John Pilger v svojem najnovejšem članku v časopisu New Statesman opisuje, kako so javni razsodniki liberalne Anglije sprejeli Blairov 'projekt', zlasti štiri vojne, v katere je vpletel Veliko Britanijo, in kako se njihovemu sporočilu, tako kot Blairu samemu, zdaj večina izogiba . Namesto njih prihaja do prebujanja, saj so milijoni Britancev prekinili svoj običajni molk, da bi rešili plemenite ideje svobode in demokracije pred Blairovim pojemajočim se dvorom.
Epska sramota in tišina pokrivata večji del liberalne Anglije. Sram in molk sta prisotna v političnem gledališču frenetične dejavnosti, z igralci, ki tečejo na nacionalni oder in z njega, izrekajo svoje basni, zanikanja in manjša razkritja, kot v Ibsenovem Sovražniku ljudstva. Iz medijske galerije je skrivnostno gestikuliranje resnice, tako da je uradna krivda minimizirana; to je na BBC znano kot objektivnost.
Sram in molk sta med nedavno konferenco laburistične stranke dosegla nekakšen crescendo. Na stotine liberalnih ljudi je stalo in ploskalo predsedniku vlade, so poročali, sedem minut in pol. Koreografirano v svojem pretvarjanju, kot preživeli stoiki sekte, so ploskali njegovemu neokusnemu zlorabljanju edine pomembne resnice: da je zagrešil ogromen in krvav zločin v njihovem in našem imenu. Bil je šokanten spektakel.
Za tiste, ki se oklepajo Blaira, je zadnja možnost, da ga naredijo za Shakespeareja: da mu naložijo tragedijo in človečnost »zmot« in »petelinov«, ki bi lahko preusmerili krvavo sled in prikrili odgovornost, ki jo deli za pokol. in trpljenje na tisoče moških, žensk in otrok, katerih usodo je skrivaj in lažnivo zapečatil z divjim ameriškim vojskovodjo.
Zdaj poznamo drobni tisk te resnice: in smo večina. Tukaj uporabljam »mi«, kot ga je leta 1838 uporabil čartist James Bronterre O'Brien, da bi ločil navadne ljudi v Angliji od »potepuhov«, ki zatirajo »tisto, kar se imenuje naše kolonije in [ki v resnici] pripada našim sovražnikom«.
Kriminalnost Blaira in njegovega vse manjšega sodišča se čuti po vsej državi. Pomete na stran tiste v laburistični stranki, ki še vedno prosijo: "Poslušaj nas, Tony" in "Prosim, imej več ponižnosti, Tony."
Molk slavnih liberalcev je razumljiv. Spomnite se delitve, ki so jo leta 1997 spretno zarisali na »novo« in »staro«. Novo je bilo nedvomno dobro za "nas". Nov je bil »posodobljeni« sistem, imenovan neoliberalizem, tako star in grabežljiv kot njegov Thatcherjev model.
Njihova propaganda je zatrla vse zanesljive znake (kot je častitljiva britanska raziskava o družbenih odnosih), ki ni puščala nobenega dvoma, da ima večina Britancev »stare« prioritete, in zavračala Blairov neusmiljen zavračanje prerazporeditve nacionalnega bogastva od bogatih k revnim in zaščititi javne službe, predpostavko toliko britanskega življenja, tako kot so zavrnili njegov objem londonskega Cityja ter ameriško prevlado in vojno hujskanje.
Mit o Blairu je bil, da je bil "neomadeževan z dogmo" (Roy Hattersley).
Res je bilo nasprotno. Za Blaira je bilo vprašanje vedno razred. Ko so bili časi varnejši, je liberalno krilo srednjega razreda stopničko ali dve svoje lestvice namenilo tistim spodaj. Lestev je potegnila navzgor Margaret Thatcher, ko se je njena revolucija razširila onkraj rudarjev in jeklarjev ter v predmestja in gentrificirane terase, kjer so se srednji menedžerji nenadoma znašli »lopa« in »odvečni«.
Na takšne ljudi so se laburisti pod vodstvom Neila Kinnocka, nato Johna Smitha in nato Blaira ozirali, da bi osvojili oblast. Srednji razred je postal politični kodeks, saj si je srednji sloj prizadeval predvsem za povrnitev statusa in privilegijev. Igrala se je ideološka škraba, da bi se upravičili resnični cilji projekta Blair. Na kratko je bila promovirana teorija o »zainteresiranih« in klepetalo se je o »civilni« družbi. Oboje je bilo novo ime za stare elite. Arhaična beseda "upravljanje" je bila uporabljena za zameglitev prave socialne demokracije.
