivljanjem »vojne proti terorizmu«, ki je zdaj poimenovana kot »nenehna vojna«.
V Veliki Britaniji liberalec Observer opravil to nalogo, ko je naredil ugledne prevare Tonyja Blaira o Iraku. Kar je še pomembneje, storil je tudi BBC, katerega ugled je njegova moč. Kljub poskusu enega samosvojega novinarja, da bi razkril tako imenovani zahrbten dosje, je BBC Blairovo sofizmom in laži o Iraku vzel za realno vrednost.
To je bilo jasno razvidno iz študij Univerze v Cardiffu in nemškega Media Tenorja. BBC-jevo poročanje je bilo po raziskavi Cardiffa izjemno "naklonjeno primeru vlade". Po poročanju Media Tenorja je samo dva odstotka BBC-jevih novic med pripravo invazije omogočila slišati protivojne glasove. V primerjavi z glavnimi ameriškimi mrežami je bil samo CBS bolj naklonjen vojni.
Torej, ko je generalni direktor BBC-ja Mark Thompson uporabil nedavni televizijski festival v Edinburgu, da bi napadel Murdocha, je bila njegova hinavščina kot prisotnost. Thompson je utelešenje davkoplačevalsko financirane menedžerske elite, za katero je politična reakcija že dolgo nadomestila javno službo. Kot "množično levičarski" je celo vstopil v lastno korporacijo, v slogu Murdocha. Skliceval se je na obdobje svojega predhodnika Hugha Greena iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je na BBC-ju omogočil razcvet umetniške in novinarske svobode. Thompson je nasprotje Greena; in njegovo zanikanje preteklosti je v skladu s sodobno korporativno vlogo BBC-ja, ki se odraža v nagradah, ki jih zahtevajo tisti na vrhu. Thompson je bil lani plačan 1960 funtov iz javnih sredstev in njegovih 834,000 vodilnih delavcev zasluži več kot predsednik vlade, skupaj z obogatenimi novinarji, kot sta Jeremy Paxman in Fiona Bruce.
Murdoch in BBC si delita ta korporatizem. Blair je bil na primer njihov najpomembnejši politik. Pred izvolitvijo leta 1997 je Murdoch Blaira in njegovo ženo v prvem razredu odpeljal na otok Hayman v Avstraliji, kjer je stal za govornico Newscorpa in dejansko obljubil poslušno laburistično upravo. Njegovo kodirano sporočilo o navzkrižnem lastništvu medijev in deregulaciji je bilo, da se bo našel način, da Murdoch doseže prevlado, ki zdaj vabi.
Blaira je sprejel novi BBC-jev korporativni razred, ki se ima za goljufive in neideološke: naravni voditelji v upravljavski Britaniji, v kateri se o razredu ne govori. Le redki so naredili več za razglasitev Blairove "vizije" kot Andrew Marr, takrat vodilni časopisni novinar, danes pa BBC-jev vseprisotni glas britanskega srednjega razreda. Tako kot pri Murdochu ne je leta 1995 izjavil, da deli "visoke moralne vrednote" vzhajajočega Blaira, zato je Marr, ki je napisal Observer leta 1999 pohvalil "precejšen moralni pogum" novega predsednika vlade in "jasno razliko v njegovih mislih med preudarno zaščito svoje baze moči in nepremišljeno uporabo svoje moči za visoke moralne namene". Kar je Marra navdušilo, je bilo Blairovo "popolno pomanjkanje cinizma" skupaj z njegovim bombardiranjem Jugoslavije, ki je "reševalo življenja".
Do marca 2003 je bil Marr politični urednik BBC-ja. Ko je stal na Downing Streetu v noči napada na Irak, ki je bil »šok in strahospoštovanje«, se je veselil upravičenosti Blaira, ki je, kot je dejal, obljubil, »da bo zavzel Bagdad brez prelivanja krvi in da bodo na koncu Iračani slavili. In v obeh točkah se je izkazalo, da ima nedvomno prav" in posledično "nocoj stoji kot večji človek". Pravzaprav je zločinsko osvajanje Iraka razbilo družbo, umorilo do milijon ljudi, štiri milijone pregnalo z njihovih domov, onesnažilo mesta, kot je Faludža, s strupi, ki povzročajo raka, in pustilo večino majhnih otrok podhranjenih v državi, ki jo je nekoč opisal Unicef. kot "model".
Zato je bilo povsem primerno, da je Blair pri razprodaji svoje sebične knjige izbral Marra za svoj "ekskluzivni televizijski intervju" na BBC. Naslov čez opazovalca pregled intervjuja se glasi: "Poglejte, kdo se zadnji smeje." Pod tem je bila slika sijočega Blaira, ki se smeji z Marrom.
Intervju ni sprožil niti enega izziva, ki bi Blaira zaustavil na njegovi prezgodnji, lažnivi poti. Dovoljeno mu je bilo reči, da je "popolnoma jasno in nedvoumno razlog za strmoglavljenje [Sadama Huseina] njegova kršitev resolucij glede OMU, kajne?" Ne, narobe. Obilje dokazov, nenazadnje zloglasni zapisnik z Downing Streeta, jasno kaže, da se je Blair na skrivaj dogovarjal z Georgeom Bushem, da bi napadel Irak. To ni bilo omenjeno. Marr mu v nobenem trenutku ni rekel: »Varnostnega sveta ZN ti ni uspelo prepričati, da se strinja z invazijo. Ti in Bush sta šla sama. Večina sveta je bila ogorčena. Ali se niste zavedali, da boste storili monumentalen vojni zločin?«
Namesto tega je Blair družabno srečanje uporabil za zavajanje, še enkrat, celo za spodbujanje napada na Iran, kar je ogorčenje. Murdochov Fox bi se razlikoval le v slogu. Britanska javnost si zasluži boljše.
www.johnpilger.com