V celotnem poročanju o bombardiranju Londona se je resnica trudila slišati. Razen častnih izjem, je bilo rečeno previdno, opravičujoče. Občasno je kakšen član javnosti prekinil tišino, kot je to storil prebivalec vzhodnega Londona, ko je stopil pred snemalno ekipo in novinarja CNN-a v polnem jeziku. "Irak!" rekel je. »Napadli smo na Irak in kaj smo pričakovali? Kar povej."
Škotski poslanec Alex Salmond je to poskušal povedati na radiu BBC. Rečeno mu je bilo, da govori »neokusno [. . . preden so trupla sploh pokopana.« Poslanec Respect Party Georgeu Gallowayu je BBC-jev televizijski voditelj pridigal, da je "neumen". Župan Londona, Ken Livingstone, je rekel diametralno nasprotje tistega, kar je rekel prej, to je, da bo invazija na Irak prišla domov na naše ulice. Z izjemo Gallowaya noben tako imenovani protivojni poslanec ni spregovoril v jasni, nedvoumni angleščini. Vojnim hujskačem je bilo dovoljeno določiti meje javne razprave; eden bolj idiotskih je v Guardianu Blaira označil za "vodilnega svetovnega državnika".
In vendar, tako kot človek, ki je prekinil CNN, ljudje razumejo in vedo, zakaj, tako kot večina Britancev nasprotuje vojni in verjame, da je Blair lažnivec. To straši britansko politično elito. Na veliki medijski zabavi, ki sem se je udeležil, je veliko pomembnih gostov izreklo »Irak« in »Blair« kot nekakšno katarzo za tisto, česar si niso upali povedati strokovno in javno.
Bombe 7. julija so bile Blairove bombe.
Blair je domov v to državo pripeljal svojo in Bushevo nezakonito, neizzvano in s krvjo prepojeno avanturo na Bližnjem vzhodu. Če ne bi bilo njegove epske neodgovornosti, bi bili Londončani, ki so umrli v podzemni železnici in na avtobusu št. 30, danes skoraj zagotovo živi. To bi moral reči Livingstone. Če parafraziram morda edino zahtevno vprašanje, ki je bilo Blairu zastavljeno na predvečer invazije, je zdaj gotovo nedvomno, da človek ni primeren za premierja.
Koliko dokazov je še potrebno? Pred invazijo je skupni obveščevalni odbor posvaril Blaira, da bo "daleč največja teroristična grožnja" tej državi "povečana z vojaško akcijo proti Iraku". Opozorilo ga je 79 odstotkov Londončanov, ki so glede na raziskavo YouGov februarja 2003 menili, da bi britanski napad na Irak "povečal verjetnost terorističnega napada na London". Pred mesecem dni je razkrito zaupno poročilo Cie razkrilo, da je invazija spremenila Irak v žarišče terorizma. Cia je dejala, da pred invazijo Irak "svojim sosedam ni izvažal nobene teroristične grožnje", ker je bil Sadam Husein "neizprosno sovražen do Al Kaide".
Poročilo organizacije Chatham House, »think tanka« globoko v britanskem establišmentu, z dne 18. julija, lahko nakaže Blairov coup de grâce. Piše, da "ni dvoma", da je invazija na Irak "pospešila mrežo Al Kaide" pri "propagandi, novačenju in zbiranju sredstev", hkrati pa je zagotovila idealno območje za ciljanje in usposabljanje teroristov. "Vožnja z močnim zaveznikom" je Iračane, Američane in Britance stala življenja. Desničarski akademik Paul Wilkinson, glas zahodne moči, je bil glavni avtor. Beri med vrsticami in pravi, da je predsednik vlade zdaj resna odgovornost. Tisti, ki vodijo to državo, vedo, da je zagrešil velik zločin; "povezava" je bila narejena.
Blairova bunker-mantra je, da je obstajal terorizem dolgo pred invazijo, zlasti 11. septembra. Vsakdo, ki razume bolečo zgodovino Bližnjega vzhoda, ne bi bil presenečen nad 11. septembrom ali bombardiranjem Madrida in Londona, le da se nista zgodila prej. O regiji sem poročal 35 let, in če bi lahko z eno besedo opisal, kako so se počutili milijoni Arabcev in muslimanov, bi rekel "ponižano". Ko se je zdelo, da bo Egipt osvojil nazaj svoje zajeto ozemlje v vojni z Izraelom leta 1973, sem hodil skozi navdušene množice v Kairu: zdelo se je, kot da je teža zgodovinskega ponižanja padla. V zelo egipčanskem razcvetu mi je en moški rekel: »Nekoč smo v britanskem klubu lovili žogice za kriket. Zdaj smo svobodni."
Zastonj seveda niso bili. Američani so ponovno oskrbovali izraelsko vojsko in spet so skoraj izgubili vse. V Palestini je izraelska politika poniževanje ujetnikov. Koliko palestinskih dojenčkov je umrlo na izraelskih kontrolnih točkah, potem ko so bile njihove matere, krvaveče in kričeče med prezgodnjim porodom, prisiljene roditi ob cesti na vojaški kontrolni točki z lučmi bolnišnice v daljavi? Koliko starejših moških je bilo prisiljenih izkazati pokornost mladim izraelskim nabornikom? Koliko družin so razstrelili letala F-16, ki jih je dobavila Amerika, z deli, ki so jih dobavili Britanci? Resnost bombnega napada na London, je dejal BBC-jev komentator, "lahko merimo z dejstvom, da je to prvi samomorilski bombni napad v Veliki Britaniji". Kaj pa Irak? V Iraku ni bilo samomorilskih bombnikov, dokler nista vdrla Blair in Bush. Kaj pa Palestina? V Palestini ni bilo samomorilskih bombnikov, dokler ni na oblast prišel Ariel Sharon, akreditirani vojni zločinec, ki sta ga sponzorirala Bush in Blair. V zalivski "vojni" leta 1991 so ameriške in britanske sile pustile več kot 200,000 mrtvih in ranjenih Iračanov, infrastrukturo njihove države pa v "apokaliptičnem stanju", po podatkih Združenih narodov. Kasnejši embargo, ki so ga oblikovali in promovirali fanatiki v Washingtonu in Whitehallu, ni bil nič drugega kot srednjeveško obleganje. Denis Halliday, uradnik Združenih narodov, ki je bil dodeljen za upravljanje nadomestila za hrano za skoraj lakoto, je to označil za "genocidno".