Bilo je navdušenje nad idejami ameriškega »komunitarističnega« guruja, ki je pisal knjige psihoblebetanja, ki so navdušile Billa Clintona. »Think tank«, imenovan Demos, je v počasnih dneh polnil tabloid Guardian s praznim šikom. Iz tega je bilo promovirano nekaj, kar se je imenovalo »Srednja Anglija«, idila srednjega razreda, podobna tisti, ki jo je opisal John Major, ko je hrepenel po kolesarskih špinah, kriketu in toplem pivu. Da je eden od štirih Britancev živel v revščini, je bilo nepomembno.
Ko je bil Blair leta 1992 izvoljen z manj glasovi, kot jih je prejel Major, so bili glavni organi liberalizma pri sebi. “Adijo ksenofobija” in “Zunanje ministrstvo pravi 'Hello world, se nas spomnite?',” se je razveselil Observer. Blair naj bi v nekaj tednih podpisal socialno poglavje EU, si prizadeval za »nova svetovna pravila o človekovih pravicah in okolju«, prepovedal kopenske mine, uvedel »stroge nove omejitve za vso drugo prodajo orožja« in končal »podeželsko hišo«. tradicijo oblikovanja politik«. Razen prepovedi zemeljskih min, ki je že veljala, je bilo vse lažno.
Potem je bil "Welfare: the New Deal". Observer je dejal, da se kanclerka »pripravlja objaviti najbolj radikalen socialni proračun po drugi svetovni vojni«. Nasprotno, tisto, kar je Gordon Brown napovedal, je bila shema »blaginje do dela«, ki je bila bleda imitacija neuspešnih in reakcionarnih shem, ki sta jih že poskusila torijci in Clintonova administracija. Novega posla ni bilo.
"Proračun za ljudi," je pisalo na naslovnici Independenta ob risbi Browna, oblečenega kot Oliver Cromwell. Tega je bilo težko doumeti. Razen nekaj drobtinic za zdravstvo in izobraževanje ter nepričakovanih davkov na komunalne storitve, ki so jih njihovi ogromni dobički zlahka absorbirali, je bil Brownov prvi proračun iz skrajne desnice, zaradi česar je bil njegov torijevski predhodnik videti keynesianski. To je bilo nepomembno in je še vedno.
Večina volivcev laburistov je 18 let prestala reze v izobrazbi, socialni varnosti, invalidnosti in drugih ugodnostih – vendar Brown ni razveljavil niti enega od njih, vključno z davčno osnovo, ki omogoča, da se ljudje, kot je Rupert Murdoch, izognejo plačilu desetin milijonov funtov zakladnica. Danes se ni bistveno spremenilo nič. Eden od štirih Britancev se še vedno rodi v revščini – revščini, ki se je pod Blairom in Brownom še povečala in ostaja glavni vzrok za višje stopnje slabega zdravja, nesreč in smrti v otroštvu, izključenosti iz šole in slabega izobraževalnega uspeha.
"Novo posebno razmerje" je bila naslednja dobra novica, ko sta si Blair in Clinton gledala v oči na vrtu na Downing Street št. 10. Tukaj je bila bakla, je pisalo na prvi strani Independenta, "od pomirjenega in brezciljnega ameriškega predsedovanja do ohlapne vsemogočnosti Blairdoma". To je bil spoštljiv ton, ki je Blaira pognal v njegovo imperialno nasilje.
Novi premier, je zapisal Hugo Young, "želi ustvariti svet, ki ga nihče od nas ne pozna, kjer so zakoni politične gravitacije razveljavljeni". V Blairovi dobi se je »ideologija v celoti predala vrednotam ... ni svetih krav [in] nobenih fosiliziranih meja na tleh, preko katerih bi se um lahko dvignil v iskanju boljše Britanije«.
Do takrat, ko je Robin Cook izdal svojo zloglasno izjavo o poslanstvu, s katero je postavil človekove pravice v »srčje« zunanje politike in obljubil, da bo pregledal prodajo orožja na podlagi »etičnih« razlogov, ni bilo slišati skeptičnih glasov, ki bi prihajali iz velecentrov liberalizma. Ravno nasprotno, Guardian je Blairu svetoval, naj ne bo preveč "mehkocentričen". Jeremy Paxman je svojemu BBC-jevemu občinstvu zagotovil, da je bila njihova prisotnost v Vzhodnem Timorju (kjer je ena tretjina prebivalstva umrla zaradi indonezijske nezakonite okupacije), tudi če bi nova "etična" politika ustavila prodajo lovcev-bombnikov Hawk Indoneziji, " ni dokazano«. To je bila standardna laž zunanjega ministrstva, ki jo je na koncu priznal Cook.
Zakaj je šel Blair z Bushem do konca? Blairovska elita je poleg njegovega lastnega mesijanskega pogleda na svet del »atlantistične« tradicije stranke. To pomeni imperializem. Vsa ta leta Kennedyjevih štipendij, sindikalnih štipendij na Harvardu in bratskih seminarjev, ki jih je plačala ameriška vlada, so imela svoj zahrbten učinek.
Pet članov Blairovega prvega kabineta, skupaj z vodjo njegovega kabineta Jonathanom Powellom, je bilo članov britansko-ameriškega projekta za generacijo naslednikov, skupine izbranih politikov in novinarjev, ki jo je zasnoval in sprožil skrajno desni naftni baron J Howard Pew. avtorja Ronald Reagan in Rupert Murdoch. Blairovo povabilo Thatcherjevi, da ga obišče na Downing Streetu, je morda nakazovalo, kaj prihaja. Vendar ne; disidenti so bili ubijalci.
Po besedah Susie Orbach, psihologinje, nezadovoljstvo v vzponu Blairdoma odraža nič manj kot težavno osebnost. »Kot da je nekaj varnega v negativnosti ...« je zapisala, »pogosto najdeš [to stanje duha] pri nekom, ki ... se zna samo boriti, ki se nikoli ne more spočiti od bitke, morda poskuša premagati notranje demone, brezupna čustva , ki so preveč zastrašujoče, da bi se jih neposredno dotaknili.«
Dokazali so, da imajo drugače misleči in še enkrat prav. V šestih letih je Blair ukazal štiri krvave vojne proti in v državah, ki Britancem niso predstavljale nobene grožnje, vključno z najdaljšo anglo-ameriško bombardiranjem po drugi svetovni vojni proti Iraku; in to je bilo preden je ukazal kopensko invazijo na državo, za katero je vedel, da je brez obrambe.
Andrewa Gilligana bo verjetno obsodilo sodno sodišče, ker je povedal različico te resnice. Lord Hutton (tisti, ki je sedel na razvpitem "Diplock" sodišču v Belfastu) bi lahko in bi moral odpoklicati Blaira za navzkrižno zaslišanje, vendar se ni odločil. To je travestija, kajti pravo vprašanje je kriminal Blaira in njegove družine. Resnica o tem je zdaj aktualna, zahvaljujoč milijonom, ki so prekinili ustaljeni molk, na tisoče jih je šlo prvič na ulice in polnilo strani s pismi ter osramotilo večino laburističnih poslancev, ki so namesto Busha in Blaira izbrali njihove sestavine.
Oni so najboljši v tej družbi. Rešujejo plemenite koncepte, kot sta demokracija in svoboda, pred blairovskimi vetrovkami, ki so jih izpraznili njihovega pravega pomena, medtem ko trdijo, da so levo od sredine. Njihova je "vstaja podjarmljenega znanja", kot je zapisal Vandana Shiva.
Zdaj so demokratična opozicija, ki Westminstru ne dolguje ničesar; in njihovi dosežki odmevajo z ameriško dramaturginjo Lillian Hellman, ki je leta 1952 v pismu odboru za neameriške dejavnosti hiše McCarthyite zapisala: "Ne morem in ne bom zmanjšala svoje vesti, da bi ustrezala letošnji modi." Prav ta zmožnost vesti nas dela ljudi in brez milijonov po vsem svetu, ki bi to dokazali, bi Blair in Bush morda že napadla drugo državo. To je še vedno izrazita možnost, saj bi nas moralo opozoriti trenutno opremljanje Irana.
Ne pozabite, vojni hujskači se tako zelo trudijo, da bi nas zavajali samo zato, ker se bojijo, kot je zapisal Shelley, prebujanja javnosti:
…kot levi po spanju, V nepremagljivem številu… Veliko vas je – malo vas je.