Bil sem priča njegovim posledicam: predeli južnega Iraka, onesnaženi z osiromašenim uranom in kasetnimi bombami, ki čakajo, da eksplodirajo. Gledal sem umirajoče otroke, nekatere od pol milijona dojenčkov, katerih smrt je Unicef pripisal embargu – smrti, za katere je ameriška državna sekretarka Madeline Albright rekla, da so »vredne«. Na zahodu o tem skorajda niso poročali. Po vsem muslimanskem svetu je bila zagrenjenost kot prisotnost, njena okužba je dosegla številne mlade muslimane, rojene v Britaniji.
Leta 2001 je v maščevanju za poboj 3,000 ljudi v stolpih dvojčkih v anglo-ameriški invaziji na Afganistan umrlo več kot 20,000 muslimanov. To je razkril Jonathan Steele v londonskem Guardianu in kolikor vem, nikoli ni bila novica. Napad na Irak je bil Rubikon, zaradi česar sta povračilni ukrep proti Madridu in bombardiranje Londona povsem predvidljiva: slednji je »kot odgovor na poboje, ki jih je Velika Britanija izvedla v Iraku in Afganistanu ...«, trdila skupina, imenovana Organizacija za El Kaido v Evropi. Ne glede na to, ali je bila trditev resnična ali ne, je bil razlog. Bush in Blair sta želela "vojno proti terorizmu" in sta jo tudi dobila. V javni razpravi je izpuščeno to, da je zaradi njihovega državnega terorja Al-Kaida v primerjavi z njimi majhna. Več kot 100,000 Iračanov, moških, žensk in otrok, niso ubili samomorilski napadalci, temveč anglo-ameriška »koalicija«, pravi recenzirana študija, objavljena v Lancetu, ki je bila večinoma prezrta. V svoji pesmi »From Iraq« je Michael Rosen zapisal: We are the unfound We are uncounted You don't see the homes we made We're're even the small print or bit in oklepaj. . . ker smo živeli daleč od vas, ker imate kamere, ki so usmerjene v drugo smer. . .
Za trenutek si predstavljajte, da ste v iraškem mestu Faludža. To je ameriška policijska država, kot ogromen geto. Od aprila lani tamkajšnje bolnišnice veljajo za ameriško politiko kolektivnega kaznovanja. Osebje so napadli ameriški marinci, zdravniki so bili ustreljeni, nujna zdravila so blokirana. Otroci so bili umorjeni pred njihovimi družinami. Zdaj pa si predstavljajte, da je enako stanje vsiljeno londonskim bolnišnicam, ki so sprejele žrtve bombnega napada. Kdaj bo nekdo potegnil to vzporednico na eni od Blairovih zrežiranih "tiskovnih konferenc", na kateri sme pred kamerami razglabljati o tem, da "naše vrednote trajajo dlje od njihovih"? Molk ni novinarstvo. V Faludži predobro poznajo »naše vrednote«. In kdaj bo nekdo povabil pokornega Boba Geldoffa, da pojasni, zakaj je njegov junak, Blairov "odpis dolgov" dim in ogledala, manjši od denarja, ki ga Blairova vlada porabi v enem tednu za brutalno ravnanje z Irakom?
Zvijanje rok o tem, "kje je duša islama", je še ena motnja. Krščanstvo pušča islam mrtvega kot industrijskega morilca. Vzrok sedanjega terorizma ni ne vera ne sovraštvo do »našega načina življenja«. Je politična in zahteva politično rešitev. Krivica in dvojna merila so tista, ki sejejo najgloblje zamere. To in krivda naših voditeljev ter "kamere, ki so usmerjene v drugo smer", so jedro tega.
19. julija, ko so guvernerji BBC imeli svojo letno generalno skupščino v Televizijskem centru, se je navdihnjena skupina britanskih ustvarjalcev dokumentarnih filmov srečala pred glavnimi vrati in pripravila vrsto novic, kakršnih ne vidite na televiziji. Igralci so igrali slavne novinarje, ki delajo svoje "prispevke s kamero". "Zgodbe", o katerih so poročali, so vključevale ciljanje na civilno prebivalstvo Iraka, uporabo nürnberških načel v Iraku, ameriško nezakonito prepisovanje iraških zakonov in krajo njegovih virov s privatizacijo, vsakodnevno mučenje in poniževanje navadnih ljudi in neuspeh pri zaščiti iraške arheološke in kulturne dediščine.
Blair izkorišča bombni napad v Londonu za nadaljnje krčenje naših pravic in pravic drugih, kot je to storil Bush v Ameriki. Njihov cilj ni varnost, ampak večji nadzor. Spomin na njihove žrtve v Iraku, Afganistanu, Palestini in drugod terja obnovitev naše jeze. Vojaki morajo priti domov. Nič manj ne dolgujemo tistim, ki so umrli in trpeli v Londonu 7. julija po nepotrebnem, in nič manj ne dolgujemo tistim, katerih življenja so zaznamovana, če ta travestija traja.